Saj nekega suspenza ne rabim ustvarjati, upam da že vsi veste, da je pet ujetih v Križni jami po petinpetdesetih urah, ki so jih prebili v temi, rešenih!
Na reševanju je bilo vsak dan skoraj sto ljudi, od jamarskih reševalcev, potapljačev, gasilcev, Civilne zaščite, enote za psihološko pomoč, zdravnikov, tabornikov … Zahtevna logistika predvsem za Civilno zaščito, ki je skrbela, da so imeli utrujeni kje spati, kaj jesti, piti, da jih ni zeblo …
Čeprav se meni, ki niti nisem bil toliko vpet v delo z reševanjem, vse skupaj ni zdelo kaj zelo adrenalinsko, zelo dobro vem, da gre pri tovrstnih reševalnih akcijah, ko je na kupu toliko ljudi, mimogrede lahko kaj tudi narobe. Tokrat so glavno in najbolj nevarno breme nosili kolegi jamarski potapljači, ki so po narasli vodi ujetim nosili vse potrebno.
Že takoj na začetku smo se odločili, da jih za vsako ceno ne bomo vlekli ven med visoko vodo in da je in najbolj pametno in najbolj varno počakati, da voda upade. Ujeti so bili namreč na varnem kraju, kjer jih še tako visoka voda ne bi ogrožala. Ob tej odločitvi pa je bilo seveda potem takoj tudi jasno, da bo potrebno ujete oskrbovati in jih obiskovati, toliko ur preživeti v jami ni mačji kašelj!
Kolegi potapljači so poročali, da so ujeti optimistični in zdravi, psihično močni. Dado, vodja enote za tehnično potapljanje, ki se je s kolegi do njih prebil med najvišjo vodo in se je čez brzice vlekel po centimetrih, saj s čolnom na vesla ni šlo, jim je povedal za načrt in so bili seveda razočarani, hoteli so ven, a so razumeli in so jim kljub ne najboljšim novicam zanje vseeno skuhali kavo! Pa zaupali so mu, da pogrešajo cigarete in telefon.
Kadilca sem najbolj razumel, jaz sem med svojim kadilskim obdobjem enkrat celo ven iz jame odšel, še preden smo dosegli dno, kjer naj bi raziskovali, ko se mi je pokvaril vžigalnik!
Kakor koli, v nedeljo sem se naspal in prek medijev spremljal novice pa prijatelji so me zalagali z informacijami, ni bilo potrebe, da se jim pridružim. Vse je bilo pod kontrolo, vse je delovalo kot švicarska ura, čakalo se je le, da se vodna gladina zniža.
Ampak enkrat ponoči v nedeljo je Maks sporočil, da ne gre več. Da bo pregorel. Zaradi medijev. Da maili in klici prihajajo s celega sveta, vsi hočejo informacije, fotografije, posnetke …
Mediji so seveda nujno potrebni, prek njih komuniciramo z najširšo javnostjo in ker tovrstne nesreče niso ravno vsakodnevne, je celo ljudi iz Abudabija, Katarja in Savdske Arabije začelo zanimati, kaj dogaja pri nas!
Sem obljubil, da se mu v ponedeljek pridružim in sem bil res že zgodaj pokonci, ker je tudi meni začel zvoniti telefon. Nekaj znanih telefonskih, povečini neznane. Ko sem pa še podakovni prenos vključil …
Jutranja kava s časopisom seveda ni bila več opcija niti pod razno!
Pobral sem Grdina, ki naj bi novinarje založil s posnetki in fotografijami, pri Križni jami so nama pa že pasulj spet ponujali. Vroč. Gost. Z mesom …
Dado je postokal, da če bo še dolgo trajalo, da jakne ne bo mogel več zapreti, a ko me je opazil, kako sem si v glavo rinil pico, ki so jih tudi prinesli, se mi zdi, da me je posnemal, si je verjetno rekel, da zadrga od jakne ni tako švoh …
Nekaj čez tretjo uro je Maks na JRS FB objavil sporočilo, da je zadevo srečno končana:
Reševanje Križna jama je uspešno zaključeno. Ob 15:05 so vsi reševalci in ujete osebe prišli iz jame. Čestitke vsem reševalnim enotam in logistični podpori za odlično izpeljano akcijo.
Sem povorko reševalcev, potapljačev in ujetih opazoval v jami. Najprej so se pojavile lučke, ko so prišli bližje, so se pod lučmi prikazali obrazi prijateljev. Nasmejani!
Še posebej potapljači, ki so najbolj garali, so se najbolj smejali!
