Home > BlogXtreme > Kruh! Zelenjava! Sir!

Kruh! Zelenjava! Sir!

24. julija 2016

E-pošto s takšnim naslovom sem dobil od Petra (no, nekaj več klicajev je bilo, a ne bodimo malenkostni) zadnjič enkrat, ko sem čmuril pri Čaganki in mi ni bilo nič jasno. Sem najprej mislil, da je slab signal kriv za nerazumevanje, da sem kaj spregledal oziroma se ni naložilo, potem mi je pa končno potegnilo. Človek mi je poslal svoj jedilnik. Smo se s sogarači pri občinskem glasilu dogovorili, da en takšen day off udarimo in ker kakopak drugačnega kakor v jami ne poznam, sem jim to predlagal in so začuda zagrabili. Pa ker sem že nekaj star in posledično tudi malce izkušen, sem povprašal Saro, če so vsi vsejedci ali ima kdo kakšne pomisleke proti mesu, švicnjenem na žaru. Da se mi ne bi zgodilo kakor ministrici za obrambo, ki nam je, jamarskim reševalcem, lani predala novo reševalno vozilo, v zahvalo smo ji pa reševalno vajo na steni pokazali in Drago je čudovit golaž skuhal. Ga je začel cmariti že ob pol sedmih zjutraj, ko smo se ob dveh popoldne pa končno pred krožnike usedli, je pa nekdo pritekel do njega, da je v ministričini ekipi tudi en vegetarijanec, kaj ima pripravljeno zanj. Je bil malček v zadregi, se mu je prav videlo, mu je košata bela brada nekaj trenutkov poskakovala gor in dol, potem je pa zagrabil štruco kruha in jo s stoičnim jebajga izročil sprašujočemu. Če je ta potem tisto štruco odnesel k nemesojedcu, pa ne vem več …

No, jaz sem se pripravil, sem torej že prej prašal in dobil odgovor, da je takšen med nami samo Peter. Potem mi je pa Peter še jedilnik poslal in me rešil muk, ker poleg nagvircanih mesnin znam v Mercatorju seveda kupiti tudi kruh, paradižnik in papriko in sir, samo danes ga potem itak ni bilo, je imel neke druge obveznosti. Sara, Meta in Urban so bili pa olimpijski, šele par sekund pred spustom v prvo brezno v Čaganki sem izvedel, da se Meta boji višine, Urban je pa klavstrofobičen (no, ni točno vedel, le tak občutek je imel). In mi je še malo bolj vroče ratalo kot sicer, a potem ni bilo sile, Meti je srčni utrip narastel le toliko, kolikor ji običajno naraste v fitnesu, je zavpila iz globine. Urban je pa tudi preživel, saj prvo brezno je prostorno, prostora za klavstrofobijo torej več ko dovolj. Sara je bila pa Sara, smo že bili skupaj v jami, ona bi dolgrede lahko še nogavice spletla, če bi plesti znala …

Smo se spustili še v drugo brezno in so bili prav navdušeni, ko sem jim povedal, da smo že krepko čez 50 metrov pod površjem, malo so bili razočarani le nad jezerom, ker so videli le neko majhno “lužo”, pričakovali pa verjetno zadevo z italijansko gondolo na površini. Pa da se bomo še v tretje brezno zarinili, verjetno tudi niso pričakovali, saj so imeli vsi oblečene nedeljske trenirke in talepe gojzarje in mi je bilo kar malo hudo, ko so se prvič fino zamazali. Še posebej se mi je srce trgalo pri Sari, ki je šla pred obiskom podzemlja k frizerju in ko se je zarinila v blatno luknjico, sem ji hotel kar prijeti dolge lase, da se ne bi umazale, a sem imel preveč usrane rokavice za kaj takšnega! Smo s turističnim obiskom potem končali, ker za globlje nisem imel več štrika pripravljenega, pa malo jih je tudi že mraz grizel v rokice, mene pa kmalu ne več, ker sem moral splezati eno stopnjo višje in potegniti najprej Urbana gor, ki bi mi pomagal potem še s puncami. Saj načrt je bil kar premeten, a sem manever izvajal v ozkem dimniku, kjer prostora za manevriranje kaj dosti ni bilo in sem mislil, da me bo vročinski udar. Potem naj bi z Urbanom skupaj potegnila gor Meto, ki je dosti lažja, a je bil izhod iz brezna tako zoprn, da sem še njo potegnil ven s protitežo in kljub njeni drobni teži spet krepko švicnil. S Saro je bilo potem lažje, ker smo bili že trije. Sem splezal še prvo brezno, da jih potegnem ven, a sem malce spremenil načrt. Sem se odločil, da najprej potegnem ven Saro, ki je najlažja, potem mi ona pomaga z Meto, ki je tudi lahka, potem pa vsi trije ven potegnemo še Urbana. In načrt je bil dober, to moram povedati, ampak sem že pri Sari tako štrikal plus zunaj je bilo vroče, da ni bilo za nikamor, oba skupaj sva zaradi zoprnega izhoda komaj izvlekla še drugo žensko članico ekspedicije, vsi trije skupaj smo pa potem crknili, preden je na sonce prišel Urban. Iz nas se je kadilo ko iz indijanskih konjev po večurnem kavbojskem pregonu, Urban je pa v tropski vročini še kar nekaj časa vztrajal oblečen, da ga je podhladitev minila …

Potem pa seveda pivo ali dve pa mesnine nad žerjavico (pa skoraj bi se tragedija zgodila, ker Meta kar nekaj časa ni opazila, da se dim vali v njeno najlepšo torbico za v fitnes in jo je malo pozno umaknila ter zdaj ne ve, ali je morda pri naslednjem obisku zaradi vonja ne bodo postrani oziroma čudno gledali!) potem pa še zabremzanje v najboljši bistriški gostilni. Kjer smo si naročili dvojčke, torej kavo s špricarčki, za dobro vago smo dobili pa še sveže spečeno pecivo, ki je bilo dobro za prste polizat! Doma smo bili šele proti večeru, a temperatura še ni padla pod 30, tako da je bilo verjetno kar okej, da smo bili na hladnem dalj časa …

Comments are closed.