Dresura

Pri nas doma se zelo veliko vrti okoli živali. Ko sedemo h kosilu, moramo prej nahraniti še živino, ker drugače je pri mizi nevzdržno. No, saj nevzdržno je tudi potem, a vsaj malo manj, ker živali pohlastajo svojo hrano, potem se pa k mizi v jedilnico preselijo in opazujejo nas, kako hrano v glavo nosimo ko kakšne afriške sirote, ki hrane že dva meseca niso videle!

Za kuzlico imamo Walterjevo hrano, več vrst presnega mesa ter zmletih kosti z zelenjavo zmešano, ki jo obožuje, težava pa je, da jo obožuje tudi mačka. Ki se prehranjuje z briketi, za priboljške si pa miši in druge glodalce sama ulovi. Ko se odpre hladilnik in vzame ven pasja hrana, je kuzlica že pod stropom od veselja, mačka, ki je ni pa nikjer videti, pa tudi od nekje prinori sto na uro in vedno komaj komaj zvozi ovinek v dnevni sobi proti kuhinji. Sem že stokrat rekel Walterju, da bom to enkrat posnel, ker to bi bila dobra reklama za njegovo hrano, pa potem vedno pozabim. Ko mačka prinori v kuhinjo, se jo more človek prav ustrašiti. Saj je majhna in drobna, v bistvu ima samo dolgo dlako, drugega pa nič, a ko začne skakati po tebi, ko hrano v pasjo skodelico predevaš in vmes rjoveti ko lev, se jo moraš ustrašiti. Res! Potem začne noreti še kuzlica, ki misli, da ji bo kosmata mačja nadlega hrano odjedla oz da bo dobil jesti tisti, ki se bo bolj drl in je prav neznosno. Smo se že navadili, da kuzlici hrano pretresemo v njeno skodelo, mački žličko mesa na poseben krožniček damo, serviramo pa obema hkrati, ker drugače je čisti ravs!

Pa še to – če ne paziš in mački dovolj hitro ne spustiš krožnička na tla, skoči na roko, se s kremlji zasidra in bi kar jesti začela …

Moram priznati, da sem se tega navadil in pravzaprav niti ne slišim več rjovenja zveri pred hranjenjem, je pa zadeva začela motiti mojega mlajšega sina in je kuzlico zdresiral, da v kuhinji sede in počaka, da dobi hrano ter začne jesti šele, ko dobi dovoljenje. Pravzaprav o tem nikoli nisem kaj dosti razmišljal, potem sem pa enkrat poslušal, kako je kuzlico kregal, ker je začela jesti brez dovoljenja. In se mi je zdelo, da ji je naredil krivico. Namreč, kuzlica je mirno sedela pred skodelo, polno mesa in čakala dovoljenje, ki ga ni in ni bilo, verjetno je moj sin hotel ugotoviti, koliko časa jo lahko matra, vmes je pa mačka že pojedla svojo porcijo in krenila proti pasji skodeli pa se je ta verjetno ustrašila, da bo brez košte ostala in je zadevo pogoltnila v enem grižljaju. Brez dovoljenja, žal. Potem jih je pa slišala, slišal sem pa tudi jaz in ker se nihče drug ni postavil v bran pravici, sem se pač jaz.

Pa se mali ni dal, da red pač mora biti.

A se tudi jaz nisem dal, sem že predolgo na tem sveti. Da če red mora biti, mora biti pač za vse.

Ni razumel.

Sem s prstom pokazal na mačjo nesnago, pa vseeno ni razumel. Dokler nisem pojasnil. Da kuzlica pride v kuhinjo, sede in čaka, jesti začne z dovoljenjem, mačka vmes pa skače skoraj do pulta, rjove ko lev, jesti začne pa že v zraku in prav paziti moraš, da krempljev ne dobiš po prstih!

Me je predragi sin zavrnil, da to tako pač je, da mačk se pa ne da zdresirati, a ker je to verjetno rekel na pokroviteljski način, je v meni vzbudilo izziv. Plus ne maram, da se kuzlici dela krivica, kakopak in da je mačka carica. Ker ni. Čeprav, morda pa je, kaj pa vem.

Sem že naslednji dan začel z dresuro. Mačke, kakopak. Čeprav mi je zlati sin razlagal, da sem blesav. Kar verjetno sem, kaj pa vem. Še predraga soproga se mi je enkrat smejala, a se nisem dal. Veste, jaz imam čas, pa trmast tudi znam biti. Kakšen teden je trajalo, da je poštekala. In ko je, sem na rit padel! Sem mislil, da ne bo, le zabaval sem se, ko sem mučil sinovo mačko. Kuzlica je sedela pred svojo košto, mačkino sem pa v zraku držal in ji mirno ponavljal, naj sede, pa bo dobila. Mačka je rjovela ko lev in v krogu hodila ob mojih nogah, sin je odkimaval in si verjetno mislil, da se mi je odpeljalo, jaz sem pa hrano mački postregel šele, ko je že kazalo, da bom po kepi dobil, ko je bilo drobceno stvorenje že razkurjeno ko lev.

Moram priznati, da bi me ta igra verjetno kmalu minila, že en teden je bilo presenetljivo, da me je držala, a ko je sedla, smo vsi na rit padli. Zdresiral sem mačko! Sem držal tisto hranu v zraku in ko en idiot začel z mantro, naj sede, pa bo dobila in malo preden sem ji nameraval hrano dati, je mačka sedla! Naslednji dan sem zadevo preveril in je sedla že malo prej, tretji dan sem jo pa s hrano v rokah samo pogledal in je bila na riti! Klemi sicer pravi, da je pametnejši popustil, a jaz sem bil vseeno kar ponosen na dosežek.

