Avtor: šini

Ker sem škrt (in ker seštevam račune za obnovo mopeda zlatega srednjega sina!), smo se dogovorili, da bo zlati srednji sin za novo leto in za rojstni dan dobil moped. Obnovljen moped. Obnovljen po njegovih barvnih željah in v detajle. Torej za oba svetovna praznika eno darilo. Se mi je zdelo pošteno glede na visoko ceno starodobnika, njemu pa tudi. Dokler njegov rojstni dan ni prišel, kakopak. Smo zadnjič špice namontirali na obroča, kupil sem novi zračnici in gumi, potem sem pa prijatelja Štanglja s servisom koles poklical, če bi lahko zadevo scentriral. In je rekel, da lahko, a le če se ne mudi. In itak sem rekel, da se ne, ker se res ne, iščem še sedež in pedale in je rekel, naj kar prinesem. Sva potem pri njem v delavnici še malo čvekala, vmes sem se pa spomnil, da bi bilo morda dobro, če bi sinu vsaj kaj fizičnega od mopeda za rojstni dan prinesel, če že celega mopeda še ne bo. In omenim mojstru, da se sicer ne mudi, da bi bilo pa morda super, če bi vse skupaj lahko napravil do rojstnega dne mojega zlatega srednjega sina. In je rekel, da lahko, da kdaj je to in sva na koledar pogledala in je centriral ponoči, ker je zjutraj nekam službeno odšel, sinr je imel pa že svetovni praznik. Meni je bilo malo nerodno, a tak sem, kaj čmo. Sem sinu potem tista kolesa prinesel in je bil vesel, a je vseeno za hrbet gledal, kje je pa tapravo darilo. Ki ga seveda ni bilo in je bilo malo razočaranja, kljub dogovoru. Mi je bilo spet vseeno malo nerodno, kakšna darila mu nosim (seštel pa materiala takrat nisem, ker mi potem ne bi bilo več nerodno!) in sem mu par evrov stisnil, s čimer se vedno z lahkoto odkupiš, šele naknadno sem se pa spomnil, da sva mu tudi čelado naročila prek interneta za rojstni dan. Usnjeno, fensi šmensi, kakršno si je sam zaželel! In sem stopil do njega, če čelada tudi ne velja in je enostavno vprašal, kje je. Da je ne vidi. Itak da je ni videl, ker še ni prišla. Kar je menda pošteno, kaj pa vem, a sem se zdaj hkrati zbal, da bodo tudi pri najmlajšemu problemi, ki si je pa za darilo zaželel čoln na daljinsko upravljanje. Kje je to staknil, me vprašate? Ja, to so pa moji geni. Ko smo brskali za čelado za srednjega, sem opazil še reklamo za čolniček in sem seveda kliknil na reklamni filmček in smo vsi cedili sline po ekranu in si je mali nadel takšen mil obraz, da to si pa najbolj na svetu želi za darilo. Sem se dolgo boril, moram poudariti v svojo obrambo, ker čolniček je hiter (ter drag) in bolj za na reko ali jezero kakor za v naš bazen (ki je zagotovo premajhen), a moj najpomembnejši argument je bil, da zagotovo ne bo prišel pravočasno. Je mali svečano obljubil, da ga to ne bo motilo in sem ga potem kar nemudoma fliknil v košarico (da si ne bi vmes še jaz premislil, ker je res carski!), a sem ob tokratni reakciji srednjega zlatega sina spoznal, da bo tudi mali hotel pravo darilo na dan rojstnega dne. Da čoln je sicer kul, a če ga ne bo, praznih rok ne bo hotel ostati … Pustimo ob strani, da me vsaj desetkrat na dan vpraša, če so iz Kitajske že kaj sporočili, kje je paket!

