V petek, soboto in nedeljo je imela JRS zimsko usposabljanje na Kaninu. Ker rešujemo tudi v visokogorskih jamah, ki so pozimi pod snegom in se moramo znati gibati v snežnih razmerah.
Sem se tega veselil, plus Potrpinu, ki je bil komandant aktivnosti, sem obljubil pomagati, da ne bo vse na njegovih plečih. Ampak …
Ampak, kakor se rado zgodi, so se načrti spremenili. Mislim, zimsko je bilo, menda celo zelo zelo prijetno, kakor mi pripovedujejo vsi, ki so uživali na snegu in soncu, le mene ni bilo!
V ponedeljek sem malega peljal k zdravniku, ker je bil že tri ali štiri dni bolan, kašljal je, ko da že sto let kadi, plus vročina ga je kuhala, plus opravičilo za šolo je potreboval. Malo hecno me je sicer pogledal, ko sem ga prosil, naj si v avtu kar masko natakne (da se še jaz, ki sem starejši občan, saj veste, ne nalezem), a si jo je nataknil, jaz sem se pa pretvarjal, da ne vidim pogledov drugih voznikov, da kaj se gremo, da imamo maske v avtu!
Me je kmalu poklical, da ni kovid, kar je sicer že vedel, saj se je doma testiral, da so mu tudi kri vzeli in da niti gripa ni, da je le nek virus, ki ga mora preležat. Niti zdravil ni dobil nobenih. Sem skočil ponj in tudi domov grede si je nataknil masko. Čeprav sva se oba počutila malo hecno, ampak kaj čmo …
No, s kuzlico sem še šel na sprehod, kar sam, ker je bila predraga na telovadbi kot vsak ponedeljek, a ko sem domov prišel, sem kar v posteljo zavil. Je tudi mene sinov virus očitno ujel že prej in mi vso energijo pobral!
Toliko sem jo še imel, da sem se s komplet posteljnino preselil v spalnico starejšega sina, domujočega trenutno v Ljubljani, čeprav, če sem iskren, jo je bolj moja predraga imela, ki je ta premik zahtevala. Da tako kašljam in se tresem, je ugotovila, da bom zagotovo še nanjo prenesel, če se ne izselim iz spalnice. Jaz sem imel le toliko energije, da sem pizdil, da sem mrtev in se ne bom nikamor selil, da naj se ona preseli, če se boji, a ker je bila ona zdrava in očitno z več energije, sem se na koncu preselil nadstropje višje jaz, čeprav sem toliko energije še imel, da pizdakal pa sem celo pot po stopnicah gor do sinove postelje! Se mi zdi, da sem tudi z ločitvijo grozil, a je to kot vedno vzela le kot prazne obljube …
Preden sem ugasnil, sem še mobitel ugasnil in naslednjič oko odprl šele kakšnih 12 ur kasneje. Da sem spil en čaj, postrežen v posteljo plus eno juho z nudeljni, ki mi pa ni prijala, sem jo komaj požrl, da sem lahko ugasnil za naslednjih 12 ur. Potem sem vstal za en čaj in vroč tuš in se vrnil v posteljo, ko sem tretji dan telefon prižgal, pa kar ni nehal zvoniti, toliko klicev se je nabralo!
Sem odgovoril vsem, da sem bolan in spet zaspal, v četrtek sem pa končno imel toliko energije, da sem si kofe dopoldne skuhal in se k časopisom usedel. Kofe ni pasal, sam pa malo okoli pogledal, kje imam čike. Ki jih ni bilo pri roki in sem vstal, da se sprehodim do kabineta, kjer imam trafiko, a še preden sem napravil prvi korak, sem zgrožen ugotovil, da že tri ali štiri dni nisem kadil in da glede na to, kako sem kašljal in glede na to, da ni bilo čisto zares taprave želje po cigaretu (razen čiste navade!). morda pa ne bi čika prižgal!
Moram priznati, da me je ta misel kar malo živčnega naredila, ker jaz sem profesionalni kadilec z najmanj štiridesetletnimi izkušnjami in nekaj osnove in da ne morem kar tako nehati s to razvado! A ker mi tudi kofe ni čisto zares pasal, sedenje na vrtu pa tudi ne, sem se vrnil v posteljo in čisto zares funkcionalno vstal šele v petek!
