Avtor: šini

V soboto smo imeli prvo letošnje srečanje jamarskih reševalcev in čeprav je bila tema še kar zanimiva (vstopanje in izstopanje iz helikopterja, brez tega izpita greš na reševanje lepo peš), je verjetno zelo zelo zgodnja ura povzročala, da so se nam oči krepko zapirale. Uporabljam množino, ker nisem bil edini, a sem sedel bolj spredaj in si enostavno nisem drznil ujeti par z-jev, sotrudnik za mano, ki je bil že malo bolj oddaljen od predavatelja, si je pa to lahko privoščil. Šele ko je začel glasno smrčati, smo ga zrukali, da predavatelj ne bi nabil kompleksov. Potem smo imeli še milijon nekih predavanj o stvareh, ki jih moramo vedeti in poznati, pa niso tako zanimive in je bilo bolj zanimivo tekstanje z Anžijem, ki je vmes eneparkrat ugotovil, da bi zdaj pa že zagotovo prebili ožino na dnu Čaganke, če bi tako zgodaj krenili v jamo namesto v Ljubljano, malo bolj smo se zbudili pa ob omembi enote za identifikacijo mrtvih. Tudi to imamo? Očitno ni samo mene presenetilo, ker je skoraj v istem trenutku priletel sms, da to pa že ne more bit kakšen težek posel: mrtu, mrtu, mrtu, živ, mrtu … Vmes smo enkrat naredili pavzo za kosilo, ob kuharju pa velik napis, da brez bloka ni obroka in smo vsi ko brez glave tiste blokce iskali po žepih. Jah, red mora bit, očitno. Po kosilu so nas lovili ko kokoši brez glave, se nobenemu ni ljubilo nazaj v predavalnico, šele Marko Z. z Gorenjske nas je namamil, ker mu je mamica spekla pecivo, da je počastil prijatelje reševalce, ker je imel glih rojstni dan. Saj smo se bunili, kaj mu ni raje kaj cekinov v žep stisnila, da bi za pijačo dal, a smo se bunili s polnimi usti, ker pecivo je bilo res dobro!
Končali smo šele proti večeru in večina je odpeketala domov, Anži, Tico in jaz pa že po debeli temi direkt v bivak pri Čaganki. Smo zakurili, pokofetkali, še klobase spekli in radlerčke odprli, vmes pa še vrata odpirali, ker je Tico rekorde z ritno pozavno podiral. So se nam oči zasolzile že samo ob zvokih, ampak res, Tico se je pa pridušal, da so nas tam tisti kuharji z blokci zastrupili! Prijatelja sta se okoli enih zjutraj spravila v posteljo (Anži je še mlad in mu manjka izkušenj in se je ulegel na pograd nad Ticotom!), jaz sem imel pa sobotno čtivo s sabo, pavze sem delal le toliko, da sem vsake toliko preveril, ali je Anži še živ ali ga je že obrnilo …
Ob šestih zjutraj sta vstala in se odpravila v jamo, jaz sem pa še malo poležal, ker eden od nas je moral ostati zgoraj in napeljati žico za jamski telefon od jame do bivaka, da ne bi spet reševalci po nas prihajali! Sem vstal okoli devetih zjutraj in se po treh kofetih v čudovitem soncu k delu spravil in tisti kabel vlekel in vkopaval in mi je zelo zelo kmalu žal postalo, da nisem šel raje v jamo! No, sta okoli enih še Jasna in Dejan prišla in je delo hitreje steklo, ko nas je pa naš Markec P. obiskal, smo bili pa že pri likofu. Človek pač enostavno ve, kdaj mora priti! Sicer se je izgovarjal, da se je izgubil, a povsem verjel mu na začetku nisem. Ker sem mu po mailu poslal natančen načrt s puščicami. A je model seveda le prvo puščico videl, ostalih treh pa ne in je na križišču tiste prve puščice lutal in iskal, dokler končno nek domačin ni mimo pripeljal in ustavil. Mu je zaupal, da išče eno veliko jamo in na dodatno domačinovo vprašanje, če išče največjo jamo, veselo pokimal. Evo, vsi poznajo največjo dolenjsko jamo, vsi berejo moj blog! Ves vesel, da je njegovega iskanja konec, je pa ob naslednjih besedah hitro spoznal, da v bistvu pa morda tudi ne. Mu je domačin povedal, da ve, kje je tista največja jama, da je bil pred kratkim Oto Pestner not, da je pel v njej. In ker naš Markec P. redno bere blog in zatorej ve, da če bi bil Oto Pestner v Čaganki, ne bi pel temveč najmanj stokal, če bi bil sploh še živ, je lepo obrnil in v najboljšo bistriško gostilno zapeljal, da mu je Alenka vse natančno povedala. In je pricapljal na likof. Smo ravno vox priklopili in potem ob kofetkanju čakali, da se garača javita iz spodnjega bivaka. In sta se okoli petih popoldne res javila, s čudovito novico, da sta prebila tisti meander in se jima je odprlo in sta se spustila par metrov globlje od 400 metrov in da jama še vedno gre! No, pa smo jo dobili, prvo Dolenjsko jamo, globljo od 400 metrov! Naslednja najgloblja je pa Štirnica z 205 metri!