Dobro, kolesa so, kolesa so carska (mojster, ki jih je centriral, je žal malo neprespan) in sem poklical dr. Krevsa. Ki vse skupaj skupaj meče. Da smo redi in da bom enkrat pripeljali. Ampak enkrat za dr. Krevsa ni kar enkrat, ampak enkrat pomeni, da bo to kmalu. Se najino dojemanje časa malce razlikuje, domnevam, ker je danes že dopoldne pozvonilo pri vratih. Ponavadi se rahlo zbudim in poslušam, če kakšen od otrok pride potem po vratih razbijat, kar pomeni, da moram vstati. Pa otroci so kulturno vzgojeni, vedo, da ko ata spijo, poštarji ne bodo dobili nobenega podpisa od mene, trgovski potniki pa tudi več ne vztrajajo, da naj ata pride, se je tudi med njimi očitno raznesel glas, da me morajo pustiti pri miru. Da o Jehovovih pričah niti ne izgubljam besed … No, je pozvonilo, a ker nihče ni ropotal po vratih, sem v milisekundi zaspal spet, pri drugi dopoldnanski kavi je pa spet pozvonilo. Je dr. Krevs priskakljal na zasluženo kavico, ker je v vmesnem času že zimske gume na mojem Volvotu zamenjal z letnimi. Je prej samo po moj avto prišel, ko se je že s svojimi ukvarjal in je vedel, da bom slej ko prej pricvilil tudi jaz (saj gume namreč skladiščim pri njemu), pa je hotel to kar vse naenkrat odpraviti. Kar je carsko, človek spi, vmes pa pridni škratki gume zamenjajo. Popoldne je pa še poklical, naj mu iz Petrola prinesem kofe, v prtljažniku Petkoslava pa še nova scentrirana kolesa za moped. Da bo še to urihtal. Najprej je kolesa na moped nataknil, da sva zadevo lahko ene pol ure občudovala, potem je kofe požrl, potem je pa še svečke na Petkoslavu zamenjal. In zdaj kresne ko šus, iz kabine! Čist fensi! No, potem je opazil, da imam motor zračno hlajen in je vodo natočil v hladilnik, pa malo olja v motor, da ne bo več samo z zrakom mazalo, potem sem moral pa že počasi domov …

Danes smo imeli slovenski jamarji volilni občni zbor v Kranju. Sva se nanj s Klemijem odpravila odgovorno zgodaj, le eno napakico sva naredila – napačno vozilo sva vkalkulirala v časovni izračun poti. Njegovo žepno vozilce je brez zavor (no, teoretično jih sicer ima, le zavorne ploščice je tako zgulil, da pri poskusu zaviranja tako grozljivo ropota, da trenutno šofira s podkapo na glavi, da se ga ne spozna) in je bil namen odpeljati se na pot z mojim, a me je na dan (pravočasnega) odhoda zafrknila nekomunikacija. No, saj komunikacija menda je, pravi moja predraga soproga, le poslušanja ni. Z moje strani menda prihaja do motnje v zvezi. Ona da govori, samo jaz menda ne sprejemam. Kar zagotovo ni res, a v tem zadnjem primeru sem res menda nekako preslišal, da ima tudi ona pred sabo pot in to celo bolj pomembno od moje. Je morala najinega najmlajšega na rojstnodnevno zabavo odpeljati in ker v naši hiši velja, da se s svinjakov vozim samo jaz, sva s Klemijem ostala obsojena na prevoz s Petkoslavom. Ki, roko na srce, si res zasluži naziv svinjak. Ker je Petkoslav trenutno jamarsko vozilo in se v njem tudi obnašam po jamarsko – usran sedem vanj in se blata očistim kar v njem, preden na dvorišče stopim, da ne zaserjem dvorišča! In res nisem imel srca od predrage mi soproge zahtevati, da tokrat pa morda zamenjava, Klemi je bil pa celo toliko predrzen, da je svojo predrago poklical, če morda bi nama pa ona posodila svoje novo vozilo (z vinjeto) in se po opravkih odpeljala z mojim Petkoslavom (brez vinjete). Ker njegova predraga pozna tako mene kakor svojega, je moral Klemi malce slušalko od uhlja odmakniti in sva potem na pot krenila z jamarskim vozilom. V bistvu pozna, ker Volvo gre malo hitreje. Je šofiral Klemi, ker Petkoslav je njegov prvi avto in se je nekaj raznežil, jaz sem si pa vozilo prvič lahko malo bolj podrobno ogledal kot sopotnik. V čistih oblačilih. In mi je bilo malo nerodno, plus samo na robu sedeža sem sedel in se poskušal čim manj premikati, da se ne userjem preveč. Celo kar na tla sem cigareto otresal, da se nisem preveč proti pepelniku stegoval, ker bi se lahko dodatno umazal! Sem na avtocesti malo postokal, da bova verjetno pozna, a je Klemi padel v neko mladostno nostalgijo in je Petkoslava pritisnil, da mi je kar gate v rito potegnilo. Saj hitrosti se načeloma ne bojim, a pri nekaj več ko dvajsetletnem vozilu se kaj lahko zgodi, da kakšno kolo odpade, če ga voziš kakor dirkalnika. In sva se malo cukala, ali gre prehitro ali bolj počasi in kaj bo prej odpadlo, nekje pri Brniku je pa Klemi v vzvratno ogledalo pogledal in zaohal. Da naj pogledam, kaj gre za nama. Sem pogledal in le nekega starega cliota opazil, a me je Klemi podučil, da je to dirkalni clio. Spuščen pa to in široke gume. Naju je kmalu prehitel, čeprav sva ene 140 letela in tudi pri do neba ropotajoči Petkoslavovi mašini sva lahko slišala njegov strupen glas. In se je tokrat tudi v meni en takšen tekmovalni duh zbudil in sem Klemija spodbodel, da je še malo bolj v poden pritisnil in sva potem tam nekje pri 160 končno začela zmanjševati razdaljo, še bolj pa potem, ko sem ga prepričal, da se je nehal umikati na vozni pas, ker je s tem samo hitrost izgubljal. Tisti solatarski bemfelni so pa že počakali! No, pri Kranju sva tistega bogega dirkača ujela in se mu je Klemi z mojim Petkoslavom za rit prilimal in na semaforju za njim še malo provokatorsko na gas pritiskal, da sva postavljaču pokazala, da je stran denar vrgel, da bi si lahko tudi petko omislil za 100 ojrnov kot midva in bi prav tako hitro prišel …