Spet h kofetu in časopisom, ker želje po nikotinu ni bilo, sem pa čik kar preskočil! Moram priznati, da sem se počutil neumno, a sem vztrajal in ko sem se čez vse časopise pregrizel brez čika, na koncu nisem vedel, ali naj se potrepljam po hrbtu ali v rit brcnem! Sem vstal in se sprehodil do kabineta ter odprl predal s čiki. Še ene šest škatlic je bilo tam. Eno sem celo v roko vzel, a je nisem odprl. Ter se pri tem počutil zelo čudno!
Na sprehod s kuzlico tudi nisem čikov vzel in sva nekako preživela, a čeprav želje po nikotinu ni bilo, sem ves čas razmišljal samo o tem, nič ne tajim. Da nekaj zagotovo ni prav, da se tako sprehajam, pa sploh čikov nimam s sabo!
Morate vedeti, da ko sem šel za tri dni v jamo, sem s sabo vzel za vsak slučaj deset škatlic (brez heca!), če bi me recimo kje zasulo in ne bi mogel takoj ven! Se spomnim, da sva šla prel leti s Ticotom za par dni na dno Čaganke delat in sva zadnji dan ugotovila, da imam jaz samo še tri čike, on pa samo še šest. Na dnu Čaganke! To je bilo rekordno plezanje ven, nimam kaj tajit! Predvsem Tico je plezal ko svetovni prvak, pa se je drugače vedno vlekel! Si je takrat toliko prednosti nabral, da je lahko čik pavzo naredil, jaz sem pa potem dim vase vlekel ko džanki, ko sem čez par minut priplezal do tam, ko njega že ni bilo več! Da le ne bi bilo treba čika delit …
Včasih sem pomislil, da bi nehal kadit, to je res, predvsem potem, ko kar naenkrat med reševalci ni bilo več skoraj nobenega kadilca (ko sem začenjal in smo dobili pavzo, jih je 20 teklo k prasicam, kjer so imeli čike!), a vsakič, ko me je obšla takšna misel, sem postal tako živčen, da sem si dva pricinil!
Kakor koli, v nedeljo sta šla Aja in Teo v Čaganko netopirje štet in naj bi se jima pridružil, a se jima zaradi bolezni seveda nisem, smo pa potem danes kofe spili v kafiču. Skoraj dve uri smo čebljali, o jamarstvu, kakokap. Pa o Čaganki. In netopirjih. V Severnem rovu je prek sto malih podkovnjakov, v Južnem pa skoraj 200 velikih! V kafiču sta oba kadila. Jaz pa nisem. Ultimativni test je torej uspel.
Jaz, profesionalni kadilec, sem zdaj nekadilec. Že skoraj en teden!
Ni bilo druge, kot to povedati še moji predragi. Je bila vesela. Je bila res zelo vesela. Ker me ima očitno rada, bi rada, da še nekaj časa živim, kljub temu, da sem ta teden dobil uradno potrditev, da sem udeleženec vojne za Slovenijo in bo moj pogreb (tako pravijo) na breme države!
Zdaj sem že dva dni non stop za računalnikom, delam, ko da sem kadilec in natflixam, ko da še vedno kadim. Nobene želje po čikih! Kar me je zaskrbelo! Pa ne moreš 40 let plus kadit in potem kar naenkrat ne več! Prav zaskrbelo me je, res. Razmišljal sem, da bi bilo dobro vsaj kakšno žličko nikotina pojest, tako, zaradi preventive, pokadit itak več nisem mogel, ker sem vse čike oddal!
Ampak kje dobiti nikotin? Sem poklical Tičarja, ki ga edinega poznam, da ne kadi, ampak nikotin pa vseeno uživa. V nekih flikcah za med dlesni in ustnice.
Da kako se tisti zadevi reče in kje se jo kupi. Je povedal in sem se še zadnjič na Petrol po nikotin odpravil. Iz navade sem seveda še čokolado vzel s police, potem pa mlademu prodajalcu rekel, če mi da najbolj blage fuge. Je malo zastokal. Sem ga pomiril, da če ne ve, katere so najbolj blage, da naj kar na eci-peci-pec izbere, a me je zavrnil, da on je strokovnjak za to in je potem izbiral deset minut (na srečo ni bilo nobenega drugega tam) in mi potem še naročil, da naj, ko bom to prvič dal v gobec, potem nikar ne šofiram!
