Prijatelj Dimitri, bolgarski jamarski reševalec, je prebral knjigo Kjer veter spi in mi zapisal par svojih misli o njej. Sem se zabaval ob branju …
Kakor sem se zabaval ob telefonskem pogovoru malo kasneje. Me je poklical prijatelj, ura je bila že kar pozna. Za njegova leta …
Sem pridvignil obrv, priznam, nekako sem se zbal, da bo kakšna slaba novica. Pa ni bila. Le vrt je zalival. Zdaj, ko so me samega pustili doma in odšli na morje, vem, da se po soncu ne zaliva. To mi je predraga stokrat ponovila. Za njene male paradižničke namreč …
A vseeno me je malce začudilo, da nekdo vrt zaliva sredi noči. Okej, jaz sem včasih travo zalival ob štirih zjutraj, preden sem šel v posteljo, a jaz sem jaz. Potem sem se pa spomnil, da mi je predraga soproga na sprehodu s kuzlico povedala, da ponekod v Sloveniji je že prepoved zalivanja vrtov, pranja avtomobilov in polnjenja bazenov, ko sem ji omenil, da bom bazen te dni postavil, ko najhujša vročina mine.
In sem ga seveda vprašal, če oni tam dol v toplih krajih nimajo prepovedi zalivanja vrtov, da menda ponekod je že v veljavi.
In je zarobantil, da imajo prepoved, da jo je on sporočil javnosti, drugače ne bi vrta zalival sredi noči, namesto da bi že debelo spal!
To je to, ko se sam ustreliš v koleno, se mi zdi …