Smo se ob lepi novici takojci na delo vrgli. Markec je narezal čebulo in jo popražil, Jasna je noter vmešala konzerve golaža in fižola, jaz sem še hitro en kofe scmaril, Dejan je pa radler spil. Potem smo se fino najedli in so vsi odšli novim dogodivščinam naproti, jaz sem pa skrbel, da sta junaka okoli sedmih na toplo prišla ter takojci dobila mrzlo pivo, vroč golaž in toplo kavo …
Aja, pa vidi se, da sem zdaj že nekaj časa jamarski reševalec. Ko se je sestra pri (ročnem) žaganju drv užagala v prst, sem zadevo mimogrede rešil. Še dobro, da sem imel pri sebi izolirni trak, ki sem ga potreboval za tisti kabel za jamarski telefon …

  [youtube]http://youtu.be/ZTrsrENwb60[/youtube]

Saj pitje kave zame res ni ne vem kakšen obred, ponavadi do kofeavtomata povsem podzavestno stopim in pritisnem na gumb, pravzaprav, če bolje pomislim, na gumb pritisnem vsakič, ko grem mimo. In to je kar pogosto, zato to pač ni nikakršen obred. Zadnjič enkrat sem nekaj nostalgijo zganjal in se spomnil, da smo pri babici pozno popoldne kavo vedno pili skupaj in skoraj vedno ob isti uri. Za isto mizo. Na sredini pa piškoti. Pa je bilo potem verjetno malo čveka, nato pa spet vsak po svojih opravkih. Dobro, sem bil že takrat malo večji kofetar od sorodnikov in sem ponavadi svoj kdovekateri kofe na hitro požrl, ko se je tisti družinski kuhal, da sem lahko sodeloval pri pitju, ker tam pa je šlo za neke vrste obred. Vedno se je najprej kavo v enem takšnem podolgovatem ročnem mlinčku na sveže zmlelo, nekdo je na mizo postavil skodelice, spet nekdo drug je pripravil piškote. Kar kul, če zdaj pomislim. Ne kot zdaj pri meni, ko kofe žlevam kot vodo. Mislim, koga hecam, vode pijem manj! Saj me večkrat prime, kakšna takšna nostalgija, kako lepo bi bilo imeti obred za kofe, a kaj, ko pri meni ne gre. Saj bi bil dan prekratek, če bi samo na obredih sedel, pa kdo bi imel potem čas za po jamah se jagat, vas prašam!? V hribih mi včasih rata obredu nekaj podobnega, ker tam je dan kratek in če hočem kam priti in ne recimo v snegu spati, kar mi včasih tudi rata, potem ni časa za milijon kofetov. Imam eno majhno bakreno džezvico, ki mi jo je Bosanec pred leeeti na Baščaršiji skoval in je že vsa boga, a v njej voda hitro zavre in lahko potem dlje časa uživam v napitku. Le ročaj sem ji moral zviti, ker drugače je v nahrbtniku štalo delala, enkrat ali dvakrat mi je celo pločevinko z radlerjem prevrtala, nekajkrat mleko prepiknila … Skodelica je pa aluminijasta, z dvojnimi stenami, vsa obtolčena, a dela, mi je prav k srcu prirasla. Sem nekajkrat celo doma poskusil iz nje piti, pa ni pravega okusa in občutka, paše le v hribih ali jami. Zato že kakšni dve leti malo za skodelicami oprezam, ki bi mi posebno zadovoljstvo nudile, pa se ne izide. Saj kupim ali dobim, to že in jih imam polno omaro, a nekako ne sedejo. So ali premajhne ali prevelike, pretežke, predebele … Vedno kaj moti. Celo s čajno skodelico sem poskusil iz porcelana, da se je niti prijeti skoraj ne upam, tako krhka je videti, pa ne zagrabi. Saj nisem obupal, to ne, bom vztrajal, pa tudi volje ne izgubljam, sem celo z letošnjo božičkovo poskusil, mi je dve prinesel, pa tudi niso čisto taprave, sem se predragi mi soprogi opravičil. Lepe so ko milijon mater, to že, ampak …

