Drekpucarji

Vsake toliko jamarji tudi kaj dobrega storimo, recimo kakšno jamo očistimo. Včasih so bile jame namreč priročno skrivališče za vse stvari, ki jih človek ni več potreboval. Flikneš v luknjo in problem rešen, zgine spred oči …

Ker smo se v soboto namenili očistiti kar pet (sicer manjših) jam v Kočevskem Rogu, se nas je že zelo zgodaj zjutraj zbrala četica tridesetih jamarjev. Ko sem Remiha pobral pred hišo, sem namesto dobro jutro dobil, da kakšen dober prijatelj da sem, ker je moral šestkrat v garažo, da je vse znosil v kombi, da če bi mu jaz pomagal, bi lahko šel samo dvakrat, če bi šel jaz štirikrat!

Ni opazil, da sem še spal in sploh opazil nisem, da bogec nosi …

To je bil že drugi dan zapored, da sem se od doma odpravil, ko je na nebu še polna luna sijala, o soncu pa ni bilo ne duha ne sluha!

Spal sem tudi še v Podturnu, kjer smo se zbrali in dobili navodila za delo. Še preden smo jih pa dobili, sta se iz gozda ne daleč od nas prikazala dva možakarja. Kar ne bi bilo nič neobičajnega ali čudnega, če ne bi bil en model v kratkih hlačah in brez majice. Do pasu gol, smo včasih rekli v vojski, kar je pomenilo, da si od pasu gor gol, ne od pasu dol! Zunaj je bilo pa še temno in kar nekaj stopinj pod lediščem!

Sem še polglasno pripomnil, da se bo kmalu od nekod prikazalo vozilo s plavimi lučkami, iz katerega bodo skočili močni nabildani možaki, ki bodo možaka brez majice oblekli v majico s predolgimi rokavi, ki mu jih bodo na hrbtu zavezali, potem sem pa umolknil, ker sta se napotila proti nam. Malo sem cviknil, saj poznate film Deliverance, ko so možaki iz hoste zajahali nič hudega slueteče turiste s kanuji, ampak sem se hitro pomiril, saj nas je bilo trideset, onadva sta bila pa samo dva.

Ko sta se nam približala, avto sta imela namreč parkiran prav tam, kjer smo stali, je pa tisti brez majice pozdravil vse, potem pa še navrgel, o lejga, Šini buhdej!

Pa jebemtivraga, ga nisem mogel zatajiti, je bilo očitno, da se poznava. Mislim, sem ga spoznal, ko je imel še telesni termometer delujoč, potem se pa nekaj časa nisva videla in se mu je v vmesnem času zimski termometer očitno pokvaril …

Razdelili smo se v pet skupin in se vsak do svojega smetišča odpeljali. Ter se še po temi dela lotili! Remih je s še tremi dobil Pihalnik, v katerega je nekdo že v šestedestih letih vrgel kup usnjenih škornjev z zelo debelimi podplati in visokimi debelimi petami! Sem se mimo njih plazil že med prvim obiskom in potem vsakič, ko sem se v Pihalnik spustil, razmišljal, da bi jih ven odnesel, a se tega nikoli nisem lotil, ker je bilo škornjev preveč. Res pa je, da bi lahko nosil po dva ali tri pare ven, za kolikor sem verjetno vedno imel prostora v torbi, in bi jih v par letih znosil iz jame, a se tega nikoli nisem spomnil …

Moja skupina je pa dobila jamo pri Pihalniku, le kakšnih 30 metrov naprej po cesti, ki je pa prej nikoli nisem opazil. Ker ni bila zanimiva. Globoka le kakšnih osem metrov (ob registraciji), a ko smo pokukali vanjo, je bila globoka le švoh štiri metre. Smeti so jamo znižale …

Najprej smo ven izvlekli nekaj zemlje in ogromno zelo velikih kamnov, šele potem smo se prebili do smeti, ki pa so bile delno že kompostirane. Razen plastike, kakopak.

