Ne bom trdil, da sem neustrašen človek, razen medvedov mi zelo veliko stvari ne požene krvi hitreje po žilah, a sinoči sem bil kar blizu temu.
Tam okoli polnoči sem si šel pritisnit še eno kavo, a preden sem v kuhinjo zavil, sem še v kopalnico stopil. Odtočit. Ponavadi me ne zanima, kaj izločim, a ko sem pritisnil gumb na kotličku, se mi je zazdelo, da je bila voda v školjki temna. Ampak preveriti čisto zares nisem mogel, ker je zadevo že odplaknilo. Sem malo razmislil, včasih to tudi počnem, a mi srce ni podivjalo. Prvič, lahko je predraga soproga kaj v stranišče zlila pa nisem opazil, ker kot rečeno, ponavadi ne buljim v školjko, lahko pa da je bilo odtočeno res temnejše kot bi moralo biti, kar bi pa pomenilo, da sem dehidriran.
Ja, ne, nisem zdravnik, ampak sem kot jamarski reševalec napravil tečaj za bolničarja in čeprav bolničar samega sebe naj ne bi zdravil, še posebej pa jaz ne in zelo verjetno tudi drugih ne, če je le kakšen pameten v bližini, sem bi skoraj prepričan, da je znamenje za dehidracijo temnejši urin. Ker v jami pri naporih lahko pride do dehidracije, če premalo piješ …
Če tole bere kakšen (od pametnih) bolničarjev in ta trditev ne drži, me ne rabite popravljati, ker mi bo to zbilo še tisto malo dohtarske samozavesti kar jo imam, pa četudi ni res, kar si mislim, da je res, zdravilo za dehidracijo nobenemu ne more škoditi. Mislim, ponuditi dehidriranemu človeku topel čaj …
Okej, zdajle sem pomislil, da mogoče bi pa ta simptom vseeno moral za prmej poznati, ker če temen urin ni sindrom za dehidracijo temveč za kaj bolj resnega, jaz bi pa človeka s čajem zdravil …
Pa na srečo na to nisem pomislil, ko sem se s kavo (in kozarcem vode proti dehidraciji!) vračal v kabinet, sem lahko vsaj v miru pogledal film ali dva. Brez skrbi ali strahov …
Ko sem okoli pol petih zjutraj spet stopil v kopalnico, da si oščetkam zobe in pred spanjem še enkrat odtočim, temen urin ni bil več niti bled spomin. Saj veste, leta pa to. In spet nisem opazoval, kaj dogaja, pa četudi nisem, popolnoma rdečega urina v beli školjki seveda nisem mogel spregledati!
In, priznam, sem se ustrašil! Bolj kot medvedov!
Saj sem res že nekaj star, a če me kaj boli, vedno vem, od katere jame me boli, kaj drugega pa nikoli še ni bilo narobe.
Okej, moram biti pošten, par let nazaj, ko sem na terasi knjigo bral, sem mislil, da se me loteva srčni infarkt, ker kar nenadoma nisem mogel več dihati oziroma sem dihal s težavo, pa v prsnem košu me je tiščalo. Takrat še nisem bil bolničar, a sem vedel, da nekaj je hudo narobe in me je malo strah, nič ne tajim, sem razmišljal, ali bi se moral kar v bolnišnico odpeljat ali kaj, potem sem si pa rekel, ah, še en kofe spijem, potem bomo pa videli, kako in kaj. In ko sem šel s prazno kavno skodelico proti kuhinji, me je s kavča v dnevni sobi, kjer je pa moja predraga knjigo brala, zadelo: Če še eno kavo spiješ, te bo zahotovo infarkt!
Smo po skoraj mesecu dni s popravila dobili kofeavtomat in sploh nisem opazil, da sem šel zgodaj popoldne že osemkrat v kuhinjo do njega. In so bili simptomi infarkta hitro pojasnjeni …
No, tokrat me je bilo pa spet kar strah, nisem vedel, kaj naj naredim, celo malo sem se razjezil na vse skupaj. Ker sem se že videl, kako bom trapljal po bolnišnični sobi in se smilil sam sebi …
Sem stopil iz kopalnice in se na stopnicah skoraj zaletel v predrago soprogo, ki jo je pa njen mehur prezgodaj iz postelje dvignil. Saj načeloma je nisem hotel moriti z mojimi težavami, potencialno neozdravljivo boleznijo želodca ali mehurja, ampak je verjetno na moji faci videla, da nekaj ni prav. In sem ji pač priznal, da nekaj res ni prav, da sem čisto rdeče odtočil.
Saj je ne bi moril sredi noči s takšnimi zadevami, a ko je že ravno vprašala …
To je še vedno boljše kot moj prijatelj, ki je tolkel ostanke nekega betona pred hišo in ko se je sklonil, se je direktno med noge napičil v armirno palico. Itak je takoj stekel v kopalnico, da preveri, če je vse na mestu in je na srečo bilo, nobene dodatne luknje, ko je bil že na stranišču, se je odločil pa še odtočiti, a iz pipice ni urin pritekel temveč kri in se je od šoka (in bolečine) seveda malo onesvestil, kar je slišala njegova predraga in prišla pogledat, kaj dogaja, potem se je pa še ona malo onesvestila, ko je videla moža na tleh, belo kopalnico pa vso od krvi pošpricano …
No, jaz sem bil bolj obziren, sem samo povedal, da sem rdeče lulal, videlo se nikjer ni.
Se ni kaj dosti sekirala, je nadaljevala mimo mene v kopalnico in kakor mimogrede navrgla samo: rdeča pesa.
Ja, rdeče ko rdeča pesa, sem se malo zmedel. Saj rdeče ko rdeča pesa je rdeče kot kri, nisem vedel, kaj me sprašuje.
Cel kozarec rdeče pese si pojedel, je pojasnila izza že zaprtih vrat.
No, potem mi je potegnilo. Itak, saj to se verjetno mora poznati na barvi!
Sem še v posteljo pomirjen, zjutraj sem pa enkrat za spremembo vseeno pogledal, kaj odtakam. Je bilo rdeče, ampak manj.
Sem torej na poti ozdravljenja.
Pa ni me bilo čisto zares strah, saj veste, pesniška svoboda in pisateljsko pretiravanje pa to …