No, danes pa dobim Stankino vabilo na delavnico, je pred časom lončarski atelje v Krškem odprla. Od gline do šalčke se imenuje delavnica. In itak so mi zazvonili vsi zvonci. Kaj pa, če bi … In itak mi datum ne odgovarja, jamarji smo zaposleni do boga in koledar je poln lukenj, v katere moram skočiti nekaj pogledat! A sem ji vseeno poslal mail, da bi enkrat pricvilil do nje, da me zelo zanima narediti (vsaj) eno lepo šalčko za kofe zase, ki bi jo potem zlorabljal do nezavesti in še bolj užival ob kavi. Je takojci odgovorila, da me razume, da zdaj ko nisem več vojak, rabim namesto čelade nekaj drugega in da naj kar pridem in bomo poskusili in itak da sem kot jamar reševalec (še vedno pripravnik, kakopak, ker za vse potrebno znanje osvojiti potrebuješ najmanj leto dni, če si preveč pameten, pa še več!) takoj pomislil na eno drugo čelado, ki jo imam skoraj vedno pri roki. Kaj pa, če bi … Naaa, sem takoj zavrnil misel, ker čelado imam še bolj kot pri roki na glavi, iz glave pa ponavadi dobesedno lije pot, ko se kje tenstam in so tisti trakovi … No, ne grem v detajle, a kave iz čelade jamarja, ki veliko po jamah hodi, se ne pije in basta. Seveda mimogrede pridemo do tistega drugega fetiša, pitja šampanjca iz ženskega čeveljca, a tudi to pri najboljši volji ne gre, če nisi ravno napaljen ko bik in razmišljaš samo s tisto glavo, v kateri imaš samo eno luknjo …

Kakor koli, evo, bom šel na delavnico (saj z blatom pa res znam delati!) in bom poskusil. Ker izgubiti nimam kaj, pitje kave bo lahko samo še bolj prijetno, če skodelica ne bo odgovarjala, bo šla pa v bivak, v bivaku so vse skodelice lepe …

Srečko in Anži sta udarila jutranjo smeno v Čaganki, Klemen, Jernej in jaz smo se pa na pot odpravili okoli desete ure dopoldne. Prezgodaj, sem jima poskušal dopovedati, a nista verjela, da Dare in Pero bosta prišla, kakor smo dogovorjeni, da to sta resna človeka. In seveda sta prišla, če urice ali dveh gor ali dol ne računamo. Klemi je bil ves nestrpen, si je privoščil nov kombinezon in rokavice in je skoraj dve uri v komplet jamarski opremi paradiral okoli bivaka, preden sta prišla in ko smo se počasi oblačili še ostali, je Jernej malce okoli bivaka kakor kokoš brez glave zaplesal in sem vedel, da se bodo načrti spremenili. Je namreč doma pozabil kombinezon, kar je pomenilo, da bom jaz moral na delovišče na trenutno dno. Prej sem se temu namreč mislil izogniti in bi dodatno opremo v nošnjo do dna prepustil Perotu, z Jernejem bi pa malo spodnji bivak na 200 metrov popedenala. Klemi in Dare sta na tlako krenila okoli pol treh popoldne, sam sem pa še kofe scmaril in sva se s Perotom za njima zapodila dobro uro kasneje. Še preden sem izginil v podzemlje, sem Jerneju naročil, naj kasneje tudi zunaj dobro zakuri, da bo žerjavica, da bomo klobase spekli, potem sva pa s Perotom počasi vozila do bivaka. Se nama nikamor ni mudilo. Tam sva pričakala Srečka in Anžija ter jima mokrima, utrujenima in blatnima skuhala kofe (Anži ga ne pije, ga je samo gledal), potem smo se pa poslovili. Onadva sta krenila proti izhodu, jaz še bolj v globino, Pero je pa vmes mencal kakor nevesta pri sedemdesetih, ki ve, da jih bo fasala, samo ne ve, ali naj se tega veseli ali ne. Se nikakor ni mogel odločiti, ali bi šel z njima ven ali z mano dol. Da ne bi bil rad tako umazan in moker, je postokal in ker gre z družbo v globino lažje, sem ga poskusil prepričati, da če gre z mano, da ne bova tako mokra in umazana, ker samo baterije dol nosiva, da ne bova nič delala. Se Pero še kar ni dal in je povedal, da je v letošnjem letu tisti dan prvič