V soboto zjutraj se je skoraj kompletna jamarska reševalna odpeljala v Postojno. Smo imeli tehnični dan, kjer pogledamo na minulo leto, malo poanaliziramo zadeve in pogledamo, kako naprej.
Pri intervencijah v letu 2023 se kaj dosti nismo zaustavljali, jih zelo veliko ni bilo, pravzaprav celo manj kot v povprečnem letu, a je bila zato nesreča v Vranjedolski jami toliko bolj zahtevna in medijsko odmevna, pa tista zadnja za božič, ko sta v Golokratni jami nad tlemi obvisela dva mladoletna fanta, ki sta storila toliko napak pri svoji avanturi, da je vse skupaj mejilo skoraj na čudež, da sta preživela. O tej intervenciji se je malce razgovoril naš dottore Miha, ki je bil prvi pri dečkih, ker sem pa že prej slišal zgodbo z njegove čustvene, ne strokovne plati, sem ga zaprosil za članek za revijo Jamar in mi ga je celo že poslal, tako da boste vse detajle o tej reševalni intervenciji lahko izvedeli tudi vi! In se tudi vi zagotovo kot jaz utapljali v solzah smeha, nato pa še malo v navadnih solzah … Ampak, kot rečeno, gre za zgodbo s srečnim koncem, nohtov torej ne bo potrebno gristi.
Iz jame smo potegnili ustreljenega psa, intervencija je bila zahtevna predvsem za Tanjo, ki se je spustila za mano, da mi pomaga in je kasneje priznala, da je komaj zadržavala bruhanje, ker je spodaj zaradi kar nekaj v globoko brezno vrženih ostankov (nelegalnih) zakolov komaj dihala, jaz sem pa prvič doživel dobro plat tega, da mi je covid vzel voh in okus! Iz neke druge jame smo izvlekli divjega prašiča, ki ga je lovec zastrelil in se je žival odločila zafrkniti mu trofejo in je raje odbrzela v globoko brezno kot bi mu privoščila kakšen dober golaž ali dva, a ker so potem poklicali jamarsko reševalno, da je prašiča dvignila ven, se zverini načrti niso izšli. Intervencija nič posebnega, razen za Vida. Mihi je namreč za pomoč dobil od lovca srce in pljuča za svojega psa (srce in pljuča od ustreljenega divjega prašiča, da ne bo kdo narobe prebral!), a je nekje med vožnjo domov vrečka počila in je potem Vid iz intervencijskega vozila tisto kri par ur pral in čistil …
Imeli smo še težko intervencijo, ko smo šli po plezalko, ki je omahnila v Risniku in obvisela na vrvi, zahtevno tehnično in še bolj čustveno, je bilo pa kasneje kar nekaj tudi (sproščujočega) smeha, saj sta se dva pripravnika reševalca, ki smo ju “pozabili” v centru, za nami pripeljala s taksijem in tako vsaj pri JRS postala prva reševalca, ki sta za prevoz na intervencijo plačala …
Še nekaj jih je bilo intervencij, manj zapomljivih, a smo se potem v restavraciji, kamor smo se napotili zaključiti tehnični dan, polnih želodcev strinjali, da je bilo za nami kar dobro leto, ne zelo zelo razburljivo.
Da smo imeli že kar nekaj hujših let …
Ko smo si mahali ob razhodu, smo si pa seveda zaželeli, da se prvih nekaj mesecev tega leta videvamo samo na vajah!
In, kakor se rado zgodi, smo se skoraj v isti sestavi, le malo manj številčni, spet srečali že istega večera!
Takole pravi začetek našega uradnega poročila: V turistični jami Križna jama je na 2,1 km od vhoda v jamo trenutno ujetih 5 oseb (dva vodnika in trije turisti). V jamo so odšli 6.1.2024 ob 8. uri zjutraj. Ker se do dogovorjene ure (do 15h) niso vrnili iz jame, je tretji vodnik po ustaljenem protokolu izvedel izvidniški ogled od vhoda do 9. jezera, pogrešanih oseb ni našel in se je zato vrnil do izhoda. Takoj zatem je bila aktivirana Jamarska reševalna služba (JRS) – aktivacija ob 17.25h.
Saj kakšnega adrenalina med nami ni bilo, koliko je že bilo lažnih alarmov med jamarji, ker jamarji enostavno pozabijo na čas in se ne vrnejo ob dogovorjeni uri, ker jih raziskovanje (ali ogledovanje) preveč prevzame! A ker se je voda pri izhodu jame (prvo jezero) vztrajno dvigovala in tam ustvarila skoraj neprehoden sifon, je situacija postala resna.