Se mi je kar malo zafržmagalo! Meni, profesionalnemu kadilcu gre to razlagat! Pa jaz sem bil tak strokovnjak za kajenje, da sem lahko tudi na seniku kadil pred spanjem! Okej, preden skočite, ne vem, kdaj sem nazadnje na seniku spal, če sploh kdaj sem, saj to se samo tako reče, a sem prepričan, da bi 10 dni nazaj lahko kadil tudi do vratu potopljen v bencin!
Ampak sem se potem spomnil, da zdaj sem nekadilec in sem mu samo kimal, ko sem se domov peljal, sem si pa eno tisto flikico takojci v gobec zadegal! In jo že po stotih metrih (vožnje, ne hoje!) ven fliknil! Sem mislil, da se mi je glava vžgala!
Jap, nisem več navajen na nikotin, kaj čmo, zdaj sem nekadilec!
Imam tiste flikice zdaj doma, če bo kdaj potreba nastala, čeprav glede na počutje mislim, da ne bo, moram samo paziti, da se ne razlezen ko krof. Ko je Tico (stotrinajstič!) nehal kaditi in je prišel na vajo JRS, ki smo jo imeli v mokri jami, je Daniela mislila, da ima pod tesno oprijetim kombinezonom oblečen neopren za v vodo! Pa je imel le salo, ki naj bi ga varovalo pred vodo …
Je priznal, da kolikor je prej čikov pokadil, je potem dnevno snikersov použil …
Torej, predragi sem povedal, da ne kadim več, potem sem poklical komandanta, ki mi je tudi vedno čike očital (predvsem smrad!) in je bil kar vesel zame, potem sem pa ves pogum zbral in še Potrpina poklical. Ter mu povedal, da sem se med nekadilce preselil.
Sem mislil, da bo znorel. Ker jaz sem, ko je on enkrat omenil, da razmišlja o tem, da bi nehal kaditi. Da to pa ne, da kako bova pa potem čikpavze v jami delala pa to!
Je nekaj časa molčal, potem pa mirno rekel, da bo zdaj pa tudi on nehal. Sem si kar oddahnil. A ne za dolgo. Ker potem je pribil, da bova spomladi in poleti pa še malo tekla za kondicijo za Skalarja in me je kar šok! Da tekel pa ne bom. Ko me boste prvič videli v teniskah (nimam nobenih!) in tekaških hlačah, kako brez razloga tekam ko kura brez glave, me lahko kar burek začnete klicati!
Ni vztrajal, a ga poznam, on ima zdaj plan. Jaz se pa prvič, kar sem spet nekadilec, malo bojim …
Bomo videli, kako bo.
So pa seveda tudi dobre plati mojega nekadilstva. Danes bi moral jaz stvari v pomivalni stroj zložiti, a jih nisem. Sem mirno odvrnil predragi, naj jih kar ona. Se je zbunila, kakopak, na meni je bila vrsta, a sem odvrnil, da ne bom, ker sem ravno nehal kaditi. In je, bogica boga, zavzdihnila ter stvari ona potem zložila v stroj.
Pa zvečer, ko je rekla, da se lahko nazaj v spalnico preselim in da naj posteljnino dol prinesem ter jo preoblečem, tudi nisem hotel, sem mirno odvrnil, da naj ona, da jaz sem lihkar kadit nehal.
Je spet zavdihnila in ona to naredila, ampak to ne bo trajalo, vem …
Pa da ne bo kdo, če me bo čez pet let s čikom videl, rekel, da se lažem, da sem nekadilec! Pred leti, ko sem knjigo Očkov kotiček izdal, sem v eni od kratkih zgodb opisal svoje prvo prenehanje kajenja (leta 2000!). In me je na Franfurtskem knjižnem sejmu direktor ene knjižne založbe zagrabil za roke in do svoje soproge zvlekel. To so bili še časi, ko si lahko še noter kadil. In me je porinil pred njo in ji sikal, naj si me dobro ogleda, naj si predvsem dobro ogledal mojo desno roko. V kateri sem imel čik.
Itak mi ni bilo nič jasno, zato mi je pojasnil, da je njegova žena prebrala mojo knjigo in ga potem non stop jahala, naj neha kadit, da čem sem jaz lahko zaradi svojih otrok, da lahko tudi on! Sicer on ni nehal, se je začel pa skrivati pred njo, ko je mene s čikom zagledal me je šel pa seveda takojci zatožit …
Torej, evo me, trenutno sem nekadilec, kot bi rekel Aleš Lajovic, ki je trenutno upokojenec …
