Danes sva z Grdinom kofetkala in obdelovala različne teme. Med njimi tudi o neumnostih, ki jih počnejo ljudje. Si je ravno ogledal film o dveh (ameriških, kakopak) dekletih, ki sta splezali na nekakšen stolp oz anteno in potem tam čmurili ne vem koliko časa, ker dol nista mogli, signala za poklicati pomoč pa ni bilo.
In se je prijatelj zgražal, da sta šli v akcijo brez rokavic, s samo osmimi metri vrvi in, pomislite, v teniskah!
Sem mu kimal, seveda sem mu, človeška neumnost pač ne pozna meja.
Ampak sem se potem med kimanjem nehote spomnil, da sem pred dolgimi leti (ko verjetno še ni bilo barvne televizije!), ko sem še kalifornijke nosil (to so kavbojski škornji, s peto in dokaj špičasti spredaj) tudi poleti in sem se sprehajal z bodočo soprogo, na katero sem verjetno hotel napraviti vtis, zapodil na plezalno steno. So jo ob sprehajalni poti ob reki postavili pod mostom za trening plezalcev. In ker je bila ravno tam in ker sem, domnevam, hotel napraviti vtis na bodočo ženo, sem se kar v škornjih lotil podviga. Gor je kar šlo, kakšne tri ali štiri metre sem mimogrede napravil, ko sem bil mnenja, da sem vtisnil dovolj vtisa in sem se hotel spustiti, sem pa ugotovil, da dol ne bo šlo tako zlahka kakor gor!
Ne vem, koliko časa sem stal tam, prilepljen na steno. Okej, ni bilo tako grozno kot pri tistih dveh puncah na anteni, ampak sem vedel, da če skočim dol, bodo šle noge ali pete ali pa še kaj hujšega!
Mislim, da sem se spustil šele, ko se je v skupini firbcev, ki se je kakopak obvezno nabrala, našel nekdo, ki je predlagal, da skoči v bližnjo gostilno do telefona in pokliče gasilce! Takrat sem odvrgel čik (tega se sicer ne spomnim čisto zares, a kolikor se poznam, sem zih gor kakšnega pricinil!) in se spustil. Se spomnim, da sem si rekel, grem dol, če padem, pač padem, Ker bolj blamirati se pred bodočo ženo itak nisem več mogel …
Filma o tem ne bodo posneli, sem pa prepričan, da če bi že takrat obstajali telefoni s kamero, bi bil prenos moje neumnosti zihr v živo po vsem svetu …
