Vid in Gnezda sta pred časom opremila dvestometrsko brezno nad Postojno, sta šla preverit, ali bi bilo dobro za vajo njihovega reševalnega centra. Dvestometrsko brezno za vajo je tudi mene požgečkalo in sem ga poprosil, naj me povabi, ko bo šel naslednjič not.
In me je.
Saj zato so prijatelji na svetu, ne, da izpolnjujejo želje!
Itak sem namočil še Grdina, ker pot v družbi je krajša in se je vesel odzval, Vid je pa povabil še Dena, naj gre raje v jamo mišice nabijat, da ne bo rabil zvečer sklec delat.
In ker dohtarji pravijo, da ena jamca na dan prežene bolezen stran, sva se po kosilu z Grdinom odpravila na pot, ker prej sta bila ostala garača še v službi. Družba v avtu je bila dobra, smeha dovolj, prav veselil sem se akcije. Še ko je Grdin malo začel računati časovnico, mi ni pokvarilo razpoloženja.
Koliko je do jame?
Ma, ene 20 minut vožnje, je bil Vid kratek.
Ko smo v gozdu v popolni temni noči začeli nabirati višino, se je pa hkrati višina snežne odeje višala. Tam po kakšnih 40 minutah vožnje sem celo že malo podvomil, če bomo do jame sploh prišli! A smo, jamarski kombi ima dobre gume in štirikolesni pogon …
Ko smo se na prijetni stopinji nad lediščem preoblačili in je okoli naših nagih riti leden veter bril, sem vprašal Vida, koliko je do jame peš.
Ma, kakšnih 10 minut, je bil kratek.
Ja, okej, 10 minut pa res ni nič, sem si mislil, a ko se prijatelj je po kakšne pol ure gaženja po snegu do kolen navkreber po temni hosti presenečen zaustavil ter ugotovil, da se je cesta končala, smo mu lahko samo prikimali.
Cesta se je res končala. No, cesta, ena nagravžna boga zasnežena vlaka …
Izgubili smo se.
To mi je bilo takoj jasno.
In ko se enkrat začne stokanje, mimogrede revolucija izbruhne! Ne le, da ne vemo, kje je jama, še celo več ko samo deset minut smo hodili.
Prijatelj je revolucijo v kali zatrl – nismo se izgubili, le zašli smo, deset minut bi pa hodili, če ne bi bilo snega in bi se kot nazadnje lahko višje zapeljali …
Je jamo našel, a se je pojavila naslednja težava – ni bila opremljena za sneg!
A se jame tudi za sneg opremlja, ste zdaj presenečeni. Jaz sem bil tudi, ker tega nisem vedel.
Namreč, vhod je ena ne preveč velika luknjica, a ko stopiš do roba brezna, si na robu dvestometrskega prepada. In če je na robu dvestometrskega prepada sneg, je do štrika kar veselica priti …
No, Vid se je podal v podzemlje, ostali smo namreč priganjali, ker zunaj je bilo mrzlo in leden veter je bril. V jami je topleje kot zunaj, kadar je zunaj sneg!
Sem bingljal nad prvim pritrdiščem in vpil dol Denu, ki je čakal, da Grdin vrv pod njim sprosti, naj se s popkovino kar v sidrišče vpne in z vrvi izpne, da bi rad šel dol, ker je tam, kjer sem čakal, nagravžno kapljalo po meni, ledena voda pa to, saj veste, in sem imel eno nogo že povsem premočeno.
Den je mirno odvrnil, naj raje kar gor počakam, da spodaj je še huje.
Mu nisem verjel, a ko me je potem tam zalilo komplet, sem mu. Zeblo me je ko psa, da me je z vsakim spuščenim metrom bolj zalivala ledena voda, ni pri počutju nič pomagalo!
Vid me je opozoril, da jama ni dobro opremljena, tako da sem nameraval biti ne preveč kritičen, a ko sem se dol vozil, sem si prav naročil, da ga moram pohvaliti. Namreč, ko opremljaš jamo z vrvjo, smer spuščanja umikaš z glavne vertikale, predvsem zaradi padajočega kamenja, pa malo gledaš tudi, kako voda teče, da vrv umakneš.