trezen in da mogoče pa ne bo zdržal, a sem ga spet potolažil, da se je leto komaj dobro začelo in da tistih par dni pijančevanja, zaradi katerih v bistvu komaj čaka, da bo šel v ponedeljek spet v službo, sploh nič ne pomeni. In se je odločil, da gre z mano dol. Sem bil vesel, nič ne tajim, če se malo pogovarjaš in hecaš in imaš družbo, mater hitreje mine! A ko ga je nekje v sredini novih delov mehur pritisnil in je moral odtočiti in so vonjave prišle deset metrov nižje do mene, sem prvič malo podvomil. Ker sem imel že samo od vohanja v trenutku tudi sam povečano vsebnost alkohola v krvi! Nekako sva vozila dol do tam, kjer sem se zadnjič zataknil, a so malo razširili in je šlo lažje dol, mi je samo za en rokav teklo, v zadnjem meandru sem pa prejšnjetedenske garače občudoval, ker so točno toliko razširili, da ko sem se po štriku dol spuščal, me nikjer ni nič stisnilo. Le čelado in stopala sem moral imeti postrani pa je šlo … Na dnu sta si Klemi in Dare eno pavzo ob najinem prihodu privoščila in sendvič pojedla, malce smo novoletne štorije pogrevali, vmes sem pa Dareta opazoval pri njegovem čudnem početju. Si je v slapu najprej temeljito opral roke (ko je že pojedel sendvič!), si jih obrisal, iz transportke vzel pločevinko rdečega in papirnate robčke, potem pa z robčkom temeljito obrisal celo pločevinko. Tudi za robom in ob tistem delu, kjer pločevinko odpreš, je en takšen svaljek naredil, da je tudi najmanjše grudice zemlje dosegel in pločevinko praktično na novo spoliral! Potem si pa z guštom privoščil par požirkov in s težkim srcem podal pločevinko še sotrpinu Klemiju. In je ta, ker ni videl prejšnjega obreda, pločevinko kar z umazanimi rokavicami prijel, Daretu je pa en živec pod očesom začel mežikati. Ampak rekel ni pa nič. Sta se potem spet spravila k delu, s Perotom pa počasi proti ven, ampak res počasi, ker so novi deli naporni. Ni preveč stokal, jaz pa tudi ne, mi je kar dobro šlo. V eni kar zahtevni ožini, ki sem jo z lahkoto premagal, sem se od navdušenja celo hotel potrepljati po hrbtu (brez heca), a sem pri tem s komolcem udaril ob oster rob. Sicer ne premočno, a sta se mi zaradi tega skoraj dobesedno vžgala mezinec in dlan. Sem tolkel po rokavici z drugo roko, šele čez pet minut je zadeva malo popustila. Vmes je pa tudi Pero začel malce krizirati, pa da bi novoletne sarme rade ven in da ni šans, da jih bo iz jame uspel prinesti. Toliko sem ga uspel pretentati, da vsaj v novih, ozkih delih ni preveč razmišljal o tem, ker tam res ni prostora za takšne rabote. Ko se je kje zataknil, je malce zavpil in pobogal, in je spet šlo počasi, ko mu je bilo najhuje, je pa po filozofiji udaril. Da imaš v življenju dve škatlici, črno za tedaj, ko ti je hudo, belo pa za takrat, ko ti je lepo. In ko ti je hudo, odpreš črno in notri piše, da bo minilo, ko si vesel, pa odpreš belo, v kateri piše, da bo minilo. Katero je on odpiral, ne vem, a ko mu je bilo najhuje, je eno zapel, moderno, hrvaško, jaz sem takrat recimo odpiral črno … Enkrat vmes, ko se mi je odtrgal oprimek in sem se s kamnom in blatom krepko udaril po obrazu, sem se pa počutil kakor tisti Gorenjec, ki je v nahrbtniku nosil šnopc in je padel. Ko je na hrbtu začutil, da mu nekaj teče, si je zaželel, da je kri. Tudi sam sem upal, da nisem razbil očal temveč samo kljun, ker kljun se zaceli, očala je pa potrebno nova kupit, a se mi želja ni povsem uresničila – oboje je malo poškodovano.
