Budnica

Sestra si je nabavila novo jamarsko čelado, ker ji je na staro padel kamen (ko je imela glavo pod njo!) in sva končno našla čas, da jo greva preskusit. V petek že ponoči sva se odpravila do bivaka in ker počasi prihaja zima, sva zakurila v peči. Očitno me počasi srečuje pamet. Ne, ker sva zakurila, to vedno itak vsi, ampak ker okoli pol štirih zjutraj, preden sem se odpravil spat, nisem vrgel še enega ali dveh polen v peč. Pa sem hotel, sem ga že držal v rokah! In bi potem ob petih zjutraj malo pred vročinsko kapjo spet pred bivakom kuliral …

Jasna je vstala nekaj čez devet. Sem se prebudil, a takoj nazaj zaspal, četudi ni bila zelo tiha. Sem se spet prebudil kakšnih dvajset minut kasneje, ko je kuhala kavo, pa sem si rekel, da se mi nikamor ne mudi, četudi me je vabil vonj in sem skoraj spet nazaj v sen utonil, ko je zavpila. Da to je pa ziher medved!

Itak da sem bil v dveh sekundah pokonci, popolnoma zbujen, tako hitro se tudi med vojno nisem vstajal, s telefonom v roki sem skočil do okna. A medveda nisem videl. Tudi ona ne, le slišala ga je. Sem ga potem zaslišal tudi jaz in jo pomiril, da je to bolj verjetno srnjak. Ki, ko se odpravljaš na stranišče in se dere prav iz tiste strani, zveni kakor medved. Povem po pravici, preverjena informacija!

Nekaj sva pojedla, malo kofetkala, no, veliko kofetkala, ker se nama nikamor ni mudilo, nato se pa okoli enih proti Čaganki odpravila. In se že takoj po nekaj deset metrih zaustavila, ob vlaki, ki pelje mimo bivaka, kjer je bilo v blatu ogromno medvedjih sledi. Ta ogromen možak mora živeti nekje blizu, vam povem, ker zdaj sem v kratkem času že četrtič opazil njegove sveže sledi!

Do jame sva potem glasneje napredovala, preskusila čelado tam nekje do 150 m globine, se je držala dobro, potem pa proti površju počasi krenila. Ven sva prišla še podnevi, pravzaprav je še sonce kar pripekalo. Prijetno razmigana sva se napotila proti bivaku in čeprav sva hodila še po travnati potki, je sestra vseeno opazila medvedjo sled. Ki je prej, ko sva hodila proti jami, nisva opazila!

Sem še malo bolj zacingljal z vponkami in jamarsko opremo ter parkrat zaploskal, v tem je pa pri bivaku zaropotalo! Veje so začele pokati, nekaj je lomastilo kakšnih 50 m pred nama! Itak da sem se usral in počakal, da se mi sestra, ki je hodila za mano, pridruži. Pa je tudi ona obstala. Sva vpila in ploskala, zver pri bivaku je pa lomastila po vejah, da so pokljale skoraj na istem mestu, kar je pomenila, da ni bežala proč od naju!

Takoj sem pomislil na klobase, ki sem jih imel s sabo za pozno kosilo! Sva še bolj ploskala in vpila, pokljanje se je malo umirilo. Kakor da je zverina odšla. Sem pozorno poslušal, stal sem ob ograji pri Jami  ob vlaki, ki je globoka kakšnih osem metrov. Vrvi nisva imela, a sem razmišljal, če kosmatinec prileti do naju, se bom kar noter vrgel, bodo poškodbe zagotovo manjše kakor od njegovih krempljev …

Jasna je imela tega dovolj in je predlagala, da greva kar do bivaka, da bo zver zagotovo pobegnila. Sem se strinjal z njo, a sem zahteval, da hodi vporedno z mano, ne za mano, ko je prišla obotavljivo do mene, sem ji pa predlagal, naj gre ona pogledat, kaj je pri bivaku, jaz bom pa pri Jami ob vlaki počakal, če bo treba pomoč poklicati ali kaj. In ke kar iskreno popizdila, če sem neumen, da ona ne gre sama, v tem se je pa končno Klemi oglasil, sta z njegovo Jerco prišla na obisk …

Nam je spekel večerjo, pa malo smo pomodrovali, potem pa domov. Sem se šele na poti spomnil, da bi lahko kamero na vlako prestavil, da vidimo, kdo okoli hodi. Bom to storil naslednjič in če bo kaj, boste kosmatinca tudi vi lahko spoznali, da ne bom samo njegovih sledi objavljal …

 

Napiši mnenje