Končno smo spet imeli vajo, ne intervencijo. Okej, to je sicer pomenilo, da sem vstal sredi noči, a sem se vso pot proti Primorski tolažil, da grem proti toplim krajem, ne proti Menini planini, kjer je ponoči nametalo novih 30 cm snega in kjer so imeli vajo Kranjčani in Velenjčani.
Dobro, že po poti je scalo, kot da je nekdo tam gor plačan, da zliva vodo po nas in posledično je tudi temperatura padla, a da le ni sneg …
Ma, kaj bi tajil, tudi po dežju vaditi ni najlepše, se je videlo po zagnanosti, ker smo vsi bolj ko ne v spodmol rinili, čeprav je bila dobra volja, to pa, da se spet srečamo in vsaj malo premikamo pa to.
Pa res smo se ves čas tolažili, okej, ščije, ampak vsaj na snegu nismo, dokler prvih fotk od kolegov iz zgornjih koncev Slovenije nismo dobili, potem je pa malo fovšija udarila, ker pokrajina frišno zasnežena je bila res bogovska. Pa ne za dolgo, smo se potem tolažili, da lepo sicer je, ampak jih zebe bolj ko nas, pa ko iz jame bridejo vsi usrani, bodo pa tudi sneg usrali in ne bo več tako lepo!
Ja, človek mora najti majhna zadovoljstva, da ga fovšija ne požre …
Potem smo šli pa na kosilo, kar je po navadi najlepši del vaje. Pa še eno bolj nobel gostilno so izbrali, se mi zdi, da šefi ne bodo najbolj veseli, ko bo račun prišel, a takrat se nismo ravno s tem ukvarjali. Smo navalili na ocvrte kalamare (frišno nalovljene, verjetno, saj morje je dokaj blizu), ko da že štiri dni nismo nič jedli in ko da smo res kaj delali, a zmagovalec je bil spet naš mladi Žan. Je pojedel svojo porcijo morskih beštij, potem švoh polovico moje, ker sem mislil, da bom počil, s čimer se je očitno šele dobro ogrel, ker je pojedel še pol Pintarjeve, ki je tudi bolj droben možak in ne more pojesti kalamarov svoje teže, na koncu se ga je pa še malo Jokl usmilil in mu nekaj mesnin s svoje plošče mešanih mesnin na žaru odstopil.
Mi smo bili vsi začudeni, kako lahko tako mlad in suh človek toliko pofreza, Joklu je bilo pa vse jasno – divja masturbacija pač pobere energijo …
Tudi Žan se je smejal, kaj pa on ve, kaj pomeni ta beseda …
Ker se je sladko nasmejal, so se verjetno tiste ogromne količine hrane v njegovem želodcu malo posedle in je naročil še sladico, ki je bila videti res bogovska in smo tudi vsi ostali, s trebuhi pred eksplozijo in lačnih oči začeli razmišljati v tisto smer, pa nas je rešil Potrpin, ki je stekel do natakarja in pod nujno zahteval račun …
Na poti domov se je dež malo unesel in ko smo odložili Erkija pred njegovo novo hišo, nas je povabil na hiter ogled. Kaj vse je že postoril pa to, ker nazadnje smo jo videli še v bolj grobi fazi. Seveda smo po hiši hodili s široko odprtimi očmi in občudovali zadeve, ki jih je povečini Erki sam inštaliral in vgradil ter ga hvalili do nezavesti, dokler seveda Remih ni povsem pokvaril razpoloženja.
Ne našega, Erkijevega.
Je na hodniku stopil na eno deščico laminata, ki je pod njegovo težo zaškripala in tega seveda nihče razen Erkija ni opazil (no, slišal) in ker nihče drug tega ni opazil, je stopil korak nazaj in še ene štirikrat stopil na isto ploščico. Erki nam je takrat ravno nekaj razlagal in tistega škripanja nihče od nas ni slišal, razen seveda njega in je enkrat pač nehal razlagati, kar je razlagal in priznal, da pri tisti deščici je pa res nekaj zafrknil in da škriplje. In da bo moral enkrat to popraviti …
Remiha je to pojasnilo zadovoljilo in je nehal skakati po točno določenem kvadratnem centimetru, ki je pod težo žaskripal, ker pa mi nismo slišali tega, smo seveda potem tam okoli skakali ko otroci in iskali tisti majhen prostor, ki je zaškripal.
Bogemu Erkiju je pa vsak škrip verjetno zvenel ko eksplozija, prepričan sem, kolikor ga poznam, da je tudi v najtrši temi, ko ga je mehur nepredvideno iz postelje pregnal na stranišče, točno vedel, kam ne sme stopiti …
Je obljubil, da bo popravil, čeprav nihče od nas tega ni zahteval.
Ampak, ja, verjetno je lepo imeti takšne prijatelje, ki te opozorijo na tvojo napako.
