Z našo mačko kakšnih posebnih odnosov nimam. Je bolj mačka mojih sinov. Moja je kuzlica. In če moj najmlajši sin maltretira njo, jaz iz inata maltretiram mačko. Ne, živali ne tepemo! Ampak mali je hotel na vsak način vzgojiti psa, da sedi pred krožnikom, polnim hrane ter čaka na dovoljenje za pogostitev, kar se meni zdi mučenje, jaz sem pa potem zanalašč počel isto z mačko.
Ni dobila hrane, dokler ni sedla in mirno čakala. Tukaj moram poudariti, da svojo hrano je dobila, kolikor jo je hotela brez čakanja, govorim o majcenem koščku hrane za kuzlico, ki se prehranjuje z Walterjevo surovo mesnino. Torej sem imel pravico trenirati jo, saj je, tehnično gledano, psu odžirala hrano in mali ni mogel preglasno ugovarjati. Mislim, je ugovarjal, itak da je, da mačke so samosvoje, da jih ne moremo strenirati, potem sva pa nekega dne oba na rit padla, ko je mačka mirno sedla in čakala, da dobi hrano! Ja, mačke se očitno lahko zdresira, ali pa je Walterjeva hrano tako dobra, ne vem …
Ampak, po tem eksperimentu se z mačko kaj dosti nisem več ukvarjal. Občasno pride dol k meni v kabinet okoli štirih zjutraj, če hoče ven, a ni nič tečna. Le na mizo skoči in mirno bulji v mene kakšnih 15 cm stran od mojega obraza. Je kar skeri, nič ne tajim!
Vstanem, ji odprem vrata na vrt in izgine. Ne reče niti prosim niti hvala!
Če grem prej v posteljo, kar je redko, ne ruli pred vrati, ko hoče ven, ker ve, da nisem dobre volje, ko me zbudi po pol ure spanca, raje počaka, da vstane Monika za v službo …
No, zdaj so šli pa vsi moji na morje, jaz sem pa sam ostal s kosmatima zverinama. S kuzlico znam, ni nekih težav, čeprav se mi zdi, da pogreša družinske člane, z mačko pa samo sobivava. Do danes. Ko je bila vsa romantično razpoložena in se je ves čas ob meni musala in mijavkala in skakala po meni. Presenečen sem jo malo čohal, potem sem se pa napotil proti kabinetu, mačka pa za mano. Mijavkajoča in musajoča se ob nogo. Ni mi bilo povsem jasno. Okej, morda hoče ven, čeprav je ravnokar prišla noter. Stopim proti dnevni sobi, mijavkajoča mačka s polnim gasom pred mano, a ne proti dnevni sobi temveč proti zgornjemu nadstropju, kjer ima mali sobo. Nisem ji sledil. Sem bil prepričan, da malega pogreša, a tukaj jaz ne morem pomagati. Sem se vrnil v kabinet. Mačka pa za mano. Kar skakala je po meni, pa spet po stopnicah gor in dol k meni težit pa gor po stopnicah …
V tistem je pokilicala moja predraga soproga, da pove, da se imajo dobro na morju, jaz povem, da se imam manj dobro doma, ker ne morem pod zemljo, da sem pa z mačko izboljšal odnose, očitno sem tudi jaz dober za čohanje, če ni malega.
Kdaj si ji pa dal nazadnje jest, je vprašala predraga.
Sem moral malo pomisliti, čeprav kaj veliko nisem rabil.
Nisem ji še dal, sem priznal.
Sem pozabil, da je treba tudi mačko hraniti. Mali mi je še posebej razložil, da ji dam malo brigetov iz ene vreče, pa malo iz druge, pa ne preveč, ker če so predolgo v skodelici, jih potem ne poje, hoče sveže …
Sem skočil v njegovo sobo in preveril skodelico. Jap, poje brikete, tudi če niso sveži, samo lačna mora biti dovolj, sem si rekel. Sem ji natresel novih, kar malo sem jih zmešal, ker sem itak pozabil, v kakšnem razmerju morajo biti, saj lakota je itak najboljši kuhar (no, v tem primeru natakar!) in mačka je skočila na njih in med grizljanjem od užitka kar predla.
Malo me je vest pekla, priznam, ampak saj če je bilo tako hudo, bi lahko v treh dneh tudi kakšnega miša za najhujšo silo ujela. Recimo.
Kaj pa jaz vem, kaj hoče od mene! Njenega jezika ne razumem, sem mislil, da je samo romantično razpoložena in potrebuje nekaj pozornosti, ko ni malega.
Ko smo ravno pri tujih jezikih, včeraj sem dobil sporočilo, da je moja knjiga Kjer veter spi prevedena v makedonščino in pride kmalu iz tiskarne. Sem bil kar vesel …
Danes sem se pa s kuzlico sprehajal ob potoku in srečam žensko, se mi zdi, da sva bila v gimnaziji sošolca. Če sem čisto iskren, sem pozabil, kako ji je ime, le po videzu sem se jo spomnil. Tudi ona je imela psa, majhnega, njena prijateljica pa je bila brez. Nje nisem poznal niti na videz. Načeloma se mi z ljudmi, s katerimi se nisem videl 40 let in več, ne ljubi pogovarjati. Okej, razen morda o vremenu, kako hudičevo je vroče pa to, kaj več pa niti ne.
Smo se pozdravili, to že, ko smo šli pa že skoraj mimo drug drugega, je pa navrgla, da me je videla v časopisu. Verjetno je hotela pokazati, da me še vedno pozna ali kaj.
Ja, so me dobili, ko sem kradel, sem ji odvrnil in se zasmejal, ona pa tudi. A ko sem se kasneje obrnil, sem ravno še lahko opazil njeno prijateljico, ki se je tudi obrnila. Na obrazu je imela zgrožen izraz.
Verjetno ni mogla doumeti, da se lopovi, ki jih vlačijo po cajtengih, tako sproščeno sprehajamo med njimi, poštenjaki. Pa verjetno jo je begalo, da verjetno sploh nisem videti kot lopov …
Mogoče pa ni v redu, da vedno kozle streljam. Jo bom kdaj naslednjič srečal z drugo družbo in bo vsem povedala, da to je pa tisti lopov, ki je bil v časopisu …
Ampak, okej, mačka zdaj redno dobiva hrano, nič več mi ne teži! Jaz pa tudi nisem lačen. Če si odrasel (in imaš plačilno kartico) ter sam doma, se lahko odpelješ na Petrol po 4 vrečke čipsa, ki jih poješ namesto kosila. Nihče ti nič ne teži. Edino trebuh te zna ponoči malo boleti …
