Naš jamarski klub je v petek praznoval 60 letnico delovanja. Kar impozanten dosežek, čeprav, po drugi strani, samo dovolj dolgo moraš vztrajati, pa si tam …
Res je, da smo 60 let vedeli, da bo do tega dogodka prišlo, a smo se nanj začeli pripravljati bolj intenzivno šele kakšna dva meseca nazaj. No, okej, Dolenjski kras, ki izide na vsakih pet let, se je začel pripravljati že prej, slavnostno sejo, na katerem je bil višek dogodka prav Dolenjski kras, smo pa res začeli gristi šele dobra dva meseca nazaj.
Ampak, marsikdo bi rekel, da je bilo časa več ko dovolj, sem prepričan. Ampak, sem prav tako prepričan, da bi marsikdo, ki pozna Grdina in ki bi vedel, da bo večina dela ležala na njem, pa že malo zaskrbljeno zavzdihnil – samo dva meseca?!
Nekaj malega pisanja je odpadlo name, nekaj malenkosti je odpadlo na številne druge člane JKNM, nekaj je odpadlo na predsednika Zdravca, ki ima plačilno kartico, kar veliko pa, kakor rečeno, na Grdina.
Kaj veliko ga nismo spraševali, kako mu gre, ker če ne vprašaš, te ne skrbi, a ko sem teden dni pred dogodkom stopil do njega, da mi je ves navdušen pokazal, kako obvlada 3D printer, s katerim je načrt Čaganke v merilu 1:500 printal in ko sem videl, da vsak košček od kakšnih 30 printa po 28 ur ali več, sem malo matematično v glavi prekalkuliral, čeprav matematika ni moja jača strana! In se mi nekako ni izšlo …
A Grdin je bil hladen ko špricar, da naj nikar ne skrbim, da ima vse pod kontrolo, le v četrtek zvečer bom moral k njemu priti, da mu bom tiste koščke v celo Čaganko pomagal zlimati pa bo.
In res nisem skrbel, kaj bi skrbel na zalogo, a ko sva v sredo kofetkala in sem ga kljub vsemu pobaral, kako mu gre, je prvič malo postokal. Podvomil ni, je pa priznal, da bo šlo na knap. In ko ti Grdin reče, da bo šlo na knap, morajo zvoniti alarmni zvonci. Saj res vedno dostavi, na knap sicer, a vmes je ene par živčnih zlomov. Ne njegovih!
Sem naredil napako in povprašal po detajlih.
Da Čaganko lepo printa, da je vse zgruntal že in da si je v excelu že tudi tabelico napravil, kdaj da kakšen košček printati, da ne rabi sredi noči vstajati in da printer buhnedaj ne stoji brezdelen, da printa tako, da recimo med službo skoči domov zamenjati nalogo printerju, ampak da ga vse drugo malo bolj skrbi. Da še nima predstavitvenega filmčka, da še vseh fotografij članov, ki bomo na odru ni zbral in našel pa takšne malenkosti …
Sem ga sicer previdno vprašal, če ne bi morda malo fokusa preusmeril, da brez 3D načrta Čaganke bomo slovesnost izpeljali, ker ta načrt je bil mišljen bolj za bonus, brez filmčka in vsega ostalega, za kar je bil zadolžen, bi bilo pa vse skupaj bolj češko, a je le z roko zamahnil.
Da naj se ne sekiram, da ima vse zgruntano in da če slučajno print ne bi šel skozi, če bi recimo samo enkrat za par ur printer zaštrikal in bi se časovnica podrla, da ima back up plan! Da zdaj Čaganko printa bolj detajlno, z 0.15 mm nanosi, kar za vsak košček vzame po 20 ur in več, da če ne bo šlo, bo pa nanos podebeljil na 0.2 mm, kar bi pomenilo, da detajlov bo sicer manj, ampak delček pa potem sprinta v eni uri!
Ja, ne, ne, nisem nič rekel, čeprav vi zdaj verjetno vpijete name, zakaj nisem. Ne moreš ti Grdinu nekaj rečt, da naj tako in ne tako, ker če on misli, da mora tako, bo tako delal, pa če nas Rusi napadejo! Okej, sem vprašal, da kakšni detajli se pri razliki nanosa 5 stotink milimetra poznajo, če vemo, da je Čaganka skoraj 500 m globoka in skoraj 3 kilometre dolga, a je le prhnil skozi nos. Če ne štekaš, ti nima smisla razlagati prh skozi nos je to bil …
Kakor koli, nisem spraševal, je pa sam povedal, ko sva v četrtek pol dneva pokurila, da sva se okoli vozila in nabavljala stvari, ki jih je potreboval za 3D načrt – lesene palčke, inox palčke, sekundno lepilo, barvo, posebne majhne bruse (ki so detajle zbrusili v maloro, če mene prašate!), k mizarju sva skočila po desko, na mero odrezano …
Doma sem ga odložil ravno ob uri, da sem lahko s kuzlico na sprehod skočil in mu zagotovil, da mu pridem pomagat, takoj ko končam, a me je kmalu poklical, da se v četrtek zvečer ne bova ukvarjala s 3D načrtom, ker mora še prej neke druge stvari malenkostne narediti, uvodni film in fotke pa to pa ko domov pridem, naj mu fotke z medvedom pošljem …
Sem mu to napravil, pa spat sem šel tudi brezskrbno (če za nekaj nisi ti zadolžen, ob težavah itak lahko mirno spiš), ampak v petek je pa vrag potem šalo vzel in itak nisem šel niti na kosilo in pred svečano sejo tudi pod tuš ne (čeprav sem smrdel ko živčno prase!), le preoblekel sem se lahko. Aja, pa kuzlico je tudi moja predraga sama sprehodila …
Zakaj? Ja, Čaganko sva limala točno do 5 minut pred začetkom svečane seje! Sem parkrat poskusil, da morda se osredotočiva na bolj pomembne stvari in bo načrt predstavil ob kakšni drugi priložnosti, a prijatelj ne odneha, dokler bajsika ne zapoje, pa tudi ko bajsika že kruli, on ne vrže puške v koruzo!