Sva torej prišla pravočasno, samo na napačna vrata sva trkala in na koncu že brcala, ker glavna občinska, na katera sva atakirala, so bila zaklenjena, šele ko sva se potem pridružila drugim pri zadnjih vratih, je šlo. Zbor je minil mirno in civilizirano, ker smo morali orožje pustiti doma, edini problem je bil, ker smo bili vsi čisti in v lepih oblekah in smo se s težavo prepoznavali med sabo …

Seka mi razlaga o sodelavcu, ki je kupil nov pralni stroj in ki bi mu pri prvem pranju skorajda pol stanovanja razbil in je seveda popizdil in poklical na servis. Po telefonu jim je povedal, kar jim je šlo in kar ne, prodajalec mu pa ni segal v besedo in je v bistvu mirno poslušal, kako sta morala oba s soprogo pri centrifugiranju podivjano zverino držati, a je vseeno skakala po vsej kopalnici. »A zaščito ste sneli,« je potem mirno vprašal, ko je moral sekin sodelavec končno zajeti sapo in itak da mu je bilo takoj jasno, da je on nekaj zajebal. In je nemudoma kar odložil slušalko in jel šele post festum navodila študirati in seveda je že na prvi strani pisalo, kaj mora sneti pred prvim pranjem plus risbe so bile plus link do filma z navodili na prodajalčevi strani …
Pa sem se potem spomnil, kako sem šel pred leti jaz zamenjati električni radiator. Saj sem imel dosti takšnih izpadov, ko so me prodajalci ali uradniki mirno poslušali (sicer rdeči v glavo, ker sem ponavadi vpil) in potem na koncu z besedico ali dvema popolnoma razorožili in mi hkrati še oslovska ušesa nasadili. Pa me nikoli ne izuči, da sem skoraj vedno sam kriv, vedno padem v isto godljo. Sem na banki potreboval potrdilo o celoletnih prilivih na račun in sem čakal skoraj eno uro v vrsti in klel v sebi, malo manj v sebi potem, ko sem moral za to tudi plačati, ko sem proti domu hodil in opazil, da sem dobil potrdilo samo za prvega pol leta, se mi je pa itak strgalo. In sem že z vhoda banke vpil, da ne bom v vrsti čakal še enkrat in sem kar vse prehitel spet in se postavil k okencu in tam lajal na ubogo žensko, da če sem plačal za eno leto potrdilo da kaj se grejo in mi dajo samo za pol leta in bogvekaj sem še vse govoril in naprej metal, ženska je pa mirno (rdeča v glavo, seveda) vzela list, ga obrnila in mi pokazala, da naslednjega pol leta je pa na drugi strani. Sem se (ne tako glasno) opravičil in pospešeno zapustil banko, se mi zdi da kar malo skrčen …
Ampak itak sem hotel pisati o največji blamaži, ki sem si jo ušpičil, takšnih bančnih je sicer še ogromno. Sem kupil električni radiator za v pisarno in zadevo kar takoj odnesel na prostor, kjer bo delovala, ker takšen sem, se novih stvari razveselim ko otrok igračke. Vzamem zadevo iz škatle in me v slabo voljo spravijo nogice s koleščki, ki sem jih moral sam pritrditi. Saj so bila poleg tudi navodila, ja, a sem jih ko pravi možakar zabrisal med star papir in zadevo ajncvajdraj sestavil kar po zdravi logiki. Malo sem sicer bogal, da kaj niso mogli še tistih nogic kar v tovarni gor flikniti, če človek že pošteno plača zadevo, a zares me to ni spravilo v slabo voljo. Slaba volja se je potem pojavila, ko sem zadevo vtaknil v elektriko in radiator hotel odviti na najbolj vroče, da vidim, kako dela, pa sem moral na kolena se spustiti, da sem