Že par let nazaj smo se menili, da potrebujemo čelado za v nosila, ki bi bila dovolj udobna tudi pri poškodbi glave. Da ne bi preveč tiščala na poškodbo pa da bi dovoljevala udobno ležanje tudi, ko bi bil v nosilih človek s poškodbo hrbtenice, ki ga moramo zapakirati v KED.
Je nismo našli in smo jo tudi malo nehali iskati, dokler lani nismo dobili hude poškodbe glave na pravi intervenciji in smo si morali sposoditi čelado od kolegov Italijanov, ki so jo sami naredili. Ki sicer ni certificirana, a služi namenu …
Bi jo kupili od njih, a je ne delajo več, zato sta pa takrat Mihi in Bor zatrmulila, da tako ne gre več in se odločila, da jo sami naredimo. Podobno italijanski, samo boljšo!
No, medvedji del je opravil Bor, ravno prav trmast in (kot se je sam izrazil!) na srečo je ravno takrat službo izgubil in je imel čas. In je službo iskal kakšen teden ali dva manj intenzivno, kot bi lahko, vmes je pa imel čas načrte narediti.
Zdaj smo zadevo 3D natisnili, da smo jo lahko preskusili v nosilih v različnih konfiguracijah. Da vidimo, kaj bi bilo potrebno še spremeniti, dodelati.
Sem poklical Potrpina, ker smo potrebovali žrtev za imobilizacijo in za v nosila in je nekaj stokal, da ima dela vrh glave dovolj, a da če ne gre drugače, da naj ga poberem.
Sem ga pobral danes popoldne, a ni prisedel spredaj k meni, temveč je odprl stranska vrata in v vozilo najprej povštrček vrgel, nato se je pa še sam na klop skobacal, voščil lahko noč in – zasmrčal.
Sem bil malo presenečen, nič ne tajim, a sem ga pustil spati. Ko sem v Ljubljani Bora pobral, sem se presedel na sovozniški sedež, naj mladina malo vozi, ne morem samo jaz garat, pozabil sem mu pa povedati, da imava na zadnjih sedežih sopotnika v horizontali. Zato se na začetku na avtocesti ni zbrano pogovarjal z mano, ves čas je nekaj poslušal in glavo nagibal, ko sem ga vprašal, kaj je narobe, je pa povedal, da avto nekaj čudno ropota.
Sva v hipu razrešila misterij, ko sem s prstom na prijatelja pokazal, on je čudno ropotal, vse do Izole, kjer smo se z Mihijem dobili, da bi pri njemu v službi preverili čelado in nosila. Smo najprej v gostilno skočili, je Potrpin vztrajal, ko se človek zbudi, mora dan začeti s kavo.
Pa saj meni je tudi pasala, res se ne spomnim, kdaj sem jo nazadnje ob morju pil!
V delavnici se je prijatelj preselil v imobilizacijo in v nosila in v hipu zaspal, mi smo ga pa prevračali in napakice in pomanjkljivosti iskali. Bor jih je kar nekaj našel, da bo načrte popravil, preden zadevo damo narediti čisto zares. Nekaj rešitev je bilo lahkih, bo samo malo na računalniku poklikal, pa bo, za nekaj težav bo pa malo bolj razmišljal, preden bo rešitev našel. Trak nosil, s katerim nosila vpnemo na vlečno vrv, recimo včasih lahko sponko odpne, s katerim je čelada zapeta. Pa še par podobnih smo našli …
Potem smo si, kakor se spodobi, večerjo privoščili, ko so ravno hoteli gostilno zapreti, ko so nas ven vrgli, je pa Potrpin spet na zadnjo klop legel in sem ga zbudil šele, ko sem ga pred njegovo hišo pripeljal.
Je izstopil, se pretegnil, mi pomahal in zabrundal: Jebenti tale JRS, po cele dneve in noči delamo!
Samo strinjal sem se lahko s prijateljem.
Potem sem mu tudi jaz pomahal in odpeljal proti domu.
Se mi je mudilo, ker so že za danes napovedovali bale snega. Samo zakaj je zunanji termometer ob enajstih zvečer še enajst stopinj nad lediščem kazal, mi pa ni bilo jasno …