Ob sedmih zvečer sva z Grdinom v Grosuplju že pobrala Potrpina, vodjo operative pri JRS, nato pa smo v hudem nalivu (deževalo je praktično že ves dan!) odbrzeli proti Križni jami. Par deset metrov pred jamo so nas na cesti zaustavili policisti. Kar me je nadvse presenetilo, saj smo bili z intervencijskim vozilom Jamarske reševalne službe. Policistka je pristopila do mene in vprašala, ali imamo v avtu kaj težkega. Itak da sem zatrokiral, nisem točno vedel, kaj me sprašuje. Moj prvi instinkt je bil, da pokažem na Potrpina, da poleg tega težaka nimamo ničesar, potem pa enostavno priznal, da ne razumem vprašanja. Zadnja leta nimam kaj dosti opraviti z zakonom in nisem vedel, ali sprašuje, če imamo pri sebi alkohol ali droge ali kaj četrtega! Sicer sem bil skoraj stoprocentno šestindevetdeset odstotno prepričan, da v avtu nimamo nič od tega, a sem si potem vseeno kar oddahnil, ko je pojasnila, da če imamo kakšen težak agregat ali kaj, da lahko zapeljemo do koče, da drugače bi bilo pa boljše, če bi kar tam parkirali, ker je dol že gneča …
Smo se seveda do jame odpravili peš in med potjo sem doživel čisti deja vu! Spet milijon gasilcev in tabornikov in vseh, ki so bili že nadvse pridni! Povsem isto kot pri Vranjedolski!
Postojnčani so v jami že opravili ogromno dela za lažji dostop do jezera, Den je kot profesionalna strojepiska zapisoval v dnevnik baze vse dogodke, Simon in Sebastjan sta pripravljala potapljaško opremo.
Počasi je bilo že jasno, kaj se je zgodilo. Vodniki v Križni jami imajo navodilo, da če jim voda slučajno zapre pot na površje (kajti po Križni jami se potuje pretežno z majhnimi napihljivimi čolni), se zatečejo v del jame, ki ni nikoli poplavljen in kjer imajo tudi pripravljenih nekaj stvari za lažje preživetje. Vsi smo domnevali, da se je tako tudi zgodilo, a dokler nekdo tega ne preveri, pač ne moremo vedeti. Zato sta si Simon in Sebastjan pripravljala potapljaško opremo. In ker je jamsko potapljanje nadvse resna zadeva, kjer nič ne sme iti narobe, je Potrpin določil še drugo potapljaško ekipo, Alana in Igorja, ki morata biti pripravljena zunaj, če se kaj zgodi prvi ekipi. “Navadni” jamarski reševalci jim namreč ne moremo pomagati! Saj na začetku so bili tudi predlogi, da se jih nekaj obleče v neoprene in odplava na drugo stran sifona, ker je bilo pod stropom par centimetrov zraka, da bi lahko dihali, a smo to varianto hitro zavrgli. Če bi se voda še dvignila in zaprla še tistih nekaj centimetrov pod stropom, bi pa imeli na drugi strani “navadne” reševalce, ki v šest stopinj hladni vodi ne morejo čakati par dni, da se nivo zniža!
Nekaj čez deveto zvečer sem Simonu in Sebastjanu zaželel srečno ob odhodu v jamo in čeprav sta bila nadvse resna, sfokusirana na nalogo, ki ju je čakala, se je Sebastjan vseeno malo pošalil, da če mu bom priznal izpit za reševalca, če ujeta jamska vodnika in tričlansko družino ven pripelje. No, je zvenelo kot šala, ampak ker sem vedel, da malo pa tudi resno misli, saj se v najmanj evropskem merilu vrhunski jamski potapljači izpitov pri JRS bojijo bolj kot potopa na 300 m globine v zahtevni jami, sem se mu mirno zlagal, da ja.
Kaj bi vznemirjal človeka, ki se sredi noči podaja v jamo in v deročo reko, z vidljivostjo par centimetrov pred nosom, da bo po njej plaval skoraj dva kilometra, da bi ljudem, ujetim v mrazu in temi odnesel grelne blazine, hrano in ležalne podloge!
Potapljača in jamarski reševalci, ki so jima pomagali nesti opremo do jezera, so izginili, mi pa smo se lotili dela, ki je za reševalce najtežje in najbolj običajno – čakanja!
