Koliko je ura v Čaganki

Potrpin si je končno priskrbel prost vikend, ki sva ga nameravala pokuriti v Čaganki. Saj veste, do 500 m globine ne manjka več veliko …

Najprej sva se nameravala spustiti v hlad podzemlja že v četrtek, pa si je urnik spucal šele za petek. Je najprej predlagal, da bi šla dol bolj zgodaj, da on se mora končno naspat, pa mi to ni najbolj dišalo, ker on lahko spi zgodaj zvečer sicer, ampak vstaja pa zgodaj zjutraj! Ugovarjal pa nisem, sem si na telefon nekaj podkastov naložil za zgodaj zvečer, ko bi prijatelj že spal, ugovarjal bi pa šele zgodaj zjutraj …

No, seveda se v jamo nisva podala zgodaj, še nikoli se nisva. Po hrano sva se namreč odpravila v Lidl, je prijatelj predlagal spremembo, da ne moreva samo v Hoferju, in ker Lidla ne poznava, sva potem lutala ko Pepeta tam in iskala makarone. Recimo. Pa da ne bova samo makarone z mesnim ragujem, je kupil še paradižnikovo omako, je pozabil, da rastlinojedka Mateja ne gre z nama. Je kupil junačko, pol litrsko, ampak v steklenem kozarcu! Itak sem se že videl, kako bo steklo škrtalo med najinimi zobmi tam spodaj, ker ni šans, da kozarec cel pritrogava dol, a sem se motil, je ostal cel …

Torbe so bile spet polne, preveč, ker sva imela samo hrane za malo vojsko, a če človek dela, ga zlakotni, tukaj ni nobene skrivnosti zadaj. Plus plinske bombice so bile že prazne pa še par malenkosti. Ja, čeprav sem bil skoraj prepričan, da kave dol je pa za dva meseca, je vseeno vzel še 25 dek, naj se najde, zdaj se zaloga kave šteje že v kilogramih …

Moram priznati, da se mi v jamo ni mudilo, bi kar čmuril tam pri bivaku, je bilo prijetno toplo in ne vroče kot v mestu, a je prijatelj enkrat vstal in komando dal. Čaganka je popolnoma suha, nobene vode ni v njej, a jaz sem bil vseeno moker. Ker imam koleščka na zavori že tako povsem obrabljena, da bi mi dottore Staut temperaturo izmeril rektalno, ko bi jih videl, sem dol grede z obema rokama zaviral, pa še vseeno je prehitro letelo! Pa pustimo ob strani, da imam doma dva nova, le zamenjati bi ju moral …

Okej, saj Potrpin ni bil dosti boljši, stopna zanka se mu drži samo še na dve nitki in za dol je niti ne potrebuje, a je imel vsaj novo s sabo v torbi …

No, dol nama je šlo dobro, čeprav mi je bilo vroče in je znoj šprical spod čelade, že dolgo nisem bil v jami. Manj ko tri ure sva rabila do bivaka v Kalahariju in ko sva prišla ko normalen človek na vikend, sva zabrisala kombinezone in pasove in škornje s sebe, obula krokse, oblekla bunde ter sedla na stolčka ter kofe pristavila. Samo še televizija je manjkala, vam povem!

Ob kavi sva čokoladne napolitanke zdrobila, potem je pa prijatelj kakopak zazehal na debelo in s tem oznanil, da se bliža čas za posteljo. Itak da sem protestiral, da je prezgodaj, ker če gre zgodaj spat, zgodaj vstane, ga poznam.

Vprašal je, koliko je ura, ker je zelo zaspan, mene je pa začudilo, kako da ne ve, saj ima uro vedno na roki. A tokrat jo je pozabil zunaj …

No, meni se je v tistem trenutku kar samo zasmejalo na vsa usta! Ker za spat sem mu povedal urico manj in je presenečen ugotovil, da za v posteljo je pa res malo prezgodaj in je vztrajal v dnevni sobi na stolčku z mano, ko je pa že res skoraj sede spal, sem pa oznanil, da je ura ena zjutraj in da lahko gre v horizontalo.

