Dihi

Pred leti so me povabili v neko televizijsko pogovorno oddajo. Sem prišel malo prej, kar sicer ni v moji navadi, voditelj je bil ravno v žolčni debati z neko žensko. Debatirala sta o glasbenem festivalu, kakor sem ugotovil s poslušanjem, se je gospodična pritoževala, da so jo okradli, da bi morala ona zmagati, voditelj pa ji ni krepko nasprotoval. Celo z nekaterimi njenimi dokazi se je strinjal.

Mene sta kar nekaj časa ignorirala, dokler ura ni pokazala, da bom kmalu jaz na vrsti, takrat sem se pa usral. In mu mirno povedal, da ne bom sedel pred kamere, ker o temi, o kateri sta se pogovarjala, nisem imel niti najmanjšega pojma!

Človek me je pomiril, da se midva ne bova pogovarjala o glasbenih festivalih in krajah glasov ter zakulisni kuhinji, temveč o moji knjigi in literaturi na sploh. In sem se pomiril. Se je pa vznemirila estradnica. Da kako lahko nič ne vem o svetovni kraji pa to!

Sem ji (malce osramočen) priznal, da televizije že dolga leta ne gledam in da res nič ne vem o tem, o čemer je govorila, pa ni verjela. Je poskušala in poskušala, dokler ni ugotovila, da tudi nje ne poznam. Ker res nisem vedel, kdo je. In je doživela pravcati kulturni šok. Ni mogla verjeti. Da je v vsakem časopisu, na vseh naslovnicah pa to.

Sem ji priznal, da berem tri slovenske dnevne časopise (menda so še en športni, en finančni in en rumen, ampak teh pa ne poznam) pa še kakšnega tujega preletim, a je nisem nikjer opazil in se ji še enkrat opravičil. Ko je naštela časopise, v katerih je bila ona na naslovnici, zanje še nisem slišal. Kar jo je še bolj podžgalo!

A na srečo sem moral pred kamero ona pa že kam in smo se razšli, ko sem domov prišel, sem pa hotel predragi soprogi povedati, katero slavno glasbenico sem srečal, pa se nisem več spomnil njenega imena. Pa mi ga je vsaj trikrat povedala!

Po mučnem kvizu, ko mi je moja predraga naštevala estradnice, za katere še slišal nisem, je zadevo rešila tašča, ki je ugotovila, katera ne hodi rada na kolena in se me potem skoraj s strahospoštovanjem dotaknila. Ker sem bil v tako eminentni družbi …

Mislim, evo, saj človek ne rabi veliko, res, da zraste v očeh drugih …

Par dni nazaj, ko je imela moja predraga rojstni dan, mi pa priskaklja na vrt vsa nasmejana povedati, da ji je za rojstni dan Terkaj voščil. In mi pokaže sporočilo oz posnetek, kako ji ta Terkaj zapoje za njen praznik. Dobro, sva potem ugotovila, da v voščilu ne zapoje njenega imena in da ji je pesem poslala pravzaprav zavarovalnica, kjer ima sklenjeno življenjsko zavarovanje, tako da na rit od občudovanja nisem lih padel, je pa padla ona, ko sem ji povedal, da imam čez nekaj dni nastop s tem glasbenikom.

Mislim, tukaj je potrebna pojasnitev. Vsakdo, ki bi me kdaj slišal peti (in teh ni veliko, mislim, da so me le v osnovni šoli enkrat prisilili k temu početju!), bi vedel, da bi bil takšen posnetek, kjer jaz na odru krulim, instantna mednarodna uspešnica! Prisežem! Ker jaz ne pojem! Če se kje poje, sem kakor gluhonemi, ki v pevskem zboru le odpirajo usta. Jaz še to ne preveč, da ne bi kakšen glas se ponesreči izmuznil!

Torej, tam potem res nisem pel, ker je Terkaj tudi promotor bralne kulture in je z mano vodil pogovor o moji zadnji knjigi. Ampak fotko z njim na odru sem pa dobil in jo seveda takoj poslal Anžiju. Ki ponavadi zna ceniti moje tovrstne dosežke.

Kaj pa ti veš, kdo je Terkaj, mi je odgovoril, nejeverni Tomaž.

Sem mu seveda takoj odgovoril, da naj diha diha z mano, če ga preveva nevoščljivost, nisem mu pa povedal, da sem parkrat, ko sem tam na odru stal z mikrofon, dobil res močno željo, da bi tudi tam to zarepal.

Pa na srečo srečo srečo nisem …

 

 

Napiši mnenje