Žiga mi je pred kratkim prinesel knjigo svojega dedka. Enega prvih alpinistov pri nas, gorskega reševalca, Himalajca …, Metoda Humarja V kamen vklesane zgodbe, ki jih je zapisala njegova nečakinja Andreja.
Prav zabavno branje, moram priznati, zelo lepo tekoče razburljive zgodbe, prežete s humorjem, lepimi, življenjskimi prispodobami! Pred tabo se pojavi človek, pravzaprav človeško življenje obsedenca z alpinizmom in seveda sem moral ugotoviti, da se ni nič spremenilo od petdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Vse je isto, ko človek sledi svoji strasti!
No, nekaj razlik seveda je. Prav verjeti nisem mogel, ko je opisal prigodo o reševanju, ko sta se dva kamniška alpinista “poškodovala” v steni in so na pomoč poklicali ljubljanske alpiniste! Saj danes tudi tako delamo na vajah, iz jame prinesemo osebo, ki igra poškodovanca, a vsi reševalci vedo, da gre za vajo. Takrat je bilo, po Metodovem pripovedovanju, to pač nekaj normalnega, da si podkuril žabarjem, ker so oni tudi njim …
Normalno je bilo tudi, da so za himalajsko odpravo zapakirali dva paketa po 30 kg cigaret in normalno je bilo, da je možakar kadil v šotoru, v bivaku na višini 7000 m nad morjem! Je pa priznal, da je kljub peklenskemu mrazu na vsako uro malo prevetril šotorček …
Ja, da gre za zapise iz res nekega drugega časa, pa se pokaže v poglavju o zobeh, za katero si sploh ne vem, kaj misliti. Mislim, za crknit zabavno in smešno, a ne vem, koliko je res! Saj verjetno je res, a je tako neverjetno …
V zrelih letih je imel slabe zobe in se je odločil zadevo urediti. In si je naročil dentista, ki je hodil kar k njemu v delavnico, na delovno mesto, in mu počasi populil vse zobe. Med delovnim časom! Svoje orodje je pa v pastični vrečki prinesel. V delavnici mu je tudi odtis vzel in potem enkrat nazaj protezo napravil, ki mu pa ni najbolj odgovarjala in si jo je sam na brusilnem strojčku popravil! Se mu je potem bolje prilegala, edina slabost je bila, da mu je pogosto ven padla. Zato je v protezo zvrtal luknjico in jo z verižico pripel na uhan …
Bemtiš, res mi je kar malo žal, da ga ni več, takšnega človeka bi se splačalo spoznati. Saj iz knjige ga spoznaš, to že, a ni isto. Bom pa Žigata zdaj občasno preverjal, če mu bo kakšna verižica iz ust na uhan visela, ker pravijo, da kri ni voda …
Pred to knjigo sem (po imenu in dosežkih) poznal le njegovega dolgoletnega soplezalca Toneta Škarjo, zdaj je moje znanje o začetkih slovenskega alpinizma boljše. Pa še neizmerno sem se zabaval pri branju!
Upam, da bo kdaj moj vnuk (ko enkrat pride, čeprav nihče od mojih treh sinov nič še ne kaže želje po reproduciranju) ali vnukinja tudi komu podaril kakšno od mojih knjig!
V svojo in Žigovo obrambo pa moral vseeno poudariti, da mi je knjigo prinesel, ko je že (uspešno) napravil izpit za jamarja reševalca pripravnika!
