Dober občutek

Če sem iskren, se mi zamisel, da gremo ta vikend dol odpret Čaganko, ni zelo zelo dopadla. Ampak Potrpin je vztrajal, da najboljši čas je zdaj in takoj, da potem se nam že obveznosti z jamarsko reševalno začnejo in bo še težje najti termin in sem popustil. Še Mojro sem poklical, ki je itak vedno za akcijo in v petek pozno popoldne smo se v zgornjem bivaku pri Čaganki že veselo prerekali, koliko kruha bomo s sabo v globino vzeli …

Meni se je zdelo, da če oba hlebca vzamemo, ki sem ju kupil, da kaj dosti zafrkniti ne moremo, v najslabšem primeru ga bomo spet ven prinesli, ampak ko moj prijatelj zatrmuli, ga ne premakneš. Da dol je hrane za vojsko, kaj da imamo dol še bale kruha za nosit?!

Hrane je dol res ogromno, sem zadnjič spisek naredil, kaj vse imamo v spodnjem bivaku in celo spisek napravil, kaj nam pa manjka in smo vse manjkajoče prinesli, samo silver tejp, za katerega je bil zadolžen Potrpin, pa ni prišel!

Sem popustil, zaradi kruha se ne bomo kregali in v tranportke je romal en hlebec in pol. V mojo sem dodal (na skrivaj) še cel paket napolitank (jih je nazadnje prijatelj pogrešal), pa še eno plinsko bombico sem dodal, čeprav sem nazadnje zapisal, da je ena polna še dol.

Zihr je le zihr, mogoče bomo pa veliko čajev in makaronflajšev potrebovali, nikoli ne veš …

Aja, pa suho klobaso sem kupil v zaseki in štiri kranjske, ki bi jih skuhali in na delovišče za močno malico odnesli, pa Mojra je štiri divjačinske suhe klobase prinesla za dol, za malico na delovišču, in iz tistega paketa je tudi ena ven romala z namenom ostati v zunanjem bivaku, ker kdo bo vso to hrano dol nosil!

Ko smo se okoli sedmih zvečer v opremo oblačili in je Mojra opazila, da Potrpin malo šepa, ker ima nekaj živec v nogi vnet, ga je začela pa o modrih tabletkah spraševati, da sem se prav prestrašil. Da kaj nori z modrimi tabletkami, da hudiča še čez ožine ne bomo spravili, če se vzburi, pa je potem pojasnila, da je mislila na druge modre tabletke, tiste protivnetne.

Ni jih imel, ampak sva potem med hojo proti jami oba prav vneto spraševala, če lahko pa tiste tadruge modre tabletke res zrihta. Saj veste, za enega znanca …

Čaganka je bila suha in smo prav mirno globino nabirali, tam nekje na 370 m globine smo pa še eno vrv zamenjali, ker je bila kar krepko poškodovana, in sem že zadnjič pustil novo vrv, ki se mi je ni ljubilo zamenjati.

V spodnji bivak smo prišli še v petek in je vse bilo, kot smo pustili, Potrpin se je po svoji lepi navadi pa takoj iz pasa dal, se zavalil v stol in vodo na plinski gorilnik postavil, da nam kofe za dobrodošlico scmari. Pa ga ni, ker je bila plinska bombica povsem prazna!

Kar me je začudilo, saj sem imel zapisano, da sem jo zamenjal s polno, ko smo zadnjič odšli, a ker sem imel novo polno, sem mu jo podal, da nam čim prej kofe scmari. A ga ni, ker je začel plin uhajati pri ventilu! Gorilnik se je pokvaril!

Potrpin je nekaj časa razmišljal, potem pa izdavil, da če nimamo plina, lahko gremo kar takoj ven, da brez kave ne bomo zdržali, pa tudi s hrano smo bolj na tesnem, ker smo računali na makaronflajš!

Itak smo se v hipu spičili, ker jaz za noben denar ne bi šel takoj ven, četudi bi imel energijo in začeli brskati po bidonu, koliko hrane imamo. Konzerv je bilo na tone, torej lačni ne bi bili, prijatelja je skrbela predvsem jutranja kava.

