Ko si učiteljice, knjižničarka, biolog, geologinja, tabornice in tabornik pa ena skavtinja zaželijo malce adrenalina, pokličejo jamarje. Jaz tabornikov in skavtov ne ločim, poznam le tisto, da je najbolj razvidna razlika ta, da si skavtinje nog ne depilirajo (ampak to je zelo verjetno veljalo za stare čase, nisem pa preverjal, kje si pa upam!), tabornica je pa mimogrede dodala, da tudi ne ve za skavtinje, ampak da one pa si jih in ker so taborniki iznajdljivi, za to uporabijo silvertejp. Da dela.
Ne vem, ali je res ali ne, pa pozabil sem tudi vprašati, ali se tako depilirajo tudi doma ali samo v naravi, tako da ena vprašanja bodo žal do nadaljnega ostala neodgovorjena …
Ampak, to so trivialnosti. Z Matejo sva jih najprej spustila v Stropnico in čeprav sem upal, da bo vsaj malo cviljenja in vriskanja, ga ni bilo. No, ga je bilo, ampak zafejkano. So malo vriskale kakor za moje zadovoljstvo, a to ni to, če je orgazem slabo zaigran, potem itak nima smisla. Res je, ne mora biti vsaka Meg Ryan iz ko Sally sreča Harrya!
Torej, se mi je zdelo, da to za njih ni bilo nič, spustiti se v več ko 30 metrov globoko jamo, še najbolj je švicnil edini možak, pa še ta ne iz strahu zaradi višine, se mi zdi, ker je taprav biolog, je na poti ven malo medveda menda zavohal.
Zadnjič sem dobil sporočilo, da naj bi bile knjige veselje in branje užitek, a da je prebrala moj Dnevnik jamarskega zasvojenca in jo je pri kolesarjenju čez Medvedjek zdaj prvič strah. Jah, ne vem, meni se to zdi logično, že ime hoste pove, da se morajo tresti hlače …
Z Matejo sva hotela biti frajerja, jih samo spustiti v jamo, iz katere lahko sami prilezejo (in so tudi prilezli in tudi medveda tam zavohali), da torej čim manj delava, a sva delala račune brez vseh! Čeprav niso vriskale in piskale (ena menda celo malo tamale avione šofira, če me niso nasrali, kako naj se potem višine boji, vas prašam!?), so vseeno vsi spraševali, kam zdaj.
Odgovor, da k bivaku, kjer nas žerjavica čaka, jih ni zadovoljil. Smo se še v prvo brezno Čaganke spustili. No, z Matejo sva dol spustila po dva, ostala dva sta pa potem kolega gor vlekla. Okej, Mateja je šele pripravnica reševalka in je tudi delala, jaz sem pa bolj ko ne samo nadziral, da je vse teklo varno. Tako da tokratne akcije ne morem šteti za jamarske … Pa tudi kot inštruktor se nisem najbolj izkazal, moram žal priznati, ker ženske sem vse pregledal, če imajo prav pasove pa to, možak, ki se je prejšnji teden poročil in bi ga bilo res škoda, če bi mu kakšno neumnost naredili nad breznom, se je pa šele, ko je že skoraj nad praznino bingljal, spomnil, da njega bi lahko pa tudi kaj preveril …
So bili vsi zadovoljni, žerjavica nato pripravljena, meni je bilo pa všeč, da sem lahko samo sedel in nič delal. Ker so bile in pridne in priden in so vse sami naredili! Ma, bogovsko, človek se lahko mimogrede razvadi, moram priznati. Sem vse v naš jamarski klub povabil, rabimo ljudi z ročicami, ki se dela ne bojijo!
Potem smo pa ob skoraj polni luni ob ognju še malo blebetali, a ne samo o jamarstvu.
Veste, kako učiteljica v osnovni šoli v nižjih razredih umiri nemirnega otroka? V roke mu da listek, na katerem s pisano pisavo (otroci berejo šele velike tiskane črke) napiše, naj ga za 15 minut zadrži pri sebi in ga pošlje kolegici v knjižnico. Recimo …
Sem še veliko drugega izvedel o nekaterih poklicih, kar je povečini skrito očem, a vsega pa res ne smem povedati …