No, smer je bila tako opremljena, da smo se na srečo spuščali VES čas po čedalje močneje tekoči vodi. Ledeni. Nekje na sredini na meni že ni bilo več niti koščka suhe površine, v škornjih je pa že nagravžno čmokljalo! Moraš biti car, da niti enkrat iz vodnega toka ne zaviješ …
Na dnu kaj dosti nismo sestankovali. Vsi trije prijatelji so se stiskali na nasprotnem koncu mogočnega brezna, ker je edino tam kapljalo malo manj. No, tam je samo krepko kapljalo, drugje je teklo …
Grdin se je odpravil ven, Vid, ki se je že zunaj določil, da bo razopremljal, ker se tako najbolj tudi opremljati naučiš, mi je pa naročal, da naj ga na prvem pritrdišču počakam, da mi da torbo z vrvjo, on bo pa ostale vrvi potem v drugi torbi ven odnesel. Nisem ga najbolj točno razumel, kar je bil znak za Dena, da se on ponudi namesto mene. Ker ve, da sem že star stric pa to. Potem je Vid začel Denu naročati, kje ga mora počakati, da dobi torbo z vrvjo, pa ga Den ni najbolj razumel in je rekel, da lahko magari tudi on razopremi. Potem sem jaz narejeno užaljeno dodal, da če ne gre drugače, da tudi jaz še nisem tako star, da ne bi mogel razopremiti, vmes je pa Vid skočil proti vrvi, da okej, potem naj pa midva razopremiva in začel plezati.
Plezanje proti ven je počasnejše kakor spuščanje dol. In sem vedel, da kolikor še nisem bil zaledenel pri spuščanju, bom zaledenel pri plezanju ven!
Prvi šus je bil dolg 50 metrov in ko sem priplezal do pritrdišča, sem se prepel na naslednjo vrv ter počakal Dena, da je priplezal do mene. Je pospravil vrv v torbo in mi jo podal. S šklepetajočimi se zobmi in premrzlimi prsti sem si jo prepel in začel plezati. V še večji vodi. In sem plezal in plezal in spodaj slišal, kako Denu šklepetajo zobje, ko je čakal v slapu, a hitreje ni šlo, naslednje pritrdišče je bilo še višje od 50 metrov!
Sem se prepel, sporočil, da je prosto, preplezal kratko, morda 5 metrsko stopnjo, potem pa na tistem pritrdišču, kjer EDINO ni teklo tako močno kot drugje, enega prižgal. Vid je potem rekel, da to pa je optimizem, če sem mislil, da me Den potem ne bo čakal, a kaj sem jaz vedel, da naslednji šus je še daljši in še bolj moker!
Sem plezal in plezal in plezal in plezal in kar ni bilo pritrdišča, če sem gor pogledal, koliko še imam, pa itak nisem nič videl, razen slapov ledene vode v očeh …
No, sem končno prišel ven, ker več pritrdišč pač ni bilo, ker pritrdišča so za pusije, zunaj pa sta na snegu v še večjem mrazu in še hujšem vetru čakala povsem premočena prijatelja. Ne, ker bi me pogrešala, ključe od avta sem imel jaz …
Sta odšla proti vozilu, jaz sem pa Dena počakal ter mu pomagal vrvi pospraviti. Meje šejkalo, ko da sem v diskoteki …
Med hojo po snegu sem se zabaval tako, da sem stiskal pesti, ker sem na ta način ožemal rokavice. Iz njih je vedno priteklo po dva deci vode!¨A ko sem to ponovil trikrat ali štirikrat, mi sploh ni bilo jasno, kako se lahko v tako tankih rokavicah nabere toliko vode. Pa se ni nabirala v rokavicah, sem kmalu ugotovil, le po ramenih in rokah se je iz podkombinezona stekala …
Preobleči se je bilo prava muka, ko je veter polizal golo kožo, je kar zapeklo, pa kadilo se je iz nas ko iz dirkalnih konjev po hudi dirki!
Grdin, že oblečen in vsaj deloma ogret, je opazoval Dena in njegovo švic majico ter ga nato vprašal, če je kupil XXS volneno majico in jo na 90 potem opral, da se je še malo zmanjšala, a to našega najlažjega reševalca ni motilo. Je gol do pasu malo mišice napel, ampak moram priznati, da vam ne znam opisati, kakšen prizor je bil to. Sem namreč prej stran pogledal, ker določenih stvari možak pač ne sme gledati, saj se strinjate?
Med vožnjo proti Postojni smo ugotovili, da imamo vsi mokre hlače, ker nihče s sabo ni vzel rezervnih gat, v mestu smo si pa še eno pijačko privoščili, kjer se nam je pridružil še Gnezda. Sem ga pohvalil, da je pameten, ker ni šel z nami, pa je priznal, da ima samo srečo, ker se mu je obisk pri avtomehaniku zavlekel …
Domov sva z Grdinom prišla že v naslednjem dnevu in sva si bila oba edina, da iz tistih koncev nobenega vabila na jamarjenje pred poletjem ne sprejmeva več …
Ampak oprema je pa čista, to pa!
