Anžijeva draga je odkrila, kaj njega v jamarstvo vleče, in je potegnilo še njo – tisti, ki ostane doma, otroka pazi!
In je danes organizirala izlet v Labodnico. Jamo pri Sežani, na italijanski strani, v kateri se na 340 m globine spustiš po lojtricah, torej ne rabiš obvladati jamarskih veščin!
Kar mi je dalo misliti in ker očitno nisem do konca domislil, sem svojo predrago povabil. Da to bo izi-bizi! Očitno tudi ona ni dobro domislila in je rekla, da gre. Kar je mene v bistvu na rit prevrnilo, da sem začel razmišljati, če je to res dobra ideja, a tedaj je bilo že prepozno. Sem poklical še Potrpina, pa Jasno, pa Šaci in Kaci sta se prijavila …
In nas je bilo kar naenkrat deset reševalcev in deset boljših polovic, ki smo komaj čakali, da pokažemo, kaj počnemo v jamah. Pa enkrat za spremembo bi šli v jamo skupaj, tako rekoč družinsko!
Se je nedelja že čisto približala, jaz pa cel teden neke obveznosti in sem ob sedmih zjutraj (z besedo: sedmih zjutraj!) vstajal in se mi res ni ljubilo še v nedeljo v jamo, a če je moa predraga rekla, da bi šla, potem pač gremo. Tle ni kaj!
V soboto, ko sem pozno popoldne domov prišel, smo imeli aktivnost JRS, smo na hitro še opremo preverili. Za mojo predrago, kakopak, mojo preverjem dovolj pogosto. Jo je posodila Tanja, ki je tudi drobceno bitje. Celo predrobceno, kakor se je izkazalo, ker je bil moji predragi jamarski kombinezon po višini malo premajhen. Na srečo jih imam jaz šest in je enega mojega poskusila, z zavihanimi hlačnicami in rokavi in če mene vprašate, bi šlo, a se je pred ogledalo postavila in se zgrozila, kakšno rit ima v njem in da tistega pač ne bo oblekla!
Zadevo je rešil Potrpin, ki ima tudi pet kombinezonov in je bolj primerne rasti in je on obljubil enega ji posoditi in sem šel pomirjen za računalnik ter v posteljo kakšni dve uri, preden bi moral vstati.
Zjutraj pa kakopak drama! Da moja predraga ne gre, da je bila celo noč živčna in da ni mogla spati, da je samo o jami razmišljala, da ji je slabo postalo in da, skratka, ne gre!
Itak da sem kar stal v kuhinji ko en Pepe. Meni se tudi ni ljubilo, jebala te jama z lojtrcami, a če sem ljudem obljubil …
Avto zasnežen, zunaj prava zima. Sem bil tečen ko driska, ko sem potnike pobiral, še bolj, ko sta do Trebnjega dva pluga vštic vozeča cesto plužila. Sem buljil ven, kaj pravzaprav počneta, ker na cesti je bilo morda 3 cm snega, a se nista pustila motiti! V Ljubljani smo se še s preostalimi dobili, Dejana ni bilo, a on se je premislil že v soboto. Kar me ni presenetilo. Sem ga hotel poklicati, da lahko odide v Novo mesto na kosilo, pa ga potem nisem. Jaz sem šel v jamo, kaj bi se za druge sekiral …
Na Primorskem pa … No, če je bila pri nas zima, je bila pri njih pa burja. In nas je do kosti, ko smo se preoblačili! Še dobro da moja predraga ni upoštevala mojega predloga, naj gre vseeno z nami na izlet pa da se bova tam sprehajala. Je tako pihalo, tako ledeno, da so imeli celo Primorci bunde! Bi zagotovo v avtu sedela ves čas, dokler bi bili prijatelji v jami …
V jami toplo, kmalu pravzaprav vroče! Na kakšnih 60 m globine sta odpadla še Jasna in Blaž, da bo dovolj. Mi smo pa kar dol pičili, do reke smo potrebovali dobro uro. Vsi smo puščali ko sito!
Tudi Anžijev sodelavec, ki sicer rad v hribe hodi, pa je hotel videti še, kako jama izgleda! Velik možak ko jaz, sem mu jaz kombinezon posodil, mu je bil po dolžini prav, le zapeti ga ni mogel. Od njega je najbolj teklo, kljub temu, da je imel razpetega …
Gor smo potrebovali nekaj več kot uro, tokrat iz mene ni teklo. Gor je lažje, ko vsaj vidiš, kam greš, ampak so me na koncu roke bolele. Jebene lestve …
Potem smo šli še jest, in vsi so neke fensi jedi naročali, jaz, ki me je v soboto JRS kvalitetno nahranila, sem naročil ocvrte lignje s pomfrijem in tatarsko omako.
Je Orimorcem potrebno pokazati, kdo je seljak …
Ko sem se popoldne domov pripeljal, od snega kaj dosti ni ostalo, vsaj kidati ni bilo potrebno, ga je bilo pa še toliko, da ko sem šel s kuzlico na sprehod, je vsaj ona uživala. Pa mali potem tudi, ko jo je tuširal …