lahko prebral, v katero smer moram obrniti gumb. Sem že bolj glasno bogal, da če nimajo v tisti fabriki nobenega pametnega, ki bi tisti knof za reguliranje jakosti postavil na vrh radiatorja, da se mora človek takole po kolenih matrati, da sem se pomiril sem pa kar na kofe odpeketal. A nisem dolgo užival v kavici, ker me je nekdo poklical, da se iz moje pisarne kadi in ful smrdi. Itak sem skočil, ker sem sumil, da je kaj z radiatorjem narobe in res je bilo. Iz električnega radiatorja, ki ne dela na trdo gorivo, drva ali premog, recimo, se je kadilo, kakor da se je vžgal. In tisti dim je bil ful gost in za oči je ščipal. Sem izklopil zadevo in odprl okno, da se prezrači, ko se je novotarija pa dovolj ohladila, da sem si jo lahko pobliže ogledal, me je pa itak kap od zgroženosti. Pa kaj to ti ljudje prodajajo, radiator je bil spodaj skoraj pregorjen, je celo barva odstopila! Seveda sem zadevo zabrisal v škatlo nazaj (ponavadi jo takoj stran vržem, takrat je še nisem) in takoj videl, zakaj že v fabriki ne prišravfajo nogic. So bile preširoke za v škatlo in se je vse skupaj malo raztrgalo. A mi je bilo vseeno. Sem se odpeljal do trgovine, zadevo pobasal pod pazduho (ko si togoten, ni nič pretežko pod pazduho nositi!) in že z vhoda vpil, da če so čist normalni al kaj, da se mi je skoraj pisarna vžgala in da je v tisti stavbi še milijon pomembnih inštitucij in kaj bi bilo, če bi se vžgalo, da kdo bi škodo kril in podobno sem mlatil. Glasno, kakopak. Prodajalec je bil čedalje manjši in je kar nekaj momljal, da se jim kaj takšnega še nikoli ni primerilo in da bo krepko okaral proizvajalca in podobno ter da mi takoj prinese nov radiator. Ker itak da je bil še v garanciji, saj sem ga kupil pred dvema urama. Sem glasno razmišljal, ali naj sploh vzamem takšno nevarno stvar, ki lahko zakuri pol Novega mesta ali naj raje kupim kakšnega iz konkurenčnega podjetja, prodajalec je pa medtem vzel tisto škatlo z mojim izgorelim radiatorjem in pokukal vanjo.
»Kdo je pa nogice namontiral,« je vprašal.
In sem znorel, kako ne bi ob takšni provokaciji. »Kdo, kdo, le kdo, jaz, če jih v tovarni ne morejo!« Tukaj sem se malo zlagal v bistvu, ker sem pač že sam ugotovil, zakaj nogic v tovarni ne namontirajo, ampak tistemu prodajalčku nisem hotel dati zadovoljstva.
»Narobe ste jih namontirali,« je mirno odvrnil, »radiator ste na glavo obrnili in potem grelci niso bili potopljeni v olju in se je zato barva smodila …«
Sem osupel zajel sapo in v mislih ponavljal postopek sestavljanja in nenadoma ugotovil, da morda sem se pa res zmotil. In da je zato bil tisti gumb za regulacijo čisto pri tleh … Sem malce okoli sebe pogledal in itak je bilo v trgovini milijon ljudi, ki so me vsi opazovali, kako sem pa vpil prej, zdaj so se pa krohotali. In sem zagrabil tisto škatlo, a je do avta nisem mogel prinesti pod pazduho, sem moral nositi z obema rokama. Pa že v hrbet me je zadel prodajalčev nasvet, naj nogice premontiram, a sem ga ignoriral …
Radiator pa še vedno dela. Včasih, preden ga zakurblam, ga, kar tako, v opomin morebiti, obrnem okoli in pogledam tisto odpaljeno barvo spodaj … Mah, pa saj to ni opomin, prodajalec je le srečo imel. Možnosti, da nogice okoli obrneš so namreč 50-50 …