Deževalo je pa hladno je bilo zunaj krepko bolj kot v jami, ki ima skozi vse leto osem stopinj. Iz jame je prišel Vid, pred nami je iz škornjev izlil vodo. Da ga zebe v roke in noge, je priznal. Smo se pretvarjali, da nas to čudi. A je bil dobre volje. Pa itak je vedno. Pa Erki je tudi prišel iz jame, tudi dobre volje. On ni vedno, pravzaprav ni bil nikoli, a kar ima novo srčno izvoljenko, ga ne moreš prepoznati. Usta je imel še bolj razpotegnjena, ker je Ksenija končevala službo na urgenci in je obljubila, da se bo ustavila pri nas in ga pobrala ter odpeljala domov. Tudi ona je bila vesela, ko smo se srečali, čeprav potem ne več toliko, ko sem jo spomnil, da letos pa pride med nas, na tečaj za reševalko, ker nam medicincev manjka.
Iz jame so prek jamskega telefona sporočili, da sta potapljača v vodi in bosta poskusila priti na drugo stran sifona. In potem naprej. In mi smo potem še bolj delali tisto, kar najbolj sovražimo delati – začeli še bolj čakati!
Malo sem gledal okoli in opazil, da večja skupina gasilcev freza rogljičke. Eden naših reševalcev jim je prav profesionalno enega izmaknil, da sploh niso opazili, a ko sem mu hotel zavpiti, naj še zame enega spajsne, se je že umaknil za vogal, da ga naskrivaj poje.
Sem potem vstal in se odločil za pošten pristop – stopil sem do njih in jih vprašal, če lahko tudi jaz enega vzamem.
Seveda so dovolili in sem se jim že polnih ust zahvalil, da gasilci so zakon, ko sem s še enim rogljičkom v žepu in čajem odhajal od njih, ko me je že v hrbet zadelo: Sej v bistvu so za vas, mi jih sam mal krademo.
To je rekel gasilec z najbolj čokoladnimi usti, zih jih je že pet pojedel!
In itak da sem se zaustavil, ker sem takoj ugotovil, da take šaljivce pa že poznam in so seveda priznali takoj, da se poznamo že od Vranjedolske, da smo jim dali plaketo v zahvalo. In to zasluženo, ker so res lepo skrbeli za nas!
No, potem so prišli še taborniki Jezerske ščuke, ki so nam šotore in postelje pripeljali in tudi njim smo dali plaketo za pomoč pri Vranjedolski in smo se tam objemali že ko sorodniki, ki se samo parkrat na leto vidijo.
Ker smo bili sami domači, sem potem do gasilcev lažje odpeketal, ko smo potrebovali lepilni trak, da vesla skupaj zvežemo, kakor je zahteval Simon.
Je priplaval nazaj do jamskega telefona in povedal, da je za par deset metrov čez brzice potreboval ogromno časa, tako močan tok je bil, da sta morala vrv napeljati, da sta se sploh lahko prebila do mirnejših vod. In poleg dodatnih vesel prosil še za pomoč obeh potapljačev v rezervi, da jima prideta pomagat.
Malo nas je ohladilo, par ur za par metrov, in čeprav je povedal, da bo šlo naprej zdaj hitreje, ko je vrv napeljana, smo vseeno vedeli, da bo noč zelo zelo dolga. Jih je namreč čakal še vsaj en kilometer!
Sem torej odskakljal do gasilcev, a sem pozabil, da sem jih že par ur zafrkaval, vsakič, ko je kdo vzel rogljiček, sem mu pokazal, da vidim in štejem. Sedel sem pa pod grelnim jurčkom, ki so nam ga tudi oni prinesli in prižgali! Ko sem od njih prosil lepilni trak, sem seveda pod nos takoj dobil, da kako nimamo lepilnega traku, ko sem pa oblečen v tri jurje najmanj! In pri tem pokazali na mojo bundo od JRS, hlače od JRS, čevlje od JRS, flis od JRS, kapo od JRS in celo rokavice od JRS. Na srečo niso videli termo perila od JRS! Saj nič ne tajim, Uprava za zaščito in reševanje pa Civilna zaščita in Ministrstvo za obrambo res lepo skrbijo za nas, mi smo pridni in delamo in nič ne težimo, ljudje na položajih, ki skrbijo za nas in vidijo, da znamo in hočemo, nam pa pomagajo, kolikor lahko, da nas ne zebe!