Ga je začudilo, kako je čas zletel v prijetnem pogovoru …

Ker se je odločil naspati (za kar mora skoraj pol kilometra pod zemljo!), je dovolil, da uro naštimam na deveto zjutraj. Je nisem. Ker nisem toliko spal kot on in ko je iz šotora (jaz imam ležišče zunaj bivaka, ker bivak je samo za dva, ponavadi gremo pa trije in sem tudi tokrat kar mojo posteljo vzel) trmulil, da morda bi pa vstala in kofe pristavila, sem se mu ob pol desetih mirno zlagal, naj še malo potegne, da je ura šele osem preč. Kar, teoretično gledano, ni bila laž …

Se je še malo potrudil, a ne dolgo, ga je na pipico pritisnilo, potem je pa sproti še kofe pristavil in sem moral tudi jaz vstati …

Za zajtrk je skuhal 4 kranjske klobase, a vode nisva odlila, ker je v Čaganki suša in sva se namenila potem zvečer makarone kar v isti vodi skuhati. Dve klobasi sva pojedla, spila še en kofe, potem se pa oblekla in na delovišče odpravila.

Ob enih sva že garala, ko da sva plačana. No, še bolj menda! Ker sva bila samo dva, je bil izvlek nakopanega in nalomljenega materiala mukotrpen posel in si moral vrečo s kamni in zemljo najprej potegniti na sredini rova (kopač je pa od spodaj pomagal), nato se splaziti po trebuhu v dvoranico, vrečo potegniti do sebe in jo tam potem stresti. In tako dobre štiri ure, ko sva pavzo za malico udarila. Sva si s sabo prinesla par suhih klobas, sir in kruh in je pasalo!

Potem pa spet na tlako …

Če sem med spuščanjem v jamo še upal, da tokrat bomo pa prebili 500 metrov, me je že prva urica tlake prepričala, da ne bomo! Dol gre počasi, na tej akciji sva se osredotočila bolj na širjenje vertikalne luknjice, da sploh imamo prostor delati! V globino torej kaj dosti nisva poglobila, morda slab meter, sva pa rov razširila na skoraj meter premera, da bo imela naslednja ekipa lažje delo. Itak bova midva spet, čeprav je Potrpin med malico malo zastokal, da zdaj bi pa lahko malo tamladi poprijeli …

Makarone sva v bivaku v klobasasto vrelo vodo vrgla šele okoli desetih zvečer, pol kilograma, vanje narezala dve  zjutraj skuhani kranjski, pol sira in pollitrski kozarec omake. So bili dobri, da sta nama ritki ploskali! In čeprav sva kar jedla in jedla, jih nisva mogla pojesti, zato sva se odločila, da si jih pustiva za zjutraj.

Za spanje se tokrat nisem nič lagal, koliko je ura, je tudi mene v horizontalo vleklo, da si malo stegnem razbolelo telo, a se mi zdi, da še niti dobro nisem zatisnil očesa, ko je ob štirih zjutraj prijatelja pipica poklicala, potem je pa sedel v dnevno sobo in enega prižgal, jaz sem mu moral pa pomagati. Saj v enem kosu spati je res čisto brezveze …

V nedeljo zjutraj naj bi na pot proti površju krenila že zgodaj, a meni zgodaj ne diši, in ko je prijatelj začel ob sedmih zjutraj s svojo klasično “kolega, a kava se že kuha?”, sem se mu mirno zlagal, da ob šestih zjutraj pa že ne bova vstajala, da sva na dopustu, on se mora pa naspati!

Ga je presenetilo, a je umolknil in čez minuto spet zasmrčal, jaz sem pa v zrak gledal, ko sem končno zaspal, je pa on vstal ter za kofe pristavil. Pred osmo!

Da njemu je telo povedalo, da ima dovolj, potem je pa še mojemu telesu to pripovedoval toliko časa, da sem vstal. Spila sva kofe, pogrela makarone, ki smo jim še ful sira dodala (je rekel, da so malo prazni), potem pa vse pospravila, še en kofe spila, potem pa proti ven.