Sem se malo igral z gorilnikom in ugotovil, da tudi tam, kjer gori, malo plina ven prihaja (več ga je uhajalo pri ventilu za odpiranje) in oznanil, da in kofe bo zjutraj in makaronflajš za kosilo, samo netopirjev pa ne bo več pri bivaku, ker bom mimogrede vse zaplinil. Sem zadevo zmontiral in zdemonstriral in čeprav je prijatelja noga bolela, je vseeno kot mladenič skočil pokonci in zbežal v drugo dvorano! Je mislil, da bom vse v zrak vrgel …

Se je potem pomiril, a le za kratek čas, ker potem se je spomnil, da že kakšen mesec ne kadi več in da kaj bo zdaj počel tam dol, če ne kadi in je malo razmišljal, potem se je pa kar spat odpravil. In kakopak v sekundi zasmrčal …

Zjutraj smo malo potegnili, ker sta prijatelja mene čakala, da sem se zbudil in jima kofe scmaril, tako da je sonce že krepko sijalo, ko smo mi v kavici z vojnem po plinu uživali. Mislim, sonce je sijalo zunaj, ne spodaj pri nas …

Za zajtrk smo pojedli dimljeno slanino, ki smo jo nazadnje dol pustili in jo je krepko plesen s spodnje strani po koži načela (čeprav je bila vakumsko zapakirana), a smo jo vseeno pojedli, ker sem se jima mirno zlagal, da če je plesen bela, je zdravila (plesen na špehu je bila bela!), če je zelena, je pa ne smeš pojesti.

Kako sta mi to verjela in nista ugotovila, da sem iz riti potegnil, ker se mi zadeve ni ljubilo ven nesti, se mi pa tudi sanja ne! Aja, verjetno zato, ker sem bil prepričljiv pa signala spodaj ni, da bi na Googlu preverila …

Ko so zunaj zvonovi k zadnji predpoldnevni maši klicali še zadnje zamudnike, smo se pa mi na delovišče odpravili. Tokrat sem se v rov podal prvi jaz, da vidim, kaj nas zadržuje, ker na zadnjih treh akcijah sem bil vedno malo višje, ker sem moral blato ven vleči, za kopati ga iz luknje sem prevelik!

Sem prišel do začepljene luknje, pogledat noter in – popizdil!

Nikoli, nikoli ne bomo prišli čez, mi je postalo v hipu jasno.

Namreč, po ozkem ozkem, pod kotom 45 stopinj nagnjenem rovčku, ki je velik kot ena normalna kanalizacijska cev (čeprav ne vem, kakšna je kanalizacijska cev, to že moram priznati!), se po hrbtu zadričaš do tam, kjer rovček postane vodoraven in se še malo zoža in zniža in kjer je tista voda naplavila vse blato in kamenje! Mojra in Potrpin sta nazadnje prikopala do tam, jaz sem pa odkopano vlekel v majhno dvoranico, kjer sem tisti material imel prostor oglagati, ampak kako pa blato izkopati iz ozke in nizke vodoravne cevi, v katero greš lahko le z nogami naprej, roke imaš pa lahko le nad glavo!?

Kakšen meter v globino je bil deloma spucan, do koder je Mojra lahko dosegla z nogami in zadevo ven zbrcala, globlje noter pa je bilo pod stropom le morda kakšnih 10 cm!

Z nogami naprej in na hrbtu sem se zarinil v rov. Strop sem imel nekaj centimetrov nad nosem, ozko je bilo pa tako, da sem roke moral imeti stegnjene nad glavo. S škornji sem zatipal blato. In ga začel počasi brcati in riniti globlje. Pa ko sem razbrcal zgornji, že dokaj posušen sloj, sem zabrazdal v res lepljiv puding!

Kolikor sem lahko, sem dvignil rit in se pomaknil par centimetrov naprej v cev in spet brcal in rinil z nogami. Dokler po kakšni uri ni šlo več naprej, saj nisem mogel dvigniti riti, da bi se pomaknil malo naprej, pa oba škornja mi je ujelo lepljivo blato. Mojra, ki je napol sedela pri vhodu v rovček, me je zaskrbljeno gledala. Ker sem že povsem izginil v rov, iz katerega se je kar kadilo, saj sem švical kot konj (pa verjetno smrdel tudi), ona pa vsaj po mojem mirujočem zgornjem delu sploh ni vedela, da kaj delam. Ker sem bil kot raca – zgoraj vse mirno, spodaj so pa nogice delale ko zmešane …

Dokler me seveda blato ni povsem ujelo in nisem mogel več brcati!

