Šele danes po kosilu sem uspel sesti s kavo ob sobotne časopise. Saj ne, da sem kaj zamudil, le povem, a med drugim sem prebral, da je pred kratkim umrl bosanski general, ki sem ga imel priložnost (in čast) srečati.
Ker sem ravno prevedel vojni roman Zilhada Ključanina in ker me je vse o vojni v BiH zanimalo, me je prijatelj, čudovit bosanski pisatelj, povabil k sebi. In sva, vojna se je komaj dobro končala pri njih, kakšen teden harala po poteh Bihaškega korpusa. Učil sem se o zgodovini, ko ta še niti ni uspela zgodovina postati …
Vmes sva se enkrat ustavila v kafiču, da nekaj pojeva in spijeva kavico ali dve, in ker je bil prijatelj zelo znan v tistih krajih, nas je za mizo kar naenkrat sedelo deset. Ker so imeli v meni pozornega poslušalca (in ker so si med sabo vse že stokrat povedali), so izkoristili priložnost za obujanje spominov. Vsi seveda nekdanji borci in soborci.
Tipično po bosansko smo nizali kavico za kavico in sarmico za sarmico ter opazovali življenje, kako se mu mudi pred našimi očmi. Promet pred kafičem je bil kaotičen, avtomobili v centru mesta parkirani vsepovsod, po pločnikih in zelenicah, a ko je par metrov od nas človek kar na cesti parkiral vozilo in želel skočiti v neko stavbo, so vsi za našo mizo skočili pokonci in ga začeli vabiti na kavo.
Bil je namreč njihov general, poveljnik, oče takorekoč!
General se njihovemu vabilu ni odzval, da se mu zelo mudi, a preden je izginil v stavbi po opravkih, je natakarju naročil novo rundo za nas.
Kar je njegove soborce pomirilo, za obujanje spominov so itak imeli mene in debata je nemudoma spet zašla na komaj pretekle dogodke, a se je kmalu tudi ustavila. Po cesti se je namreč pripeljal pajek, to je tisti tovornjak, ki odpelje napačno parkirana vozila. Tam in takrat se mi je zazdelo, da je to pa najbolj nemogoče Sizifovsko delo, saj je bilo napačno parkiranih avtomobilov vsaj desetkrat več kakor pravilno parkiranih, a kaj dolgo o tem nisem mogel razmišljati, saj je eden od za našo mizo sedečih mladeničev skočil na cesto in ga zaustavil.
Iz kabine je stopil policist, mladenič pa mu je pokazal generalovo vozilo, parkirano na cesti in zahteval, da vozilo, ki ga je nadvse nesramno in prepotentno “nekdo parkiral kakor s helihopterjem”, nemudoma odpeljejo. Policist je zadevo pofotkal, zadevo so naložili in že jih ni bilo več, čez minutko ali dve je pa general iz stavbe prišel.
Itak so vsi za mojo mizo spet skočili pokonci, naj se nam na kavi pridruži, da zdaj ima čas, ko nima avtomobila, a jih je spet zavrnil in spet za rundo dal, vmes pa še telefon obrnil. In ni stal pri nas niti sedem minut, ko se je po cesti pripeljal pajek z njegovim avtomobilom!
Ga je človek razložil točno tja, kjer ga je pobral, tisti mladenič, ki je zahteval, da ga odpeljejo, je spet stal sredi ceste in protestiral, da ni bil čisto tako obrnjen in da naj ga prestavijo za 10 centimetrov, policist, ves rdeč v obraz pa je generalu, ki se mu je opravičevall, ker je tako parkiral, da se mu je pač mudilo, salutiral, sedel v pajka in že jih ni bilo več.
Generala pa tudi ne, je odbrzel po opravkih.
Mi smo tam sedeli še par ur, kakor se spodobi, kavice so sledile kavicam, zgodbe zgodbam, generala pa so opravki spet pripeljali v stavbo tam blizu nas. Spet je parkiral kakor prvič in spet so ga mladci vabili medse, spet jih je v smehu zavrnil in za rundo dal in spet se je mimo, ne boste verjeli, pripeljal pajek!
In spet je isti mladenič na cesto skočil ter od policista, ki je izstopil, zahteval, da vozilo odpeljejo, a tokrat ga je policist v tri krasne poslal in se odpeljal drugim napačno parkiranim naproti …
Ko je general ven prišel, so mu povedali, da so mu prvič oni zagodli, da drugič jim pa ni več uspelo, a se ni jezil, še za eno rundo je dal. Zvečer pa še za večerjo, na katero je povabil Zilhada in mene. Smo se pogovarjali menda do jutra in čeprav je osebje skoraj stoje spalo, nas nihče ni metal ven …
Par knjig moram izbrskati z moje knjižne police in si malo osvežiti spomin na velikega človeka, par anekdot, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin, ni dovolj …