V soboto zgodaj zjutraj smo imeli reševalci na Brniku modul A, usposabljanje za helihopterski prevoz. Sem bil med vožnjo proti letališču kar malo nejevoljen, da kaj mi je tega treba, vstajati sredi noči, da se naučim vstopiti v zračno plovilo. Da bi prav lahko postavili dve deski ob malce močnejši mizi in bi vsak doma treniral vstopanje in izstopanje. Da to pač ni kak velik kunšt. Razpoloženje se je malce izboljšalo, ko je posijalo sonce in ko smo stali na pisti ob ugasnjenem helikopterju, a še vedno sem bil prepričan, da gre za izgubo časa, pravzaprav, a se bomo vsaj malce popeljali po zraku, če drugega nič. No, potem je mašina zarohnela in ko smo vstopali in izstopali iz lebdečega plovila, se je pokazalo, da je trening še kako potreben. Da to pač ni nekaj, kar bi doma potreniral z dvema deskama in močnejšo mizo, za dobro vago pa še dodanim ventilatorjem …

S Ticotom sva potem pospešeno pospešila proti Novemu mestu, ker je Klemi že priganjal, da gremo v Čaganko in jo poglobimo za dodatne metre. Moram priznati, da sem sam bolj navijal za Južni rov, trenutni kondiciji bolj prijazno lokacijo, a sta bila prijatelja neomajna. Da softiči gredo v Južni rov, možaki pa na dno. In smo šli na dno. No, ne takoj, ker sva s Ticotom ugotovila, da poleg milijon kofetov in čikov drugega v želodec nisva tistega dne nič vstavila in sva na kosilo še skočila, potem smo odskakljali še do trgovine po malico in hrano za zvečer, nehote in skoraj povsem po navadi smo se ustavili pa še pri Bučarju na kofetu. Ker je bilo res lepo vreme. In ko smo čakali na kofetke in sem stokal, da sem se zredil in ulenil in da bom crknil na poti do dna, sta me oba napadla z vsemi topovi. Da itak da sem gnil, da kako pa živim, da jem samo kruh, čokolado in nutelo in deset kil sladkorja dnevno samo pri kofetih in da to nikamor ne pelje, da onadva sta začela jesti zdravo in pametno in črtala vse sladko in kruhasto in krompirjasto in makaronarsko in me je prav panika zagrabila. Še preden sem raztrgal vrečko s sladkorjem, mi je Klemi pod nos pomolil pet vrečk in povedal, da toliko sladkorja je v cockti, ki sem si jo naročil poleg kave in da onadva fitneža, ki jesta zdravo že tri dni, da me ne bosta nič šparala in čakala in sem se zamislil nad vsemi tistimi vrečkami sladkorja in se odločil, da od tistega dne dalje pijem kavo brez sladkorja. Bi se tudi cockti v strahu odpovedal in sem že razmišljal v tej smeri, a ker sem bil žejen in ravno jaz na vrsti, da plačam vse skupaj, sem zaškrtaril, da stran zadev pa ne bomo metali in da če še zadnjo cockto s petimi vrečkami sladkorja spijem, ne bo konec sveta, zaradi navade pomešal kavo, ki je nisem sladkal in jo spil kar na dušek, kakor grenko zdravilo, vse skupaj poplaknil še s cockto s sladkorjem in bil že skoraj hin od strahu, ko sta mi naštevala, česa vsega ne bom smel več konzumirati. Preden smo odšli, sem pa malo razmislil, ugotovil, da starega psa novih trikov nima smisla učiti, hitro naročil še eno kavo in jo sladkano spil na dušek, potem smo pa že proti Čaganki odpeketali. V bivaku sem hitro še en kofe skuhal, da smo še malo martinčkali na soncu lahko, potem je bilo pa že tako pozno, da smo se odločili, da ne gremo na dno, ker bi crknili, temveč da bomo šli samo v Južni rov. Menda zato, ker jaz nimam kondicije in ker sem doma pozabil podkombinezon …

