Pri jamarstvu je marsikaj pomembno. Predvsem varnost opreme in znanje, da se lahko varno sprehajaš po podzemnem svetu.
Ampak zadnjič se je na žalostnem primeru s srečnim koncem pokazalo, zakaj je recimo nadvse pomembno tudi dokumentiranje jam. V eno od naših tisočih brezen je ponoči padel migrant, še ne tridesetleten Nepalec, ki je iz Hrvaške po slovenskem brezpotju bežal proti Italiji. Žalostno je, da menda v podobnih primerih ljudje kar nadaljujejo pot, a tokrat je zunaj ostal njegov brat, ki je poklical na 112. Ter povedal, da je v jamo padel njegov brat, da je še živ, ker iz globin slišijo njegovo stokanje, pa telefon je imel toliko časa prižgan, da so ga s klicnega centra lahko vsaj približno locirali. Ker seveda ni vedel, kje sploh je!
Ko so na lokacijo prvi prišli policisti, so prižgali modre luči, da so jih begunci opazili, prišli do njih ter jih nato odpeljali do jame. Iz katere se je še vedno slišalo stokanje.
Nato so se vrnili k vozilu, begunce so odpeljali, kamor jih običajno odpeljejo, policista pa sta počakala na jamarsko reševalno službo. In sta reševalca, ki je prvi prišel do njiju okoli štirih zjutraj, vprašala, če morda ve, kje je jama, v katero je padel mladi Nepalec. Ker sta se, medtem ko sta čakala, spet napotila do vhoda v brezno, a ga nista našla!
Jasno, če nisi ravno jamar, nimaš izurjenega (deformiranega) očesa, lahko hodiš deset metrov od luknje, pa je ne opaziš! Itak da kolega ni vedel, je pa prižgal aplikacijo in ker je bila jama registrirana, ga je telefon pripeljal naravnost do vhoda, čeprav tam še nikoli prej ni hodil!
Zgodba se je končala srečno, mladenič je bil sicer zaradi padca 17 metrov globoko krepko poškodovan ter tudi že močno podhlajen, a bil je pri zavesti in ko ga je naša zlata Ema oskrbela, to je bila njena prva intervencija, so ga mimogrede dvignili in predali ekipi NMP, ki ga je odpeljala v bolnišnico.
Naši pa so se, ker je bila ura ravno prava, povečini vsi v službe odpeljali!
Varnost, torej, o tem sem želel govoriti!
Je zadnjič prijatelj in kolega reševalec splezal na streho, da zamenja dva razbita korca. Seveda se je varoval, ker se to spodobi. Saj je bil že stokrat gor in itak se ne more nič zgoditi, a mu je tokrat spodrsnilo in je omahnil v globino. A ker je bil privezan, čeprav ne najbolj skrbo, je zdrsnil samo par metrov do nižje strehe, kjer se je sicer ves potolkel, ni se pa polomil. Če ne bi bil privezan, bi omahnil še nekaj debelih metrov niže …
Rezultat? Malo mu je nerodno, vse ga boli, je pa sicer zamenjal dva razbita korca. Da jih je osem potem pa tudi razbil, je pa druga zgodba, ki jo je popravil njegov sin z lestev …
Danes zjutraj (ja, z besedo: zjutraj) sem pa s komandantom reševalne govoril in ker sva se kar zaklepetala in ker je sonce komaj pokukalo šele na skrajni rob terase, na katerem pod stropom visi nadvse udoben platneni stol, sem se pa vanj počil. In sva čvekala in čvekala, potem je pa naenkrat nekaj počilo in sem zgrmel na rit, po glavi me je pa lesena palica stola udarila!
Saj ni bilo hudo, sem se smejal, med čvekanjem, ki ga nisva prekinila, sem si ogledal situacijo. Najprej sem mislil, da se je platno strgalo, pa se ni, potem sem pa vijak, zabit v beton, kakršnega v jamarstvu uporabljamo, okrivil. Sam sem ga zabil in je bil torej zabit profesionalno in po reglcih, torej je bila nezgoda lahko le posledica slabega materiala!
Sem v mislih že ogorčen mail pisal dotoreju Mihcu, da to moramo pa nujno preveriti, da to ni pa nič, da se fiks kar tako zlomi, ker bi se lahko potem lahko zlomil tudi v jami, kjer so še slabše razmere kot na mojem vrtu, a ko sem si zadevo potem natančneje ogledal, ko sva s komandantom končno nehala čvekati, sem seveda krivdo le sebi lahko pripisal.
Kaj dosti forenzika nisem rabil biti, da sem ugotovil, da se je samo matica odvijačila. In mi je bilo potem malo nerodno, ker tanove jamarje vedno učimo, da pri vsakem prehodu prek sidrišča matico preverijo, ali je dobro zategnjena …
No, ja, moram biti iskren, niti pomislil nisem, da bi to preverjal, a v par letih matica očitno popusti, moja predraga namreč zelo rada uporablja tisti stol in se guga v njem s knjigo v roki. Še dobro, da se je to zgodilo meni in ne njej, ker bi me preveč vest!
Kje sem imel čelado, sprašujete?! Prvič, udarec s tistim kolom po buči ni bil tako hud in drugič, a vi doma tudi sedite recimo pripeti z varnostnim pasom za mizo?
Sem zdaj zadevo dobro privijačil, z dvema maticama. Prvič tega nisem naredil, ker sem v deski na stropu le majhen kvadratek izrezal, da je šla rinka lahko gor in potem zadeve nisem mogel zategniti, zdaj sem pa eno desko odvijačil in snel, da sem rinko lahko dobro zategnil!
Dobro, tista deska je potem dol padla in čisto za malo moje bose prste na nogah falila, ker, ja, nisem imel obutih gojzarjev z jekleno kapico. Sem pa pričakoval, da bo dol padla in sem jo skoraj ujel, a ker sem stal na majhnih lestvah, da sem do stropa dosegel, sem med izmikanjem deski padel na travo, zato me je deska falila!
Drugače sem pa v redu, hvala, ker vprašate …