Tiste delčke Čaganke, ki se še niti dobro posušili niso, ker jih je pol ure prej posprejal (jih je moral, ker najprej je imel zeleno plastiko, potem belo in šele na koncu sivo!), sva lepila ko bumbarja in itak je vse sproti razpadalo, ker so ožine v Čaganki res ozke in na načrtu so bile debele morda milimeter, aja, pa okvir je sekundo prej nažagal in skupaj zašravfal s šravfi, ki sem jih moral jaz doma poiskati, ker za v trgovino je bilo prepozno, a je bil prijatelj hladen špricar (razen ko se je s hot glujem poparil po prstih parkrat!), da nama bo uspelo.
Odnehanje ni bila opcija, pa če sejo prestavimo!
Ni pomagalo niti, da me je Anži prek sporočil drkal, da četudi nama uspe zadevo sestaviti, da bo razpadla že pri prenosu po stopnicah do kombija in nama predlagal, da zadevo sestavljeno kar pri Grdinu doma pustimo in si jo vsi hodimo tja ogledovat! To bi bilo še najboljše po moje, samo kaj, ko ima majhno stanovanje in se s tistim 3D načrtom Čaganke po sobi niti premikati nisi mogel!
No, da suspenz ublažim, ene 15 minut po roku nama je uspelo!
Jaz sem lahko skočil domov preoblečt se, pa predrago pobrat in kuzli se opravičit, ker je na sprehod nisem peljal, živciranje sem pa na Klemija in Remiha preložil, ki sta zadevo pomagala do Loke premakniti, kjer smo imeli sejo. In je bil Remih totalno živčen, ko je Grdin zadaj z načrtom Čaganke vpil, naj bolj počasi čez mesto vozi, Remih je pa divljal divjih 17 km/h in za sabo naredil že kolono do avtoceste …
Okej, mislim da je samo povezava iz 70 metrce do Stropne odpadla, to sta potem Anži in Maxinne zlimala do začetka seje, ker se jima najmanj roke tresejo.
Svečana seja je bila uspešnica čista, after v LokalPatriotu tudi in sem mislil, da smo zaključili z uspehom, a seveda nismo.
V nedeljo sem prišel proti večeru iz jame, ko me pokliče zlati prijatelj. Sem mislil, da me hoče vprašati, kako je bilo v jami in sem se oglasil. No, saj je vprašal, kako je bilo, ni pa počakal na odgovor, je v isti sapi povedal, da moramo vse iz Loke v klubske prostore spraviti. In da ni boljšega časa od prec. Da se je že vse zmenil, samo še mene rabi …
In smo šli, kaj smo pa hotli. Še Remiha je potunkal v zadevo in ko smo se proti Loki peljali, mi je vmes dvakrat slabo ratalo, drugič malo bolj, sem mislil, da zaradi jame, pa je Remih ugotovil, da njegov (prvi) prdec je bil strupen, ampak da Grdinov (drugi) je bil pa nuklearen. Ker voha še nimam, nisem zavohal, le slabo mi je postalo iz neznanega razloga …
Na Loki smo najprej v avto znosili milijon ogromnih fotk na aluminijastih ploščah, težkih in ostrih k svina, potem pa še 3D načrt Čaganke, ki ga je prijatelj tokrat, ko je imel čas, dodatno zaščitil. Ko je bilo vse naloženo, sem si za nagrado enega prižgal, Grdin je pa razmišljal, ali bi skočil na Loki kakat (Loka je gostišče in slaščičarna) ali počaka do gasilcev, kjer imamo sedež kluba in sva z Remihom oba naenkrat zavpila, naj skida kar na Loki. Ker sva oba vedela, da bo pritisk v želodcu uravnaval s spuščanjem plinov že med vožnjo do gasilcev, pa še gasilci bi nam znali zameriti, če bi pi njih tisto joto in fižol pustil …
Je priskakljal nazaj čisto prerojen in kar malo zgrožen, kar jim je na Loki naredil, pa še tri kremšnite za domov si je kupil. Na srečo ljudi ni bilo več veliko v lokalu in res res upam, da ni koga od njih na stranišče pregnalo po tem, ko je desko tam grel Grdin!
Okej, stvari smo prepeljali v klub in zdaj se bojim, ker imamo bolj majhno sobo, da bo predsednik že na prvem sestanku znorel, da tako se ne da sestankovat in bomo Čakanko 3D 1:500 kmalu spet kam selili …
Aja, pa čisto na koncu, kjer najbolj delamo in upamo, da nam bo preboj čez 500 uspel, se je na načrtu majhne košček odlomil. Res majhen, kakšna 2 cm. Ga nismo prilepi nazaj, ni bilo časa. Si verjetno mislite, saj kaj pa je 2 cm! Nič. Le da smo za tistih 2 cm potrebovali kakšna tri leta …
