Polh s korenjem

Če ti v nedeljo po kosilu postane dolgčas, pokličeš, če gremo v jamo. Vedno rata! Na začetku sva bila sama s Petro, rine v Cinka, ko da je spodaj kaj pozabila. Saj jo razumem, tudi meni je bil Cink kot njej prva resna jama in kot ona sem se tudi jaz vanj spustil še kot nejamar.

Vročina je ravno popuščala, ko sva v gozd zavila in je poklical Grdin. Da gre tudi on in da naj ga kar tam počakava, da se bo peljal z nama. Mi je bilo čudno, lahko bi se odpeljala naprej in opremila, bi šlo hitreje potem, a ko se je pripeljal, sem razumel. Avto je opral, pa ga ni hotel usrati na makadamu …

Sva Julkino krmilo prepustila Petri, ki ima, sem skoraj prepričan, debelo manj let kot moje jamarsko vozilo! Je pritisnila na plin in čez hip, ko je prva prestava že rulila ko prase, ki ga koljejo, vprašala, kje imam kazalec za obrate. Da ona je navajena prestavljati po kazalčku! Julka sicer ima kazalčke, a kažejo le (relativno) točen čas …

Sva ji potem midva vpila, kdaj naj prestavi, pa tudi kar tako malo sva tudi vpila. Od strahu. Sem bil najprej nepripet kot sovoznik, jebajga, hosta, a sem se kar hitro pripasal! Smo pa preživeli, to že moram povedati.

V Cinka gre kar hitro, je domača jama, Petra me je le s težavo lovila dol grede. Grdin pa njo kot zadnji tudi …

Na dnu prvega brezna je spet smrdelo. Sem malce pokukal, od kod, in kakopak kmalu zagledal majcenega polha. Ponavadi je kakšna lisica ali kaj podobno večjega. In nanj opozoril Petro, ki ga je skoraj pohodila. Si ga je zvedavo ogledala, jo je bolj zanimal kakor ozko nadaljevanje, čeprav si nadvse želi Cinka do dna vzeti enkrat kmalu. In je kmalu navdušeno vzkliknila, da polhec diha. Da kaj čmo zdaj. Sem ji predlagal, da ga ven odnese, konec koncev sta z Matejo reševalki živali. Je bila začudena, če res lahko in ko sem ji potrdil, je na dnu prve stopnje pristal še Grdin. Da kaj se dogaja. Sva mu razložila, je malo pomislil, potem pa predlagal, da ga Petra pospravi v svojo majhno torbico, on ga bo pa kot reševalec ekspresno ven odnesel.

Kar se je tudi zgodilo, samo ni ga bilo kar naenkrat, kot rešilec na nujni vožnji …

S Petro sva pojedla koren (!), ga je imela s sabo za energijo ali kaj, potem sem pa jaz šel počasi ven, ona je pa razopremljala. Seveda sem ji bil nad naslednjim pritrdiščem vedno na voljo z nasveti, a delala je samo ona. Ji je šlo. Ko sem ji na dobri polovici, kjer sem štukal vrvi, počakal, da prevzamem eno stometrco, se je iz jame najprej pokadilo, šele nato je ona prisopihala iz oblaka pare! A ni odnehala, je razopremila do vrha!

Zunaj sem sedel k prijatelju, ki je zelo pozorno opazoval, kam postavljam noge. Je potem dvignil rokavico, pod katero se je grel iz brezna prinešen polhec. Je že hodil! Sem bil presenečen. Mislim, ne da je živalca k sebi prišla, sem se malo bal, da bo res na ognju končal, kakor je Grdin obljubljal še na dnu. Ker hrane s sabo nismo imeli nič. Razen Petrinega korena …

Smo se zato kar proti domu odpravili, s postankom v Dolenjskih toplicah, kjer nam je Mateja za pivo dala. Z rahlim nosom, ker ni šla z nami. Je imela leno nedeljo in se ji ni ljubilo, potem ji je bilo pa žal.

A saj Cink je tam, bomo že še šli. Ampak ne že jutri, kakor je predlagala. Jutri imam jaz len ponedeljek …