Sem jim pošteno priznal, da jamarski reševalci smo pač takšni, da kar dobimo od države, samo na rito in v rito vržemo in potem nimamo za lepilni trak in jih je verjetno moja iskrenost prepričala, da so nam tisti lepilni trak dali, da smo vesla skupaj zlimali. Alan in Igor sta bila že oblečena in okoli enih zjutraj sta se tudi onadva resnih obrazov skupaj z nekaj reševalci odpravila v jamo. Nič ju nisem drkal, le srečno sem jima zaželel. Otovorjeni so bili še z dodatno opremo za dobro počutje ujetih …
Okoli pol treh zjutraj smo za mizo sedli in vroč pasulj pojedli, ker kjer so gasilci, je namreč tudi vroč pasulj, ne glede na uro! Pa Maks je prišel iz jame, da se je naredil načrt za naprej, ker je bilo že absolutno jasno, da bo trajalo! Pa vodja JRS se je pripeljal pogledat, kako vse skupaj poteka in pripeljal še par stvari, ki smo jih potrebovali. Malo kasneje pa še naš zlati gospodar, z dodatnimi čolni in štabnim šotorom. Ki so nam ga gasilci tudi malo zavidali, so takoj vedeli, da ni bil med cenejšimi, sem enega komaj pregnal, ko je hotel s flomastrom nanj napisat PGD Cerknica!
Okoli pol štirih zjutraj smo se Potrpin, Grdin in jaz odpeljali proti domu. Potapljači se še niso vrnili! Še vedno je deževalo. Ko sem se po isti poti proti domu vozil s tehničnega zbora par ur prej, sem komaj držal oči odprte. Tokrat sem bil buden ko ris.
Potrpin se je nazaj odpeljal že navsezgodaj zjutraj v nedeljo, prav tako Maks, prišle so nove ekipe tehničnih potapljačev, ekipe jamarskih reševalcev so se zamenjale, Walter in Benko sta bila tudi tam že navsezgodaj, kajti zjutraj je novica o ujetih v jami prišla v javnost. In do medijev. Vsi se še spomnimo prigode Tajskih dečkov, čeprav na srečo ta zgodba s tisto nima nobene veze!
Takole pravi poročilo JRS:
Okoli 4. ure zjutraj so potapljači dosegli pogrešane osebe na lokaciji v jami, ki je poimenovana Križna gora (približno 2,1 km od vhoda v jamo). Vse pogrešane osebe v jami so bile najdene v dobrem psihofizičnem stanju, sami so se oskrbeli z zalogami hrane in pijače, ki so jo imeli v jami. Trenutno so nastanjeni in ustrezno oskrbljeni na suhem delu (lokacija v jami Križna gora). V tem delu so popolnoma na varnem tudi v primeru naraščanja vode in čakajo ves čas reševanja na tem mestu. Potapljači JRS so se po oskrbi vrnili proti izhodu in ob 6.12 prišli iz jame. Druga ekipa jamarskih reševalcev (ETP) je na lokacijo prišla 7.1. ob 7.25. Potekajo priprave ekipe in opreme za ponoven potop in dostop do ujetih oseb. Trenutno vodostaj v Križni jami ne omogoča varne evakuacije ujetih oseb. Visoka voda je zaprla varen prehod na dveh lokacija (za jezerom 1 in za Kalvarijo).
Na naslov JRS se je usulo nešteto mailov z dobesedno vsega sveta, s prošnjo po podatkih, fotkah in posnetkih. Pa s prošnjami za intervjuje. Ponudbe za pomoč prihajajo od povsod. A je na srečo ne potrebujemo, imamo izkušene jamarske reševalce, vrhunske reševalce potapljače, pomagajo nam vse službe, profesionalne in prostovoljne, za ujete v jami delamo vse, kar se delati varno sploh da! Ujetim pravzaprav zdaj čisto nič zares ne manjka, razen tega, da ne morejo ven. Žal! Moramo počakati, da voda malo upade, da se jih bo lahko varno pospremilo ven, kdaj to bo, se ne ve. Morda že v ponedeljek, če bo vse po sreči?!
Prek FB se je oglasila tudi gospa, ki je zapisala, da je iz vsega srca hvaležna, ker skrbimo za njene tri v jami, za našo požrtvovalnost in pomoč. Sem ji odgovoril, da zato smo in da delamo vse, da ji čim prej padejo v objem.
Ker čisto zares za to smo. Mi vsi. Za srečne konce …