Takrat sem tudi prvič pomislil, kako se bom ven izvlekel. Tisti strah, da bo morda v rovu ostal ujet škorenj (ali pa celo oba!), me je v hipu minil, saj sem si rekel, da bom pač pa prvi, ki bo iz jame prišel v kroksih …

Sem rabil kakšne pol ure, da sem se odlepil in po centimetrih izvlekel iz tiste vodoravne cevi, za mano se je noter seveda takoj zarinil Potrpin. A ni šel do blata, je pameten. Z Mojro sta malo vhod v vodoravni rov počistila, potem smo se pa v bivak odpravili. Kjer smo klobase in sir pojedli, potem smo se pa odločili, ker še niti štiri popoldne ni bila ura, da gremo kar ven.

Smo pospravili, plus gorilnik sem ven odnesel in vsak svojo spalko, so že začele malo po plesni dišat! Kar je pomenilo, da so bile transportne vreče povsem polne in so se še rajši zatikale!

Predvsem Mojri, sem se pri čigumanju proti ven od nje naučil kar nekaj novih besed …

Ven smo prišli še v soboto, blatni in mokri do amena, čeprav je Čaganka, kot sem že povedal, kar suha …

Smo si najprej pivo privoščili, kdor ga pije, za večerjo smo pa golaž pogreli, ki ga je Mojra iz zmrzovalnika prinesla. Ki se je potem izkazal, da ni bil golaž ampak čili konkavre, ampak ko sem zadevo grel in vprašal, kaj čili konkavre je, sem ugotovil, da tisto v loncu ni bilo to!

Ampak je vseeno teknilo, z nekaj kruha, ki smo ga na srečo zunaj pustili. Potem je pa Potrpin znorel, ker ne kadi več in ni imel kaj početi in je šel kar v posteljo. Midva z Mojro sva pa še po pivo in radler spila in malo čvekala, kot da nisva bila lihkar 30 ur skupaj v jami!

Na mizi sem zagledal napolitanke, ki sem jih trogal v jamo iz iz nje in jih hotel v peč zabrisati, ker so bile samo še drobtinice, pa prijateljica ni pustila, da jih bo uporabila za pecivo, ki ga bo naslednjič prinesla. Da jih bo natresla v kozarčke, malo zalila z rumom …

Verjetno bomo naslednjič za sladico samo rum iz kozarčkov jedli, ker je vmes pozabila, kaj namerava s tistim prahom od napolitank in jih je kar odprla in malo čvakala …

V peči je fino gorelo in je bilo v bivaku že prijetno, ampak Mojra je še vedno sedela v bundi, nekaj ima se mi zdi termostat pokvarjen. Pa čeprav je spala na zgornjem pogradu, kjer je bolj peklensko vroče, se je vseeno zavila v spalko in odejo, sem celo razmišljal, da bi jo pokril še z eno od spalk, ki smo jih iz jame prinesli.

A je potem nisem, ker če po nekem čudežu v jami ne smrdijo, ko jih prineseš ven, se ti začnejo oči solziti …

V nedeljo ne prezgodja smo pa po krepki kavi zavili v najbolj fensi črnomaljsko gostilno na še bolj fensi kosilo. Ker so nas blatne in zmečkane in obtolčene malo postrani opazovali, potem zanalašč nismo hoteli naročiti nedeljskega kosila ampak smo si izbrali najbolj fensi stvar z menija. Z najvišjo ceno.

Ker plačal je pa Potrpin.

In kazen mora biti! Ker ko sem oznanil, da ne grem več dol, dokler kdo od mlajše sekcije ne odpre, je mirno ugotovil, da mlajša sekcija je pametna in bo počakala na naju, da midva bova šla pa naslednjič dol za pet dni in bova že nekaj sčarala. In ko je še Mojra priznala, da ima še kar nekaj dopusta, sem se še sam kar malo nažaril in pozabil, kako nemogoča naloga nas čaka!

Doma me je seveda čakala kuzlica, sprehod pa to in tokrat nisem nič sikal, ker je vlekla, ker če ne bi, sploh ne bi zgrizel hriba! Pa opremo sem tudi že opral, za vsak slučaj, če jo bom čez kakšen mesec ali dva spet potreboval, spalke je oprala pa moja predraga, ker da tisto pa ne moremo imeti v pralnici dva dni …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja