Ko smo čepeli še nekje globoko v Primadoni s povsem primrznjenimi malincami, sem postokal, da ko pridemo ven, bom en teden samo počival. Me je ta misel na počitek kar nekako pogrela. Čeprav seveda ne za dolgo. Ker se je hitro našel pametnejši od mene, ki za razliko od mene ne razmišlja samo za tri dni vnaprej in me opomnil, da kaj dosti počival ne bom, ker se čez vikend že Proteus začne. Tečaj za nove reševalce pripravnike.
Itak da sem se zgrozil! Pa jebemu, saj to je že čez štiri dni, sem zgrožen pomislil!
No, ni bilo že čez štiri dni, ker sem torek nekako bolj prečmuril in časopise za nazaj bral, v sredo sem bil cel dan v Celju, kjer so se na Roševih dnevih zbrali največji čudaki osnovnih šol, takšni, ki berejo knjige (in ki so mi, ko sem jih prepričal, da je moj kašelj posledica prehlada zaradi jamarskega reševanja in ne Covida, povedali, kako carska je moja knjiga, kar vsake toliko sicer godi slišati), v četrtek, ko sem prvi dve knjigi dobil (našel sem portal z rabljenimi knjigami, kjer jih skoraj zastonj talajo!) in z užitkom sedel na vrt, da jih malo prelistam, so pa telefoni začeli zvoniti.
Da ljudje potrebujejo informacije, da je potrebno hrano organizirati, ker bodo v treh dneh zagotovo tudi kaj lačni (in sem našel carsko Moniko, ki to vse uredi, ampak problem je, ker je tudi moji predragi tako ime in smo imeli potem eneparkrat prav hecne situacije pri telefonskih pogovorih, ko sem se s svojo Moniko pogovarjal službeno, s službeno Moniko pa po domače!) …
Sem vse uredil že globoko v petek, malo preden sem v avto sedel, da proti Sežani pičim, se je pa moji predragi zdelo zabavno, če kuzlici pove, da me tri dni ne bo in se to kosmato stvorenje potem ni odlimalo od mene …
Kakor koli, v petek smo z novimi (11 jih je!) začeli malo bolj z levo roko, ker me pri ničemer niso resno jemali, je bil namreč prvi april in sem moral vsako stvar trikrat povedati pa še potem niso povsem verjeli … V soboto smo pa že na polno delali in ker so novi tečajniki ko mladi mački, ki mimogrede na drevo splezajo, ne da bi pri tem pomislili, kako dol priti, smo morali biti zelo pozorni. In čeprav nekateri berejo moj blog in vedo, kako kakšno bližnjico ubrati, recimo z dobro kavo v pravih porcelanastih skodelicah stare mame, se potem zaradi lastne napake, ki jo poskušajo naprtiti nam (dejte se najprej med sabo poment, kako je prav) od te bližnjice oddaljijo …
Zmagovalec je bil seveda tisti junak, ki je postokal, da ni vajen tako malo delati in bomo naslednjič kakopak poskrbeli, da se teh lepih navad ne odvadi, častno drugo mesto pa je zasedel kandidat, ki mu je bilo vse prav, le skorajda zimsko vreme ga je malo motilo in hladilo. Na naslednjem Proteusu bo kakopak sponal način, kako se segreti ob mrzlih jutrih, parkrat gor in dol po štrikih prav lepo poživi krvni obtok tudi v najbolj perifernih kotičkih človeškega telesa …
Ma, saj je bilo dobro, eni in drugi se prvi dan vedno lovimo, še celo jaz sem uspel predragemu prijatelju Potrpinu povzročiti rahel šok, ko sem zjutraj vstal pred njim …
Ja, še celo Vid je prišel, baje zato, da malo potrenira. A mislim, da bolj zato, ker se bo kmalu ženil in ve, da ženska potem, ko ji natakneš prstan, tudi nov softver avtomatsko dobi in morda potem ne bo smel več tako pogosto bingljati z nami. Pa je izkoristil zadnje svobodne dni …
Pa ko smo na koncu imeli prikazno vajo za nove, ki jih od prve minute učimo, da se mora pri nas vse delati po pravilih in komandi, so se tako oni kakor mi naučili nove komande. Je naš dottore svoji protiteži, ki bi ji moral med reševalnim manevrom podati kakšnih šest ukazov, le na začetku naročil, naj naredi, kar mora, potem je pa umolknil. Ker če si car, gre lahko tudi tako …