Smo potem v tistem ozkem podoru odmetavali kamenje in širili, smo bili rav pridni. Jaz še posebej, ker sem prikuril posušeno lesno gobo, ki mi jo je podaril Uroš, da bi z dimom ugotovil, kam in koliko vleče prepih. Sta prijatelja sicer nergala, da ni potrebno, da vidimo že na uč, kam piha, a ker gobe še nikoli nisem pripalil, sem jo seveda moral. In smo potem nekaj časa ko uročeni buljili v tisti dim in ohali in ahali, ko smo se naveličali, zadeve pa seveda nismo znali ugasniti. In smo potem delali v prijetnem dimu, ko sem imel pavzo, sem jima pa dodal še cigaretni dim, da smo se še bolj zagotovo prepričali, kam vleče. A je vleklo dobro in ni nam bilo hudega, le Tico, ki je pred kratkim nehal kaditi, se je nekaj pritoževal. A sem ga pomiril, da najhujše strupe iz cigaretnega dima tako jaz zadržim v pljučil in da on dobi le najboljše in najbolj zdravo ter da naj se raje sekira zaradi dima iz naših riti, ker smo dol v tistem ozkem prostoru udarili tekmovanje v prdenju. Zmagovalec bi bil zagotovo Tico, ki je v vseh pogledih najjači v tem smislu, a ga je po strokovnem mnenju komisije, ki sem jo sestavljal jaz, za milimeter prehitel Klemi. Me je, ležeč na trebuhu, prijateljsko in uvidevno opozoril, da naj se malo umaknem, ko sem za njim prav tako ležeč v ozkem in nizkem prostoru vlekel ven kamenje, da je enega opasnega spustil. In je bil res opasen, sem kar videl, kako mu je počasi pritekel iz hlačnic, a je na srečo vleklo od mene in je skoraj samega sebe zadušil. Ko Švabi, ki so bojni strup spustili in se je veter obrnil in so potem sami bežali ko zajci. Le da Klemi ni imel kam bežati …

Ven smo pokukali okoli polnoči, jaz povsem premočen, ker sem brez kondicije in še preveč sem bil oblečen. In itak se nismo spravili spat, ker sem moral  najprej pripraviti prebranec. Me je peč hecala in sem kar dolgo kuril, preden sem lahko špeh in čebulo prepražil, potem sta me pa skoraj prebutala, ko sem v lonec stresel samo eno taveliko konzervo prebranca za tri osebe. Da če sem normalen al kaj, in še ko sem dodal še drugo taveliko konzervo, sta bila skeptična, a na koncu priznala, da morda pa za silo pa bo, ker gospoda Graha ravno ni z nami. Da če bi pa še on bil, da bi nas pa zagotovo vprašal, kaj bomo mi ostali jedli, ker očitno samo zanj kuham …

Pojedli smo okrog dveh zjutraj in se utrujeni spravili v posteljo, zakaj sem se ob pol petih zbudil, pa ne vem. In sem šel k peči enega prižgat, vmes je pa še Tico vstal in se mi pridružil. Da ne more spat, je potarnal, da mu je spalka preozka in še nekaj je hotel reči, a je vmes za mizo zaspal, jaz sem si pa hitro še enega prižgal in ga šele potem zbudil, da me je spremljal, ko sem šel vodo odtočit v temno in hrupno hosto. Potem smo spet utonili v spanec, a ne za dolgo, ker ga je okoli osmih zjutraj začelo motiti moje smrčanje in me je kar z zgornje postelje tepel. Kako mu je to uspelo? Ja, jamarski reševalec je in ima pri sebi vedno dodatni kos štrika, ki vedno pride prav …

Kavo smo spili potem šele v najboljši bistriški gostilni, Alenka me pa skoraj ni prepoznala. Da me v tako zgodnji dopoldanski svetlobi ni še nikoli videla …

Helihoptersko usposabljanje

[youtube]https://www.youtube.com/watch?v=HVQSEzFq2Mw[/youtube]

Včeraj je poklical Goran V., da ima dopoldne literarni pogovor na novomeški srednji šoli in če se prej dobiva na kakšni kavici, a ker me omemba dopoldneva in obveznosti hkrati naredi živčnega, sva kofetek prestavila na kasnejši čas, ko bo obveznosti že oddelal. Seveda je nastopil na srednji šoli, ki jo obiskuje tudi moj zlati srednji sin, ki seveda ni zamudil priložnosti, da malce zasije pred sošolkami (domnevam, priznal pa seveda ni) in se mu je predstavil. Kot sin svojega očeta, kakopak. Goran mu je povedal, da gre z mano na kavo kasneje, da je moj zlati srednji sin lahko še bolj zasijal, jaz pa malo manj, ker ga je ob enih popoldne vprašal, če morda ve, ali sem se že zbudil. Sem se, jasno, sem bil že na eni peti kavi, ki mi jo je skuhal pa zlati najmlajši sin in sem ga v zahvalo pofotkal z enim najboljših slovenskih pisateljev …