V spodnjem bivaku sem skuhal kavo in Perotu za par minut dovolil, da je držal skodelico in se malo pogrel, potem se je pa kar v polivinil zavil in zadremal. In sem se mu še sam pridružil, ker sva se odločila, da počakava garača kar spodaj. Sta prišla okoli polnoči in spila preostalo kavo (to je bil najtežji del tokratnega jamarjenja, prihraniti kavo za prijatelja, neštetokrat sem segel proti tisti džezvi, ko sva ju čakala!), midva pa štrik pod noge proti ven. In ko sva komaj dobro na štrik zlezla, so se Perotu spet sarme oglasile, ki so želele ven pokukati, da vidijo, kakšno žurko imamo. In sem spet preusmerjal pozornost. Je začel sanjati o črnki, ki nas bo čakala v zgornjem bivaku, a sem ga tle pa prekinil, ker sem vedel, da črnke ne bo, bo le speči Jernej in se lahko mimogrede kakšna neumnost zgodi! Sva do gor rinila skoraj tri ure, sotrudniku je tista enotedenska ponovoletna žurka začela kazati zobe. Ko sem ga čakal zunaj pred vhodom v brezno in je ura kazala skoraj štiri zjutraj, sem razmišljal, kako lepo bo, ko bom prišel v bivak in bom zakuril, še posebej sem razmišljal, kako bom to storil, ne da bi zbudil Jerneja. Potem pa zagledam lučko in čez par trenutkov je bil že Jernej pri meni. Da nas toliko časa ni bilo, da je že vse skrbelo in da sta Anži in Andrej že na poti proti Čaganki z vso potrebno opremo in jamskim telefonom in da je tudi vodja Dolenjske operative Dejan obveščen in čaka na novice, da bo vedel ukrepati. In itak me kar nenadoma ni več zeblo ko psa, le nerodno mi je postalo, da ljudem ne pustimo spati. (Dobro, edino za Mihata se nisem sekiral, ker bi itak moral vstati, ker je čez eno uro odpeketal proti Bosni) Je Jernej odhitel nazaj do bivaka, kjer je vsaj za silo signal, da akcijo odpove, jaz sem pa Perota počakal in sva družno zakoračila proti taboru. Tam pa nirvana – zunaj kres, noter kres, kavica, radlerček … Je Jernej ubogal navodilo in je kuril, za klobase, ne zaradi strahu. Zaradi strahu je imel eno takšno ukrivljeno palico, ko je na pol ure do jame hodil kontrolirat. Je povedal, da jo ima proti medvedom in očitno je bila dobra, ker nobenega medveda ni bilo v bližini! Sem se preoblekel in malce umil, čez kakšno urico sta pa še Klemi in Dare priskakljala. Bi verjetno tudi prej prišla, a ker si je Klemi raje kupil nov kombinezon kakor plezalno prsno prižemo, se mu je ta nekje vmes zlomila in je potem nekaj improviziral in je šlo bolj počasi, pa v notranjosti novega kombinezona je zelo verjetno tudi kakšna rjava črta …
Sem mislil, da bomo šli spat, a sem delal načrte brez Dareta, smo klobase vseeno spekli (da ne gre žerjavica v nič po nepotrebnem), ko se je nasitil, je pa še tardečega vzel za likof in še enega, jaz sem pa kar v horizontalo odšel. Sem bil res utrujen, nikakor nisem uspel najti primernega ležalnega položaja. A ko sem končno že skoraj zaspal, je pa okoli pol sedmih zjutraj Dare ugotovil, da v bivaku ni prostora za njegovo zložljivo posteljo in se je preselil na podstrešje. Ki pa še ni urejeno, šele enkrat v prihodnosti bodo gor skupna ležišča. A to vrlega jamarja ni motilo in je z veseljem kakšne pol ure premetaval tiste deske na podstrešju, dokler si ni uredil prijetnega kotička. Enkrat vmes so menda pa tudi tardeči ven zasilili in je moral po lestvah, kar ni najbolj priročno, ko te priganja, jaz recimo sem okoli enajstih samo gojzarje nataknil in kar v gatah ven skočil. V čudovit sončen dan, celo tako zelo toplo je bilo, da sem šel samo po kofe in čike v bivak potem pa kar v gatah nazaj ven. Še dobro, da je zadeva odročna in ni sprehajalcev, da nisem kakšnega nepotrebnega šoka povzročal …
Počasi so se prebudili tudi ostali, a domov nismo odšli takoj, ker žerjavica pod pepelom je še bila, tardečih tudi še nekaj, klobas tudi nismo vseh še pojedli … Na koncu, ko sem mislil, da bom še podnevi domov prišel, je pa še v najboljši bistriški gostilni Dare zabremzal, ker kam pa pridemo, če Lenki ne voščimo srečnega v novem letu!?

