V eni manj znanih slovenskih turističnih jam smo imeli reševalno vajo. Z bolj kompliciranim scenarijem, ki je zahteval angažiranje skoraj 160 reševalcev!
Stavim, da sploh niste vedeli, da jih Slovenija premore toliko!
Jamarskih reševalcev ni bilo zelo veliko, nekaj čez 25 se nas je nabralo, ko smo pridrveli pred jamo, je bilo tam že vse rumeno in rdeče in modro. Še celo občinski redarji so sodelovali, še dobro, da smo pravilno parkirali, ker čeprav po navadi ob tako pozni uri ne pišejo kazni, nikoli ne veš …
V jami so bile že ekipe nujne medicinske pomoči in gasilci, ogromno paničnih, en mrtev in ene sedem resno poškodovanih, ki jih je bilo potrebno ven prinesti, požar pogašen, dim razkajen, knapi so nam dali zeleno luč. Štab pa sendviče, jabolka in vodo.
In smo v jamo poslali našo telefonsko ekipo, ki je začela vleči kabel za jamski telefon (jap, to je v jami še vedno najbolj zanesljiva oblika komunikacije!), kmalu za njo pa smo se z nosili v temo podali še nosači. Saj kaj zelo komplicirano ni bilo, kaj pa je tri in pol kilometre hoditi po ozkotirni železnici. Edini, ki čisto zares ni imel težav, je bil Potrpin, ker moj prijatelj ima bolj kratke noge in je edini padel v pravilni ritem preskakovanja pragov. Da nas bo vlak povozil, se nismo bali, ker so nam zagotovili, da ne vozijo tako pozno ponoči, enako pa so menda zagotovili tudi našim telefonistom, ki so žico vlekli in so jo parkrat kar čez železniške tire potegnili.
Zato smo bili kar malo presenečeni, ko smo po dobre pol ure vandranja po podzemlju zavili v ovinek in je proti nam vlak pridrvel!
No, saj ni bil vlak, smo hitro ugotovili, le knapi so v nekakšen tovorni voziček tri poškodovance zapakirali in porinili proti izhodu, ko da so na dirki po Franciji!
Smo prišli do mesta, kjer so reševalne službe že razporedile poškodovance in jim nudile prvo pomoč, tam je pa moj prijateljček Remih dobil blago erekcijo, se prelevil v dohtarja in dva nam dodeljena poškodovanca tako strokovno bolničarsko obdelal, da sta bogeca statista na koncu še sama verjela, da sta res skoraj na koncu in se življenja oklepata le še stanko tanko nitko!
Smo ju nameravali zapakirati v nosila in odnesti ven, da dobimo časovnico, koliko je potrebno, da na žgance poškodovanca ven prinesemo, pa so gasilci na tire že porinili drug tovorni voziček, da kaj bi se matrali in dobro peš hodili, ko se lahko slabo peljemo. In smo, nič ne tajim, sklonili glave ter potem kar tri poškodovance naložili, pa še tri nepoškodovane smo za vagonček privezali (saj veste, da nam splašeni kam ne odtavajo!), pa še gorsko reševalko bolničarko smo dobili za spremstvo in vodičko s pšeničnimi lasmi. To omenjam samo zato, blondno vodičko, ker so jo nam knapi, s katerimi smo se na pol poti srečali, ko so se s praznim vozičkom v šprintu vračali po nove žrtve, speljali, ko smo naše poškodovance preložili v njihov prazen voziček, da smo lahko nadaljevali pot proti izhodu, oni pa z našim praznim nazaj v jamo. Sem šele čez par minut ugotovil, da nas je od srečanja naprej kar nenadoma spremljal vodič in ne več blondna vodička, so knapi mimogrede naredili zamenjavo!
Poškodovance smo oddali v zunanjo oskrbo, potem smo se pa nazaj v jamo podali, ker poškodovancev je bilo noter še nekaj, a smo na poti proti not spet srečali knape s štirimi pokodovanci v vozičku proti ven, tako da za nas kaj dosti več ni ostalo kot pobrati kabel za telefon, vmes se je pa še vlakec pripeljal in smo pametni gor skočili ter se ko gospodje odpeljali proti izhodu. Je bilo na vagončkih že polno gasilcev, so pametni, pa ne preveč požrešni, za vožnjo so nam zaračunali le 3 evre 40 po glavi …
Še pred polnočjo smo vse rešili in jamo spraznili, vaja je totalno uspela! Gasilci so zahtevali še gasilsko fotko, pa civilni zaščitnik je med razporejanjem na bolj primeren prostor za gasilsko fotko vse opozoril, da ne bo kdo domov odšel, ker imajo pripravljene toliko hrane za na prste, da do treh zjutraj ne bomo pojedli.
Kar me je razveselilo, malo manj pa potem zahteva, naj jamarske reševalce poiščem, da bodo tudi oni na fotki. Ker naše je težko iskati, ko ne želijo biti najdeni. Sem se napotil proti našim kombijem, da jih steram pred fotografski objektiv, a nisem prišel do naših kombijev, ker so bili vsi za velikim gasilskim kombijem.
Na krmišču!
So odkrili narezek, pršut pa siri pa šalotka in kisle kumarice in podobne dobrote, ki ga 160 reševalcev do treh zjutraj ne bi sfrezalo, pa še dobro, da sem jih našel, ker so se že v tretji pladenj od štirih zažrli! Pri kruhu kaj dosti škode niso delali, ker pri tako veliki izbiri moraš biti selektiven.
Sem jih s polnimi usti in še bolj polnimi žepi poteral na gasilsko fotko in ko je četrtič škljocnilo in se gasilci in ostali še niti dobro niso zavedli, da so pofotkani, so se na peti fotki zagotovo videli samo še zablurani jamarski reševalci, ker smo seveda kot prvi pohiteli nazaj na krmišče!
Ker mi jamarji smo pri jelu kot pri delu, vedno pridni!
Kakor koli, smo bili prepričani, da bo bolj naporno, a če se znajdeš (in včasih tudi nas prisilijo, da se), je lažje …
