Nekje sredi oceana potone ladja, na samotni, nenaseljeni otok se rešita le preprosti kurjač in famozna Bo Derek. Ta kurjača seveda kakšen mesec ignorira, saj veste, socialna lestvica pa to, a ko čas mineva in ker je pač edini moški daleč daleč naokoli, popusti in se mu vda.
Kurjač jo, po domače, nabriše.
Zvečer gresta potem na sprehod po otoku, objeta, oba v sedmih nebesih, a preprosti možaček enostavno ni povsem zadovoljen. Nekaj mu manjka.
Nenadoma se ustavi, sleče suknjič in ga pomaga obleči famozni ženski, čeprav ni bilo mrzlo, na glavo ji potisne tudi svoj klobuk. Ženski ni nič jasno, a obleče zadevo, potem pa objeta nadaljujeta sprehod.
Možak se potem spet enkrat zaustavi in ji, oblečeni v moška oblačila, navdušeno pove: Ej, stari, nategnu sem Bo Derek!
Sedeli smo na sončku pred jamo, v steni so švicali novi bodoči jamarji in jamarji pripravniki, štirje inštruktorji smo si pa kratek premor privoščili in sem jim ta vic povedal.
Sem razmišljal še med pripovedovanjem, katero fatalno lepotico postavim v glavno vlogo, a ker smo bili sami stari kozli, sem kar z Bo Derek udaril.
In itak so vsi na rit padli, najprej zaradi šale in zato, ker možaki smo res takšni, nič ni doseženo, če se ne moreš komu pohvaliti, ampak najbolj jih je pa moja izbira fatalne ženske zmotila. Da kje sem našel Bo Derek!?
Pa jih ni motilo, da so vsi vedeli, katera je to in da je bila nekoč seksualni simbol, ki se je sicer danes nihče več ne spomni, ampak so lapali predvsem o tem, da je verjetno danes stara babura in da sem z njo skoraj vic uničil!
Sem priznal, da sem najprej hotel uporabiti Olivijo Newton-John, ki je pred stoletji zažigala z Johnom Travolto, a sem se potem spomnil, da je pred kratkim umrla in je potem nisem uporabil. Pa še najbolj zaradi tega, ker je bil njen dedek nobelov nagrajenec za fiziko, njen oče pa je bil briljanten matematik, ki je med vojno pomagal dešifrirati Enigmo, bil je v ekipi Alana Turinga …
Rehar je padel na rit, ker tega ni vedel (o njenem dedku in očetu), Potrpin je bil pa pameten, da če še ni slišal za Newtonov zakon al kaj!
Okej, to je bilo še bolj smešno ko moj vic in ko sem se krohotajoč vrnil na svojo točko (kandidati so pri meni kazali veščino tovariške pomoči), sem bil verjetno bolj prizanesljiv do švicajočih ubožčkov …
No, vsi so naredili (bilo jih je prek 20!), znanje res napreduje iz leta v leto!
Drugo leto bodo verjetno vsi doktorji in bodo znali prvo pomoč bolj ko vsi naši doktorji, kajti letos je bila naša Tinca kar strupena. Je nek kandidat, ki bi moral pomagati namišljenemu poškodovancu, namesto njega skoraj umiral, ker je njegovo znanje ni zadovoljilo.
Na srečo je bila poleg tudi Tanja, ki je hitro rešila situacijo, je prijateljici čokoladico ponudila in se je eksplozivna situacija res nemudoma umirila!
Sem Tanjo kasneje pohvalil, kako profesionalno je zadevo rešila, pa je le zmignila z rameni, da to ni nič takšnega.
Ja, ima otroka pa še ženska je, ve, kako se zadevam streže!
Ampak drugo leto, vam povem, bodo vsi pefektno znali prvo pomoč, kajti glas o tem, kdo je najbolj zahteven, se hitro razširi med tečajniki!
Končali smo že okrog treh in bili potem pri skavtskem domu, kjer je potekal Dolenjski jamarski tabor (s prek 100 udeleženci!), letos spet v organizaciji Jamarskega kluba Novo mesto, deležni vrhunsko okusnega kosila, ki ga je pripravil naš član Toni. No, do takrat se je moja kuzlica, ki sem jo vzel s sabo, motala predvsem ob mojih nogah, potem je pa nekaj časa nisem videl. Mislim, sem jo videl, vedno z novo kostjo v gobčku, ko je odhajala od kakšnega jamarja. Je dobila milijon najboljših prijateljev, ki so se radi kostem s krožnika v njeno korist odpovedali …
Ob petih je bila podelitev jamarskih diplom, ob šestih pa še svečana seja JZS, na kateri so podelili priznanja še posebej zaslužnim jamarjem. Podelovala sta jih predsednik JZS Benko, ki je med drugim omenil, da se svoje prve jame skorajda ne spomni več, kdaj je bila (in je časovno verjetno bolj oddaljena kot zadnja) ter namestnik poveljnika Civilne zaščite Stanislav Lotrič, ki se je najprej opravičil, ker se je narobe oblekel. In je bil res edini v obleki in beli srajci ter čist …
No, potem se je začel pa neuradni del DJT pa pivo se je odprlo. Okej, ko sem malo podražil zlatega Remiha, ki ga je mimo prineslo s kozarcem v roki, koliko jih je že spil, je prav užaljeno zatrdil, da šele prvo žuli in mu skorajda nisem verjel, samo sem se potem spomnil, da je povečini sedel za mizo s steklenicami za aperitivčke za dobrodošlico …
Še pred tekmovanjem v speleotronu sem se zarinil skozi res ozko cev in mi je celo uspelo priti na drugi strani ven, Mateja pa je kasneje omenila, da je verjetno še celo malo širša od tistega zadnjega rova v Kalahariju, le malo manj umazana …
Do konca pa nisem ostal, ker je imela kuzlica očitno dovolj, je vsaj trikrat odšla do avtomobila, parkiranega kar daleč proč, kjer so medvedi …
Aja, pa Potrpin je bil letos prvič v vlogi jamarskega inštruktorja in je še malo neizkušen. Ko sem se mimo njega sprehodil s kavo v rokah in je zastokal, da zakaj je nisem še zanj prinesel, sem mu mirno priznal, da sem samo eno kot podkupnino od mlade jamarske kandidatke dobil. Mu je bilo v hipu vse jasno. Bo treba ena dva zabrisat na izpitu, je ugotovil, pa bo naslednje leto tudi zanj …
Kar je seveda šala, da ne bo kdo skočil v zrak, jamarskega inštruktorja se najlažje podkupi z znanjem, kakopak!