Pred davnimi leti je znanec na poklicni šoli v Ljubljani nadomeščal učitelja za slovenski jezik. V bistvu se je dolgočasil, ker poklicneži nekako niso dosegali njegovega intelektualnega nijvoja in se jim je pravzaprav  sladko žvižgalo za njegova predavanja, pa naj se je še tako trudil. Nekako niso razumeli, da materni jezik je pomemben, pa čeprav si na poklicni šoli in po nekaj dneh naprezanja prepričati jih v nasprotno je enostavno popustil. Saj veste, v  smislu pametnejši popušča … In ko se je nehal truditi in je le plaval s tokom, se je začel na smrt dolgočasiti. Nobenega izziva pa to. In ko se začne človek dolgočasiti, saj veste, postane hudičevo orodje. Vsaj tako pravijo. Pa je postal malo zloben, je napravil majhen eksperiment. Kasneje je sicer razlagal, da ga je zares zanimalo, a kdo bi vedel, kaj je res. Po učnem načrtu je na spored prišel šolski spis. Bodočim mesarjem je po zakonu moral dati dve temi, da si je zagotovil, da bodo vsi pisali o tem, kar je on želel brati, pa je za eno temo postavil nek težak naslov (recimo Vpliv španske romantike na zgodnje pisanje dr. Franceta Prešerna), za katerega je vedel, da ga učenci, ki jim izboren slovenski jezik ni bil glavna prioriteta pri študiju, tudi od daleč ne bodo zagrabili, druga tema pa je imela bodočim mesarjem bolj prijazno temo in naslov. Postal bom mesar, klal bom živali …
Kaj vse so pisali, se ne spomnim (ga bom ob priliki pobaral, če še ima to kje spravljeno), zagotovo pa je bilo nadvse zanimivo branje.
Pred dokaj podobno dilemo in izbiro se je pa nehote znašla tudi Jerneja, ki mi je danes poslala sporočilo, če jo v nedeljo peljem v kakšno jamo, njej in njenim plezalnim sposobnostim primerno. In itak da sem ji nemudoma odgovoril, da jo z veseljem vzamem s sabo, a da smo že dogovorjeni za v soboto. Če lahko opravke iz sobote, zaradi katerih je preferirala nedeljo, prestavi. A jih ni mogla, ker bodo v soboto pri njih doma celo dvema prascema življenje vzeli, kar pomeni čisto vaško veselico in kup ljudi, ki bi si le stežka vsi v koledarju spremembe naredili samo zato, da bi šla deklica lahko v jamo.  Pa četudi bi jih lahko, nekako prav iskreno dvomim, da bi jih želeli ali hoteli! In je tukaj seveda mimogrede dilema – v jamo, kar je težko in naporno, ali dva prasca malo z nožem pošpikat, kar ni ne vem kakšen kunšt, zna biti pa celo zabavno, če mesar pride malo nažgan, recimo … Ne vem, kaj bo ubožica izbrala in ne vem, če je izbira lahka ali ne, imam pa močan občutek, da bomo šli v soboto v jamo sami dedci …

Novo leto ni nič drugačno od prejšnjega. Na srečo. Sonce je zašlo in sonce je vzšlo. Vmes je pa malo ropotalo, a se mi zdi, da manj kakor prejšnja leta. Smo ga počakali pri sestri in ko smo se gor vozili, je bilo ko v postapokaliptičnem svetu. Sami na cesti, megla, v daljavi pa odbleski eksplozij. Če bi bil malo paranojičen, bi lahko padel v filing iz leta ’91. Sem se vračal domov z neke žurke in sem počasi hodil proti vojašnici, ki je bila blizu naselja, v katerem sem takrat živel. Hodil sem zato, ker je bila na železniški progi, ki je prečkala glavno cesto, postavljena vlakovna kompozicija, natovorjena z eksplozivom. Za vsak slučaj, če bi sovrag iz vojašnice hotel prodreti proti mestu. Zato se ni dalo z avtom. In ravno ko sem se bližal tisti kompoziciji, so morali verjetno sporočiti, da se bo zgodilo neko sranje, saj so ves Novoteks spustili domov in je na stotine tistih žensk s paničnim pogledom tekalo prek proge in proti čakajočim avtobusom, jaz pa počasi njim naproti. Edini v tisto smer, vsi ostali v nasprotno! In vsi smo molčali. Je bil kar nekakšen tak spuki filing, še hujši potem, ko sem prečkal progo in praktično sam ostal na cesti. Nikjer nobenega, v spominu imam tudi, da so se celo ptiči nekam potuhnili. Potem se je nenadoma zaslišala sirena, ki je najavljala zračni napad. Zvok je šel skozi kosti, jaz sem pa še kar relativno počasi proti domu maširal. Na neki hiši se je nenadoma odprlo eno okno, neka ženska se je nagnila malo ven in mi zavpila, naj pohitim domov. Nato se je okno zaprlo in spet sem bil sam. Tudi sirena je utihnila, čeprav sem odmev v ušesih še vedno slišal. To je zvok, ki ga ne pozabiš, jebajga!