Čeprav, dobro, sedla je res, da je hrano dobila, da bi pa čakala na dovoljenje, to pa niti poskusil nisem! Ko sem hrano enkrat na tla postavil, sem moral zelo zelo hitro roke umakniti, ker drugače bi jih dobil …

Je pa tudi mačka zdresirala mene. Včasih pride do mene v kabinet. Sede direkt pred monitor, briga jo, če kaj delam ali film gledam. Sem prakrat poskusil jo pregnati, pa tega ne počnem več, ker se jo malo bojim. Ko zapiha ali zarenči, kar hitro odneham.

Zadnjič pa je prišla do mene, se malo pomuzala, malo pomijavkala in odšla. Se mi je potem zdelo, da slišim mijavkanje pred vrati na vrt. Sem snel slušalke in je res mijavkala, a ker je bilo do konca filma samo še petnajst minut, potem sem se pa nameraval itak v posteljo odpraviti, itak se je že dan delal, sem si rekel, kaj bi dvakrat hodil, bo že počakala!

Film se je končal in ko sem si v kopalnici ščetkal zobe, je pa spet zamijavkala. In sem se s ščetko v ustih odpravil v dnevno sobo, odprl vrata na vrt, da je mačka šmrcnila v zbujajoči se dan, ko sem se vračal proti kopalnici, me je pa nekaj zmotilo. Sem zastal, da razmislim, kaj bi to bilo, ko sem nenadoma spoznal, da je kupček naredila sredi preproge v dnevni sobi! Se mi je kar zobna ščetka v grlo zapičila od gnusa!

Mačke seveda ni bilo v bližini, da bi ji eno vzgojno pritisnil in sem se že razgledoval, kje imamo kakšno škatlo, s katero bi kupček pokril in ga predragi soprogi v skrb prepustil, ko sem se spomnil, da sem pravzaprav jaz kriv za to. Mačka me je poklicala, meni se pa ni ljubilo. Dobro, potem sem krivdo spet na mačko prevalil, kaj pa mačja zalega do zadnjega tišči, a to je bila kaj slaba tolažba.

Sem si potem majico čez nos potegnil, vzel papirnate brisače, na roke pa nataknil rokavice in zadevo postrgal. Ter z zadnjo muko zadrževal bruhanje! Potem sem na preprogo, ki sem jo očistil, kolikor sem pač jo lahko, vrgel časopis, na časopis pa postavil krplje, ki so se ravno valjale tam blizu in čakale na sneg. Na listek napisal, kaj je mačka naredila, si pol ure pral roke, potem se pa k zasluženemu počitku spravil, le nekaj minut preden se je zbudila predraga mi soproga. Verjetno sem bil kar malo ponosen na to, kako dober soprog da sem, da sem ji prihranil takšno sranje navsezgodaj, prepričan pa povsem nisem. Lahko da sem tudi samo zaspal, kaj pa vem …

Ko sem se potem zjutraj (no, dopoldne) s kavo in z zadržujočim se dihom napotil prek dnevne sobe na vrt, da v časopisih preverim, kaj je novega na svetu, sem pa opazil, da krpelj ni več sredi preproge, madeža pa tudi ne. In sem ves navdušen poklical predrag mi soprogo, če je ona do konca naredila, kar sem itak jaz že 90% naredil in morda celo kakšno pohvalo pričakoval. Ki pa je ni bilo. Je bila kar malo jezna. Da je sicer videla krplje, a je mislila, da se kam odpravljam in sem ji pozabil povedati, listek je pa tudi opazila, a je nekako mislila, da sem ji napisal, da jo imam rad ali kaj. Itak da jo imam, a tega ne pišem. Mislim, še nikoli nisem in ne vem od kod bi sploh lahko prišlo takšno pričakovanje! Je bilo pa potem razočaranje večje, kakopak. Plus je očitala, da ne moreš samo na pol to narediti (pa, kakor sem rekel, najmanj 90% sem jaz naredil!), ker se zadeva posuši in jo je težje počistiti. In da je imela namesto jutranje telovadbe potem čiščenje …

Sem že dovolj star in izkušen, da ji nisem pod nos vrgel, da je imela vseeno telovadbo, samo ne takšno kakor ponavadi in sem raje molčal, ko je bila pa še kar malo jezna (nisem se dovolj kesal verjetno), sem se pa spomnil in ji povedal, da se name nima kaj jeziti, da se nisem jaz usral sredi dnevne sobe. In mi je dala prav, kaj je pa bogica hotela. Ker ji pač nisem povedal, da je mačka klicala, a se meni ni ljubilo po stopnicah! To informacijo sem mirne vesti zadržal, ker vem, da ji mačka pač ne bo povedala, da se je usrala v skrajni sili, ker ji jaz pač nisem odprl vrat …

Torej, zdaj mačke več ne morim z dresuro, ko ji dajem hrano (malo si mislim, da je bila to njena kazen zaradi moje dresure), je pa ona mene zdrasirala v piko. Ko zdaj zaslišim mijavkanje, ko zaslišim samo m od mijavka, sem že v dnevni sobi …

Napiši mnenje