Ko si res želiš

Moram priznati, da nas je klic iz Danske malce presenetil. Namreč, klical je Portugalec, ki trenutno dela na Danskem, da bi k nam v Novo mesto prišel delat jamarski tečaj!

Meni se je zdelo hecno, še posebej, ko se mu ni zdelo nič kaj posebnega, da bi se z letalom pripeljal par vikendov, kolikor traja tečaj! A ker se je tečaj že končal in ker si je človek res zelo želel postati jamar, je Klemi malo z mano staknil glavo in smo našli rešitev. Naj pride v Novo mesto za en teden, bomo samo zanj pripravili intenzivni tečaj ter ga tudi v klub včlanili, da bi septembra lahko normalno opravljal jamarski izpit!

Sva se potem slišala parkrat po telefonu, kjer sem mu pojasnil program dela in je bil navdušen. Namreč, nekaj malega teorije, predvsem pa praktično delo. Spanje v bivaku pri Čaganki, delo od jutra do mraka.

Okej, moramo biti pošteni, ne bi bilo od jutra in ne bi bilo do mraka, sem imel plan, da ga na moj bioritem počasi obrnem. Kar načeloma ni zelo težko, le ponoči ga dlje časa držiš budnega in zjutraj avtomatsko dlje potegne …

Itak da me je tudi zanimalo, od kod ta želja postati jamar, celo tako močna, da se je bil pripravljen pripeljati do nas. Ni nič skrival, parkrat je že bil pri nas na dopustu, obiskal je vse glavne turistične jame, vključno s Kostanjeviško, njegova velika želja pa je postati jamski potapljač. In je kar zavriskal, ko sem mu povedal, da je potrkal na prava vrata, da imamo med nami ogromno tovrstnih hecnih ljudi, ki so zelo veseli, če najdejo butlja, ki se jim je voljan pridružiti pri početju, ki je, če njih vprašaš, še kar dokaj varno …

Torej, možakar je v nedeljo prikruzal v Novo mesto, skoraj 2000 km je bilo za njim, mimogrede je namreč še punco nekje na Poljskem odložil. In sva odpeketala na večerjo, kjer je me presenetil z nekaj slovenskimi stavki in besedami. Ni bilo nobene misterioznosti zadaj ali čarovnije, le na Tubi je našel pet urni (!) tečaj slovenskega jezika in ker je bila vožnja monotona, si ga je zavrtel celo dvakrat! Brez heca!

Mislim, saj poznate tisto Balaševićevo, ako su lagali mene …

Načrt sva malo spremenila že v nedeljo, ker se ni bil voljan odpovedati udobnostim civilizacije in sobi v centru mojega mesta, s klimo in udobnim jogijem ter straniščem in prho!

Meni to ni bilo najbolj prav, a itak sem imel rezervni plan, že v ponedeljek ga toliko izmučiti, da se mu potem zvečer ne bo ljubilo voziti nazaj v mesto …

Saj plan je bil dober, po njem bi že v sredo kavo pila v srednjem bivaku Čaganke, a ko sva v ponedeljek dopoldne prišla do bivaka (z mojo prastaro Škodo, v kateri sem imel klimo odprto na vsa štiri okna!), se je plan, kakor se rado zgodi, porušil.

Najprej me je presenetilo, ker je človek pri skoraj 40 stopinjah v avto prisedel v dolgih hlačah in puloverju, pod pazduho pa je stiskal jesenski jopič.

Sva misterij kmalu razjasnila, sem mu menda povedal, da tam pri Čaganki bo mrzlo!

Ja, rekel sem mu, da bo hladneje, če je v novem mesto 37 stopinj, je gor največ 25 stopinj, a to še vedno ne pomeni, da oblečeš pulover …

Se mi zdi …

Kakor koli, teorijo sva obdelala že med vožnjo, tam pa sva se seznanila še z opremo in osnovnimi napotki za uporabo plezalnih naprav. V teoriji mu je šlo super, človek je pameten in je vse razumel, le enkrat mu je bilo potrebno povedati ali pokazati!

Ker je šlo za intenzivni tečaj, sem med drevesi napeljal vrv in z njo simuliral pritrdišča in ko se je po tleh premikal med njimi, je vse naredil prav!

Potem sem pa eno kratko vrv med dve drevesi obesil, ne več ko 4 m, kjer sva se naučila, kako zadeve uporabljati tudi, ko so obremenjene s tvojo težo (in gravitacijo), na kateri je moral premagati še vozel. Nič posebnega, vse je znal, a ko je po kakšnih švoh dveh uricah razjahal in končno spet stopil na trdna tla, je postal nekam molčeč.

Ker je bila ura taprava, sem na hitro zakuril in mu čevape s paradižnikom ponudil, ni bil zelo ješč, ko sem nato pa zahteval, da greva spet v opremo ter končno na steno, je pa ročno potegnil! Da odstopa od tečaja za jamarja, ker je to pretežko!

Sem ga poskusil pregovoriti, a ni šlo. Človek pač sedi za računalnikom po cele dneve in mu je bingljati na vrvi težko, kar štekam, a če se pripelješ čez pol sveta za svojimi sanjami, pač ne odnehaš ob prvi težavici. No, sem potem ugotovil, da bi se na tej poti proti njegovim sanjam pojavilo še več težav, ko sem med pogovorom motivacijsko omenil tudi, da če hoče biti dober jamski potapljač, mora poleg tega, da je dober potapljač, biti tudi dober jamar in da naj ne odneha.

Kar ga je presenetilo. Ne, da mora biti dober jamar, temveč to, da mora biti prej tudi potapljač, če hoče postati jamski potapljač! Ker to tudi ni …

Jah, sem ga odpeljal nazaj v mesto, je verjetno legel v ohlajeno sobo, jaz sem pa še kuzlico na sprehod, potem sem se pa še v bazen vrgel, čeprav sem bil v hosti ves čas v kratkih hlačah …

Plan bomo torej malo spremenili, ne bo več vrvi in jamarstva, se mi zdi, bo pa malo več kulturnih prireditev videl, recimo …

Aja, ampak z mednarodnim jamarstvom seveda še ni konec, tako hitro mi koruze v puško ne vržemo, se je medtem najavil še nizozemski jamar s 35 letnimi izkušnjami v jamarstvu in željo po obisku slovenskega podzemlja. Slabši od samozavestnih američanov, ki so želeli na dno Čaganke (torej skoraj 500 m globoko!), potem sem jih pa že iz prvega brezna dobesedno ven vlekel, pač zagotovo ne more biti …

Napiši mnenje