No, a ker nisem paranoičen, mi vožnja proti Ljubljani ni odvzela prazničnega razpoloženja, čeprav smo bili sami na cesti in čeprav so v megli v daljavah bliskali odbleski eksplozij. Smo celo tudi mi prispevali k ropotu in z otroki na nekem igrišču pripalili par teh veselonovoletnih zadev. Najprej sem jo jaz, a se je nekaj sfižilo, dve raketi sta poleteli v nebo, druge proti nam, plus zadeva se je na koncu prevrnila in so starši tam okrog navdušenih otrok panično klicali vsak svojega v varen in oddaljen objem. Sem se pridušal, da ta Hofferjev drek ni najboljši, da se nam je to tudi doma zgodilo, da smo lastno hišo obstreljevali in v zaklon notranjosti bežali, potem je Dejan prižgal svoje najmočnejše orožje, ki je uspešno poletelo v nebo in se je nato pohvalil, da oni imajo pa Lidlove zadeve, ki so očitno boljše, kar pa se je kasneje izkazalo za neresnično in zavajajoče. Tudi Hofferjeve so bile dobre, le navodila je potrebno prebrati in nek papir z vrha prej odstraniti, preden pritakneš vžigalnik! Tico je z nekimi kresničkami strašil in bolj ko ne z ritjo streljal, Jasna in otroci so pa padli v nekakšno pirotehnično omamo in se cukali za ostalo drobnarijo iz vrečke, da je pokalo pod ritkami in v rokah in mimo glav … Dobro, brez roke ni nihče ostal, sem pa danes, ko smo se k staršem na kosilo peljali, opazil eno stalnico, ki se verjetno še dolga leta ne bo spremenila. Ceste v času kosila spet popolnoma prazne, le v daljavi na pločniku nek sprehajajoči se parček. Ki ga nisem mogel zgrešiti, z lune bi ju spoznal. Kakšnih deset let starejša od mene, nekje dokaj blizu mojemu prvemu prebivališču živita. Ona z dolgimi blond lasmi, on, hm, nimam blage veze, če sem iskren. Saj če bi enega ali drugega nekje posamično od blizu videl, ju zagotovo ne bi spoznal, skupaj pa sta prepoznavna z lune. Ker se na sprehodih vedno držita za roko. Ne moreš falit! Problem je, ker moja predraga, s katero sem tudi že skoraj dvajset let, na sprehodih tudi k meni rine svojo ročico, ki me vedno iz ritma pri hoji vrže in se je otepam ko nadležne muhe in je potem užaljenost in vedno, ampak res vedno tudi očitek, da tistadva se pa lahko držita in ju nič ne moti. Še dobro, da kaj veliko sprehodov z mojo drago ne prakticiram. Sem včasih poskušal z razlago, da se zagotovo za roke držita samo zato, da se ne bi začela lasati ali praskati, a tega niti sam ne verjamem povsem. Zato sem bil danes, ko sem se vozil k staršem, vesel in pomirjen, ko sem ju zagledal. Držeča se za roki. Jap, če ne bo slabše, bo tudi letos zagotovo čisto dobro, ni vrag …

Pred ne tako davnim časom sem na cesti slučajno srečal sošolca. Bilo je poleti, jaz v katkih hlačah, nekih šlapah in mikici, model v obleki z belo srajco, kravato in visoko zloščenimi čevlji. V bistvu me je on spoznal in ogovoril in sem potreboval kar nekaj časa, da sem postarani obraz spojil s spominom na tistega mlajšega spred davnih let iz srednje šole. Kar tam na ulici sva stoje obujala spomine, niti na kavo ni imel časa iti, na hitro je navrgel predvsem mojih nekaj najbolj kolosalnih neumnosti, ki so se mu najbolj zarezale v spomin ter se pri tem krohotal na nek tak ne preveč neprijeten način. Omikan, mi je najprej prišlo na misel, plus za vse tiste moje neumnosti, ki jih je opisoval, je dokaj nevsakdnaje in ne najbolj pogosto uporabljane besede uporabljal, da sem dobil občutek, da govorim z zelo uspešnim človekom. Človekom, ki mu je v življenju uspelo. Ki je lepo oblečen, se izbrano izraža in niti na kavo nima časa iti. Potem je začel naštevati, kaj vse mojega je že bral in kje vse je že zasledil pisanje o meni, da mi je bilo kar malce nerodno, ko sem v tistih kratkih hlačah mencal pred njim in se poskusil spomniti kaj konkretnega o njem. Pa ni šlo, kakšnih velikih in globokih impresij v moji glavi nisem našel o njem, zato sem kar direktnega butnil, ko sva se že poslavljala. Da to je že ok, da ima on o meni tako lepo mnenje, ampak da on mora biti pa zihr ena velika in uspešna zverina, ko je sredi poletne pripeke zrihtan ko iz škatlice. In mu je malo nerodno postalo, da je vojaško šolo delal in potem sicer kar uspešno gradil kariero, a mu je enkrat vmes tista hierarhično poudarjena organizacije dojadila in je zamenjal službo. Je receptor v enem ne tako majhnem hotelu postal. Dobro, kakšnega velikega vtisa s svojo funkcijo name ni napravil, to moram že poudariti, a je zadevo na razhodu vseeno uspel vsaj deloma popraviti, ko je že skoraj prek rame navrgel, da je služba za en klinc, edini plus pa je, da uspe sem pa ke kakšno mlado in bogato turistko nategniti. Nategniti nategniti, ne ogoljufati!

