Kje narediš predstavitev jamarstva in jamarske reševalne, če ne v Podzemlju?! Pri Metliki …
Zdaj smo dol že tradicionalno, a 72 otrok nas še nikoli ni pričakalo! Smo švicali, še preden smo začeli. Dobro, nekaj tudi zaradi 37 stopinj Celzija v senci …
A otroci so bili res navdušeni in so komaj čakali, da začnemo. Ena skupina se je tlačila čez ožinarja (najbolj drobni so se stlačili čez 14 cm, Den pa postaja ded, se je komaj zrinil čez 15 cm in njegovi rekordi bodo le še zgodovina!), druga, najbolj neučakana, se je z virtualnimi očali podajala v Grdinovo Čaganko, tretja je pa plezala.
Kričanja in navdušenja kolikor hočeš, vročina kot v peklu, delali smo, pa ko da smo plačani!
No, vsaj jaz in Tanja!
Nimam blage veze, kdaj bom dovolj star, izkušen in pameten, da se bom postavil na pravo delovno točko! Tanja je na drobne teleščke oblačila jamarske pasove, jaz sem jim pa pomagal z nasveti pri prvih plezalnih korakih na drevo in je šlo ko pri Fordovem tekočem traku, otroci ko mački, za sekundo ni bilo odmora! Pa vsi rojeni plezalci, pokažeš oz pojasniš, v naslednji sekundi so pa že plezali.
Sem gledal neskončno vrsto veselih otrok, ki so komaj čakali, da pridejo na vrsto in se smilil sam sebi, da kdaj bo kakšna čik pavza, ko pogledam Dena. In kar začutim, kako mi rastejo oslovska ušesa. Izkušen možaček je stal par metrov proč pri drevesu in ko je otrok priplezal do veje, ga je v dveh sekundah spustil prek zavore, jo nato spet zablokiral in je imel 5 minut pavzo nato!
Itak da sva zamenjala v roku od takoj, saj se ni nič bunil, priznava pravico starih stricev do manj težkega dela. Potem sem pa itak užival, le na vsakih par minut sem moral malega človečka, ki je priplezal do vrha, spustiti dol. Pa želje smo izpolnjevali. Lahko je šel dol ali hitro ali počasi. Večinoma so bili adrenalinci, so hoteli hitro, a je problem, ker so vsi tako lahki, da tudi če si na polno zavoro stisnil in vse spustil, je šlo dol dokaj počasi. A so vseeno vriskali …
Se nisem nič pritoževal, delo je blo izi, potem sem pa seveda Bora zagledal. In si moral priznati, da če si car, se moraš kot car roditi! Možakar je na travniku sedel ob ožinarju (to sta dve deski, med katerimi se moraš stlačiti) in le občasno kakšno matico privil, torej zmanjšal ali zvečal razmik med deskami!
Mah, mu nisem nič zavidal, novembra menda ate postane in potem bo itak za vse nazaj in naprej plačal, nekaj časa ne bo car …
Ob sedmih zvečer so se otroci na večerjo odpravili, mi smo pa vse pospravili in, kakor se spodobi, v kafano kopališča na sladoled in pivo. Tanja je mimogrede še preuredila njihovo knjižno polico, k je imela lih čas. Bor je malo kasneje prišel, se je šel še v Kolpo fliknit. Pa malo kasneje je odšel, ker smo morali nazaj, je kopalke pozabil na kopališču …
Ko sem domov prišel, se je pa ravno toliko ohladilo, da sem šel lahko v miru na sprehod s kuzlico …