Mi je bilo smešno, ko sva se oblačila v mokra in umazana kombinezona, kako se je zaštrikal. On namreč čez škornje natakne hlačnici kombinezona in šele nato kombinezon obleče ter se obuje v isti potezi, a tokrat se je zafrknil in levo in desno pomešal. Tako da je moral popravljati …

Gor je šlo relativno počasi, sva bila obtežena ko bosanska konjiča, prvo čik pavzo sva naredila na 300 m. Drugo pa v bivaku na 250, do koder sva iz Game Overja še vodo prinesla. A ko sva prišla v bivak in si kavo že viziulizirala in okušala, se je skorajda katastrofa zgodila!

Za spodnji bivak sem dol nesel novo plinsko bombico, za srednjega sem pa zadnjič enkrat v bidonu, kjer imamo kave in čaje, opazil, da je noter še popolnoma nova in je nisem prinesel. Sem jo hotel privijačiti na gorilnik, pa ni bila prava! Mislim, bombica ni imela pravilnega navoja za gorilnik!

Prijatelj je že malo surlo vlekel, a ker sem iznajdljiv, ko moram biti, sem se spomnil, da prazno bombico iz spodnjega bivaka ven trogava in da zih je še kaj plina noter. In ga je bilo ravno prav za dve kavi! Dobro, pustimo ob strani, da sem moral bombico s prižganim vžigalnikom pod njo spodbujati, a kavici sva dobila …

Od bivaka naprej se je pa vleklo, res. So me že malo ramena bolela, pa torba je obema postajala vse težja. A ko sva se po slabih petih urah po dveh dneh popolnoma prešvicana nastavila vročemu soncu, je prijalo!

Pred bivakom sem vrgel svinjarijo s sebe in si v samih gatah in švic majici privoščil radler. Prijatelj takisto. Le da on ni bil zadovoljen s pozicijo. Če je kje kaj sonca, je gledal naokoli. Je bilo, pri vlaki, in sva se bosa in v gatah, z radlerji v eni ter čiki v drugi roki napotila tja. Ter potem tam na pripekajočem soncu uživala v lepoti življenja. Dokler nekje blizu ni parkrat počila veja in sem jo kar nazaj k bivaku pocvirnal. Enkrat za spremembo ne iz strahu pred kakšno gozdno beštijo temveč iz sramu pred kakšnim lovcem ali gozdarjem.

Si predstavljate, kakšen šok bi možaka, ko bi sredi hoste zagledal dva modela v gatah, bosa, kako radler pijeta in kadita ter se predajata sončnim žarkom!? Aja, pa vsa usrana in blatna, itak!

Jaz sem imel še premajhno švic majico JRS, ki mi je zlezla nad vamp, da sem bil videti ko kakšen zapiti pedofil! Zakaj sem imel premajhno majčko? Ker sem jo Remihu obljubil (ki ni tako možat možak ko jaz) in mu je še nisem odnesel, ko se mi je v jamo mudilo, sem pa prvo zagrabil ter potem tudi uporabil, četudi mi je bila premajhna …

Sem razmišljal potem doma, ali mu kar prešvicano odnesem ali jo operem, a on samo od ženskega spola uporabljene konzumira. Se mi zdi …

S Potrpinom sva se nato na poti domov ustavila še v semiški gostilni, kjer sva si privoščila bogovski hamburger, ker je bilo v mestu pa še vedno peklensko vroče in ker je kuzlica kakopak po treh dneh silila na sprehod, sem pa pobasal usrano opremo in njo in sva se k fotru na potok odpeljala. Kjer sem svinjarijo opral in še bolj trpel ko v Čaganki, sklonjen globoko nad nizko vodo …

Doma se pa nisem nič stuširal (sem se opral deloma že pri bivaku in potem v potoku), ampak sem se kar v bazen fliknil. Ima voda že prijetnih 24 stopinj!

Je pasalo, pa opral sem se tudi, čeprav je predraga soproga potem od daleč sporočala, da se nisem dobro opral, da imam še ful flekov, a ko je prišla bližje, je ugotovila, da so to modrice. Klasična Čaganka pač …

Bo dala enkrat, še letos, če ne bo mladina pograbila, bomo pa tastari spet zagrabili …

 

Napiši mnenje