No, zadnjič sem pa v Ljubljani trapljal na en sestanek in me ogovori en ostareli striček. Da če sem to jaz in kje da se skrivam. Se je predstavil, na en mah naštel nekaj mojih najbolj kolosalnih neumnosti, ki sem jih ušpičil v srednji šoli, potem je pa po mojem izrazu verjetno ugotovil, da ne vem povsem točno, kam bi ga del. In je pojasnil, da je v paralelko hodil in kje vse skupaj sva žurala in se še je trudil, meni se pa nobena lučka ni prižgala. Oblečen je bil povsem normalno, torej kot jaz, besed ni uporabljah izbranih, torej kot jaz in sem kar nekako dobil vtis, da mu kaj preveč v življenju že ni uspelo. Še posebej, ko je začel naštevati, kaj vse mojega je že bral in da občasno tudi na blog poškili in podobno, celo čas za kavo je imel, ki ga pa jaz enkrat za spremembo pa res nisem imel. Je omenil, da je kirurg in da je v bistvu nezadovoljen, da mu gre staranje na živce (drugo besedo je uporabil), potem sem pa že moral odpeketati. Že skoraj v hrbet so me zadele njegove besede, da rezanje ljudi sploh ni več zabavno, da je edini plus ta, da kakšno mlado medicinsko sestro še na hrbet lahko obrne, potem sem se pa že zatopil v telefon, ki mi je kazal, kam moram iti. Ja, saj mi je nerodno, da moram za kakšno lokacijo v Ljubljani najti pogosto navigacijo uporabiti, a takšen sem, kaj čmo. Me je tista nagravžno tečna tetica iz telefona, ki tudi pešču razlaga, naj se pripravi, da bo čez deset metrov treba zaviti na desno, uspešno spravila na cilj, ko sem pa že skoraj vstopil v lokal, me je pa zadelo. Sem se spomnil današnjega kirurga, kdo in kakšen je bil, ko smo ga skupaj žurali v šolskih dneh. No, v bistvu se kaj veliko o njem v mojih registrih ni prižgalo, le nekega svinjsko mrzlega zimskega jutra sem se spomnil, ko smo kofetkali pred odhodom v šolo v tedaj najbolj priljubljenem lokalu. Nekaj mi je z mize na tla padlo, vžigalice ali cigareti, ne vem več, a sem se moral skloniti pod mizo in ko sem s pogledom zaobjel prostor iz žabje perspektive, vžigalic nisem zagledal, sem pa videl, kaj je imel tedaj današnji kirurg oblečeno. No, seveda, kavbojke, kakor smo jih imeli vsi, s Ponterosa najbolj verjetno, a pod njimi je imel oblečene najlonke. Ženske najlonke. Sem potipal, tako nejeveren sem bil, da je model kar malo v strahu poskočil. A kaj dosti se sekiral ni, mu ni bilo nič nerodno ali kaj, le mirno je pojasnil, da je bilo zjutraj tako mrzlo, da se je vrnil v hišo in oblekel mamine najlonke. Ker da drugega za pod hlače sploh nima. Pa še pohvalil jih je, da so kar prijetne za nosit. Se mi je takrat ta razlaga zdela logična in ga sploh nisem vprašal, ali je imel oblečene hlačne nogavice ali samostoječe s podvezicami ali pasom, tokrat, ko sem bil ravno na tem, da vstopim v lokal, sem pa kar resno malo razmišljal, ali bi stekel nazaj in ga vprašal, ali še nosi najlonke. A nisem. V bistvu ni bilo tako mrzlo …