Sebastjan mi je dal svoj GoPro, da pretočimo posnetke, novinarji so že čakali nanje. Najprej smo jih morali na hitro pregledati, da ni kje kaj neprimernega, potem so odšli naprej. Komaj, ker so gasilci šotoru, v katerem smo bili, že izklopili elektriko. Pridni so že začeli pospravljati, rešene je pregledal zdravnik, z njimi so se že pogovorili tudi psihologi. Kadilci so dobili cigareto (v dveh dimih je ni bilo, samo dolga žerjavica je visela iz ust!)
Če se mi prej akcija ni zdela zelo zahtevna (s tehničnega vidika), sem po ogledu posnetkov iz vode seveda požrl debel knedelj! Ujete so na čolnu prepeljali do tam, kjer je bila voda še vedno skoraj pod stropom (potapljači so se na poti malo “šlepali” tako, da so se držali za čoln, je povedal Sebastjan!), tam pa so, ker nivo vode še ni dovolj upadel, reševane spravili v vodo (prinesli so jim suhe obleke) in jih kot “mrtvake” na hrbtih potegnili po vodi. Da so lahko sami dihali, pa na srečo niso imeli prevelikih nosov, da niso drsali po skalah!
Čudovita akcija, kjer bi marsikaj lahko šlo narobe, a ker so bili na delu pravi profiči, je vse steklo, kot je moralo!
Novica o uspešno končani akciji je torej krenila v svet in po navadi si potem oddahnemo, a tokrat je malo stran od jame čakala pravcata množica novinarjev. In tiskovna konferenca!
Walter, Benko, Dado, Maks, zdravnik in še nekaj njih so povedali, kar so imeli za povedati, novinarji so poslikali, ko sem malo kasneje Walterju in Benkotu povedal, da bosta morala pa še na hrvaški TV dnevnik se oglasit, sta pa oba ročno potegnila. Da imata dovolj, da gresta pod tuš in v posteljo! Sem posilil še v Maksa, pa je povedal, da on mora še na Pop TV, da naj grem jaz k Hrvatom.
Itak da sem se upiral z vsemi štirimi, a nisem našel junaka, ki bi se mu ljubilo s tem ukvarjati.
Sva se z Grdinom proti domu odpravila, ker on je moral pa še svoje posnetke pretočiti, pregledati in medijem poslati, se je kar mudilo. Ker novice so kot vroče žemljice, čez par ur niso več vroče in okusne. Vmes sem ga seveda pa še jaz moril, kako se sploh skype naštima in če imam jaz to na telefonu, zato se je odločil, da jaz njemu pomagam posnetke pregledati, on pa meni skype naštimati pri njemu v studiu.
In če prej nisem bil živčen, sem potem bil, kajti njegove posnetke sva urihtala še pravočasno, mene so pa iz hrvaške TV parkrat živčno klicali, da kje sem, ko je Tomi še mikrofone in razsvetljavo postavljal pa zvočnike in kader, pa skype je inštaliral v zadnji sekundi, ker ga ni imel, ko sem se končno moral oglasiti, je pa še z eno blendo okrog skakal, da bo svetlobo popravil in se je malo spotaknil, jaz sem mu pa divje in neopazno signaliziral, da je vseeno, kakšno svetlobo s svoje glave odbijam.
In potem, ko so me končno vklopili v njihov TV dnevnik, nisem znal povedati nič pametnega, ker sem se z grozo spomnil, da je moja hrvaščina bolj srbščina, kar naši sosedje ne marajo najbolj in se mi je po možganih cmarilo samo to, da potapljači niso gnjurci ampak ronioci in sem si samo ronioci, ronioci, ronioci ponavljal. Ker glavni carji tokratne akcije so bili res naši ronioci. Pa pustimo ob strani to, da so skoraj vsi tudi jamarski reševalci. S šenkanimi izpiti za jamarske reševalce sicer, ampak to so seveda že detajli.
In seveda se hecam!
Potem sem poklical Maksa, da mu povem, da sem svoje opravil, on je pa zastokal, da je na parkingu, ker je prej dal izjavo za BBC po telefonu, vmes je pa čakal na vklop v neko drugo televizijo. Pa še na PopTV sem ga zvečer videl, je deloval malo zmatrano …
Kasneje smo dobili podatek, da so o akciji poročali mediji v 147 državah!
Ena res lepa zgodba s srečnim koncem je spet je za nami.
Do naslednjič …
Vsi pravijo, da je bilo preveč medijskega pompa, jaz pa pravim naj se ve, da ste reševalci najboljši in hvala bogu in vam vsem, da je to ena redkih stvari v naši lepi, ki res špila.