Velik komunalni zabojnik se je počasi polnil, mi pa ogrevali, saj je končno sonce pokukalo tudi na naše delovišče, pa ko vlečeš iz jame smeti, se tudi malo ogreješ!

Saj novih smeti niti ni bilo, ven smo vlekli le stare grehe in zunaj z zanimanjem brisali blato s starih konzerv in plastenk ter se vračali v mladost, ko so bili izdelki v takšni embalaži aktualni.

No, kakor za koga, predvsem za starejše, kakopak, ko je Karin recimo okroglo škatlico za sodo bikarbono ven povlekla, se je že razveselila, da so nikotinske fuge. In se je zadeve prav razveselila, saj se jih je odvadila pred točno štirimi dnevi! Očitno je bil odtujitveni kompleks še zelo močan, saj je zadevo z zanimanjem tudi odprla. Na srečo niti sode ni bilo več noter, ker drugače bi šla morda v nos …

Vmes smo v jami našli tudi bombo. Po navadi se v takšnih primerih s čiščenjem preneha, ker če bi zadeva v jami eksplodirala, bi recimo lahko poškodovala cesto, saj je bila jama tik ob robu ceste! A je bila bomba varno spravljena na skalni polici in smo s čiščenjem lahko nadaljevali, da na dnu smeti nismo kopali z orodjem, temveč z rokami. Za orodje je bilo premalo prostora …

Sem pa zadevo pofotkal in jo poslal Klemiju, ki se uradno ukvarja s temi nevarnimi rečmi v jamah in gozdovih in je trenutno na začasnem delu v tujini. Da če iz fotke lahko ugotovi, če to sploh je bomba, ker so bila mnenja deljena, večina nas je menila, da gre za neko cev od ograje. Je bila namreč delno skrita pod kamni in blatom in zaradi lukenj v krilcih se je naše strokovno mnenje bolj nagibalo k slednjem. Pa je hitro prišlo nazaj sporočilo, da zelo verjetno je bomba, plus fotka minometne mine z luknjami v krilcih je priletela.

Smo bili previdni, Klemi je bo pa ob prvi priložnosti varno odstranil in uničil. Bom poročal. Če bo varno odstranjena, seveda. Če ne bo varno odstranjena, bodo poročali časopisi …

V jami so bili še povsem zarjaveli ostanki puške iz druge svetovne, nekdo je očitno pospravljal podstrešje in menil, da potrebe po puški in minometni mini ni več. Vmes je pa še vse smeti iz hiše odstranil, ko je bil že pri opravilu …

Okoli treh popoldne, ko so roke in noge že krepko bolele, smo zabojnik napolnili in končali z delom. A ne dokončno. Tri jame so povsem čiste, v dveh so pa še smeti, bomo dokončali naslednjo soboto, ko Komunala pripelje prazen zabojnik …

Še v gostilno smo se odpeljali na zasluženo kosilo, potem pa domov.

Zvečer me je pa še fotka jutranjega prijatelja brez majice dosegla, kako se namaka v domačem bazenčku z debelo ledeno ploskvijo, razbito le toliko, da sta se s prijateljem lahko v vodo potopila. Z istim prijateljem, s katerim je tudi iz gozda prišel. Sem mu odpisal, da bi bilo sumljivo, če ne bi vedel, da je poročen, pa me je takoj pomiril, da je bila voda tako mrzla, da so se vse zadeve varna v trebuh skrile!

Sem mu spet čestital in ga pohvalil, saj velika večina tistih, ki se je po cesti mimo nas vozila, ko smo drek vlekli iz jame, si je verjetno tudi o nas mislila, da vseh papirjev nimamo na občini spravljenih, da vsaj kakšnega imamo tudi na ljubljanskem Polju.

Saj veste, tam, kjer imajo strički in tetice s srajcami rokice na hrbtih zavezane …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja