Divja žurka

Včeraj sva prišla v zimsko sobo malo pred polnočjo. Ko je ura odbila začetek novega dne, je Robert iz nahrbtnika potegnil šampanjec in pive in tortico, jaz pa malico in viski in sva se zablebetala do treh zjutraj … Zjutraj spala kot polha, jasno, na bivak prišla okoli 4h popoldne. Sneg, ful snega in sonce. Kičizem … V bivaku sva zakurila, skuhala suhe klobase, malicala, potem pa udri po pivi in viskiju, ki ga žal ni več in bova šla spat …
Je blo pa divje, nič ne tajim, divja muska iz osemdestih, in, nerodno mi je priznati, divji disko ples. Patetično, dva možaka densata v težkih gojzarjih, a je kr kul, vmes lahko tud glasno prdneš! Pa probajte kaj takšnega nardit v prisotnosti dame …

P.S. Zgornji post je bil objavljen direkt z lokacije prek telefona, fotke dodajam danes od doma. Talepe so od Roberta, jasno …

untitled_panorama1-2

_mg_4203 pa240041 pa240055 pa240062 _mg_40931 pa240065pa250073 pa250080 _mg_4232

American beauty v Novem mestu

Ko Wes Bentley v filmu American Beauty pade na kolena pred Kevinom Spaceyjem, Chris Cooper zadevo skozi okno opazuje pod takšnim kotom, da je prepričan, kako ga njegov sin vleče staremu stricu. OK, povsem sprejemljiva pomota, če upoštevamo, da ljudje skoraj najbolj zaupamo najprej svojim očem …

blowjob

Z Robertom odhajava v gore (ja, še tole objavim in pičim) in sva v trgovini nabavila hrano in pijačo za visokogorsko žurko. Potem sva odšla k meni domov, da zadevo pravično razdeliva po nahrbtnikih, vmes sem še kavo skuhal. In med kuhanjem sva malce čvekala, potem sem se nenadoma spomnil, da se je model včeraj tetoviral. In sem ga poprosil, da mi zadevo pokaže. Pritisnil si jo je na kolk, ne preveliko, skrije se pod spodnje hlače.  In je model odpel pas in zadrgo, malce spustil hlače in spodnje hlače, jaz pa sem pokleknil na eno koleno in si zadevo pobliže ogledal. Fasciniran sem bil nad detajli in oh in sploh, vmes pa od zadaj z vrta pride moja soproga s taščo … In si predstavljajte, kaj sta videli! Roberta s hrbta z deloma spuščenimi hlačami in dol povlečenimi gatami, jaz pa na enem kolenu z nosom povsem v njegovem razkoraku orgazmiram nad lepoto … Pa jebemuvragaintristokosmatih medvedov nazaj!

Monika se je seveda začela smejati, tašča pravzaprav ni čist štekala, kaj se dogaja, Robert je hlače vlekel panično gor, jaz sem pa v ušesa švasal … Evo, zdaj pa greva, bova v bivaku, kjer naju ne bo nihče motil, zadevo pobliže pogledala! 🙂

Ta žalostni dan (ali utrujenost materiala)

Evo, pa je spet prišel ta dan v letu, ko bi raje bil kje drugje. No, ni še prišel, še malček malček manjka, a kljub temu bom nekje drugje. V hribih. Kot vsako leto po 40. rojstnem dnevu. Jeba, tile rojstni dnevi, vam povem. Vsi veseli, z izvirnimi čestitkami upravičeno pričakujejo, da boš dal za pijačo. Saj denar me ne žuli, ampak v mojih letih kakšnega upravičenega veselja pač ni več …

Lani se je divji žurki pod Jalovcem pridružila Vesna in bil je eden boljših rojstnih dni ever. Malo matra, lepo okolje, kr dobra hrana (kuhane base in zenf), celo nek kolaček s svečko za upihnit in kruljav happy birthday (saj Vesna ima posluh, res, no, vsaj domnevam, kruljav je bil zaradi mačka, je pa tudi res, da je trezne ali brez mačka še nisem slišal peti!), le prenočišče v zimski sobi je bilo pod vsakim nivojem. Aja, pa mraz za popizdit, a se nisva dala, naslednji dan na vrhu Jalovca je bilo toplo in čudovito. In v dveh dneh nisva srečala niti enega človeka, kar je prav pravljično …

img083 img092 img105

Letos se pravzaprav še nisem dokončno odločil, kam jo bom mahnil, možnosti je več. Snega tudi še ni preveč, zimske sobe in bivaki so odprti, gneče ni, nahrbtnik pripravljen, le deževalo bo do nedelje (v skladu s priložnostjo) …

Aja, kot vsako leto, vsi prijatelji in znanci toplo vabljeni na praznovanje mojega skorajšnjega rojstnega dne, za hrano, pijačo in prenočišče bo poskrbljeno! Pa zrak nad 2000 metri je čudovit in nobene gneče ni … 🙂

Hja & hm

Revija Rast je podelila nagrado za najboljšo angažirano kratko prozo, zmagala je Brulčeva. Bil sem sicer v komisiji, a absolutno ne gre za nepotizem ali korupcijo ali kaj tretjega, zgodbe so bile podpisane s šifro in prvo mesto je komisija izbrala soglasno! No, danes je bila krajša slovesnost, Staša je prebrala zmagovalno zgodbo. Car Matjaž je sedel poleg mene in sem ga opazoval in sem točno vedel, kaj se mu plete po glavi.

Zakaj sem vedel? Ker sem lani enkrat “nastopal” v Srbiji s svojo kratko zgodbo. Zakaj sem jo napisal takšno, kakršna je, je morda vprašanje za dr. Frojda, zakaj sem se odločil za prevod in branje prav te, je pa menda vprašanje za tramvaj komando. Kaj pa vem. Vsaka druga beseda je kletvica, sam sex in blovđobi itd itd … Ko pišeš, je kul in smešno in vse, ko jo, sam seveda, bereš, je tudi kul in smešno in vse, ko pa jo v tuji državi bere mlada in lepa igralka (ki seveda zardeva prek ušes!), poleg tebe pa sedi dekanica fakultete, katere častni gost si in cela prva vrsta nekih pomembnežev, ki se kar vidno poskušajo oddaljiti od tebe ali se vsaj skriti v fotelj zaradi zadrege, tudi tebi zardijo ušesa! Jah, nihče ni car, niti jaz (žal) ne …

Evo, še stavek ali dva iz Matjaževe zgodbe, ki, kako prikladno, govori o dreku in sranju, da vam bo jasno, zakaj je imel rdeča ušesa! Med poslušalci pa seveda sami starejši in ugledni gospodje in gospe.

… Spoznavam, da ljubim vonj lastnega govna. Ko sem se zjutraj sklanjal nad školjko in vpijal omamni vonj, je v mene vstopila nekakšna svetloba, nekakšna nova moč, ki je do zdaj nisem poznal. Ožarila me je vzhičenost, s kakršno so se srečevali puščavniki v času zgodnjega krščanstva. Z gotovostjo trdim, da imam rad drek vseh ljudi, in žele bi si, da tudi oni vzljubijo moj drek … … Umazanija je nevarnost. Drek je subverziven. In ravno v tem leži njegova strašna moč, ki jo ima nad ljudmi. Morda bi bilo svet mogoče zamajati z odločnim nasprotovanjem enemu ključnih civilizacijskih smotrov: čistoči. Posvetilo se mi je: drek je upor. Zato je napak, da potrebo opravljamo skriti, sami in osamljeni med štirimi stenami naših kopalnic …

mccarthy_complexshit

Res je, da je zgoraj prepisano (v celoti je zgodba objavljena v zadnji številki Rasti!) grobo iztrgano iz čudovitega teksta, ampak, jebiga, še celo jaz, ki sem njegov prijatelj in občudovalec in fen, sem se nehote malce odmaknil od njega! 🙂

Jogi

Hja, na stara leta sem ugotovil, da če hočeš sobo pospraviti, ampak res pospraviti, jo moraš prenoviti. Zamenjati pohištvo, ne samo prebeliti. Ker če prebeliš, samo začasno umakneš in spet nasvinjaš … In ker me hrbet že konstantno boli tudi ko se zbudim, sem prišel do ugotovitve, da morda je pa vzmetnica (oz ležišče, ker ležišč ne delajo več iz fedrov!) že godna za upokojitev … In ko se odločiš za zamenjavo ležišča, zamenjaš še posteljo, pa posteljnino, pa prebeliš, ker je glih prostor, potem pospraviš walk in omaro, ki je tako velika, da se je nabralo za ene pet kil prahu in milijon cunj, ki jih niti Rdeči križ ne bi več vzel … In je v omari kar nenadoma prostora za ples, soba veliko lepša in prijetnejša, pa še radiator smo mimogrede zamenjali pa … OK, zdaj moram kupiti še stenski tv, ki si ga soproga neizmerno želi (v spalnici, jasno), ker v dnevni vedno zaspi, samo se še nisem povsem odločil, ker, kaj pa vem, a bo samo spala, al kaj?!

jogi

Težava pa se je pokazala pri izbiri ležišča. Sem spraševal prijatelje o njihovih izkušnjah, pa ima vsak drugačno, potem pa na dom dobil reklamno brošuro podjetja, ki te zadeve prodaja v novem, čudovitem salonu v Mačkovcu. In sva odpičila tja s 600 evri v žepu, a kaj, ko je bil le en obupno prezaposlen prodajalec in 50 kupcev! (Zakaj novodobni biznismeni vložijo ne vem koliko evrov v čudovito in ogromno trgovino, ne vem, koliko evrov v reklamni material, ki ga VSAK dobi na dom prek pošte, potem pa hočejo prišparati nekaj fičnikov na itak poceni delovni sili, mi absolutno ni jasno, ampak to falabogu ni moj problem!)  Sem se prestavljal s postelje na posteljo in sprobaval, a ker nisem kupoval baterijskih vložkov za tri dni, sem hotel še kakšen nasvet, ki ga pa seveda nisem dobil. In sem pri blagajni sporočil nič krivi prodajalki, naj mi ne pošiljajo več reklamnega materiala, odšel domov in prek neta naročil dormeo ležišče. Ki je bilo celo  nekoliko cenejše! In sem na rit padel, ko so me poklicali v nedeljo, da sem potrdil naročilo, vmes mi je pa gospodična prodala še odeje in vzglkavnike in kaj jaz vem kaj še vse, kajti čeprav sem se zgovarjal, da za to skrbi moja soproga, je kar rinla in rinla in da je poceni in akcija in sploh in oh in antipršično in antibakterijsko in bla bla bla in sem kar naročil. Ko sem prišel domov, me je soproga seveda gledala postrani, ker sem zamudil kosilo, a sem ji razložil, da mi mora oprostiti, ker sem bil v šopingu in da skrbim za najino zdravje, da sem kupil nekaj antibakterijskega in bla bla bla. Ni bila prav nič navdušena, ker vse to menda že imamo, ampak boli me k***, je bilo poceni!

Ležišče so pripeljali, vsega ostalega pa ne, ni bilo na zalogi. Par dni kasneje so poslali še vzglavnike in potem kasneje še odeje in menda sem postal edini človek na svetu, ki z dormeom ni bil zadovoljen, kajti za vsako dostavo so mi zaračunali 9 evrov. Sem napisal pritožbo, da denarja pač ne pobiram po tleh in da ni moj problem, če se ne znajo zorganizirati in sem že naslednji dan dobil mail, da me vse stvari čakajo na pošti, seveda brez poštnine. Evo, tako se dela biznis!

prej-bos-dala

Samo še tole majico si najdem in bo v spalnici carsko! No, “Prej boš dala prej boš spala” bi bila boljša, ker ima celo rimo, a sem se odločil, da ne bom malenkosten …

Robert & Slavc underground

Zakaj jaz pod zemljo hodim, štekam. Si glavo spucam in hrbet pretegnem in sem lahko potem spet celo noč za mašino. Zakaj Klemi hodi, tudi štekam. Predsedniki itak nimajo kaj počet in še podvodno ohišje za kamero je moral sprobati. Zakaj je šel Slavc z nami, tudi štekam. Mlad, neumen, pa rine … Ampak, Robert? Naj bi prišla ljubezen njegovega življenja na obisk, pa seveda ni prišla in je hotel po lepi slovenski navadi kar na štrik pa sem ga z nami v Malo vratnico povabil. Saj je bil na štriku (le da ga ni imel za vratom!), pa tudi v ožinah je bil in vlagi … OK, njega torej tudi štekam, zakaj je šel z nami. In baje mu je bilo kar kul, bo šel verjetno še z nami. Na polnočni kebab se nam je pa še Krsto pridružil. Ker nekdo je moral plačati …

Mah, evo, pravzaprav vse štekam!

pa200019 pa200037 pa200047

Domov prišedšega pa me je že čakal mail z najnovejšim prevodom, ki bo še letos izšel pri Gogi in sem kar krepko poprijel. No, bom, ko tale post objavim …

Maneken

Saj nisem lep, jasno, za manekena so me vzeli, ker sem neumen. Poznate še koga, ki bi ga v nedeljo po kosilu poklical prijatelj, da rabi fotografijo pajaca na vrvi nekje v Kočevskem rogu in bi skočil kot izstreljen in se nemudoma pripel na štrik? Ne, jasno, se mi je zdelo.

Marko fotografira lepote Kočevskega roga, da se vidijo pravi proporci brezna, pa mora biti na fotki tudi človek. In je poklical mene, jaz sem poklical še Roberta, da na nesrečno ljubezen vsaj za hip neha misliti in sva skočila v Ladkota, pobrala še Marka, smo odbrzeli v Rog, jaz na štrik in dol (in potem tudi gor,  seveda!), Marko me je fotkal (dej se mal umir, kaj se pa tako guncaš na tistem štriku!), Robert pa je fotkal Marka, kako fotka mene …

_mg_3741 _mg_3761 _mg_3785 _mg_3790

In je šla nedelja lepo počasi pančkat, le še kostanj sem otrokom lahko spekel, ko sem domov prišel, smo bili pa že malo pozni in je soproga čisto malo postrani gledala, a ne zaradi mene, temveč zato, ker so se otroci za ponedeljkovo šolo malo pozno tuširali …

Ladko životinja in pasja radost …

Hja, vsakič znova in vedno in venomer sem fasciniran nad to mojo rusko živaljo. Res! Ni vredna nič (ok, razen morda gum) in načeloma z njo delamo tako, da jo čimprej uničimo in kupimo drugo, manj zmatrano in razbito, a kar noče in noče crknit. Ma, vsak normalen avto bi že zdavnaj izpustil dušo, Ladko pa rine in rine in rine in ne crkne sploh! Ok, škripa in cvili in ropota in nerga in vse, a ga ni terena na tem svetu, da ga ne bi speljal. Prava ruska žival, vam povem …

Je prišel po kosilu na mojo sončno teraso Robert tigra zdravit in sem mu poleg aspirina ponudil še kavo, ki jo je hvaležno sprejel, pa še nasvet ali dva je tudi potegnil za svoje ljubezenske težave. Kar mogoče ni najboljše, ker jaz sem že star on pa še samski in mlad in mogoče nasvet ni bil najboljši, a ker je (relativna) mladost objestna, je zakuhal mineštro, ki je še jaz ne bi maral pojesti, pa požrem ali serviram res vse! V hecu sem mu namignil, da mogoče bi pa namesto vljudnosti, ki očitno ne zapali, uporabil pravi moški pristop v smislu “dej se mau splahn dons, k bom zvečer mogoče kej naokrog pršu”, in je izjavo še potenciral, da se je sploh ne upam zapisati tukaj …

Kakor koli, mail zdaj v strahu in pričakovanju čekira na 3 minute in da bi ga spravil z neta, sva ga s Klemijem povabila na vožnjo z Ladkotom. Je šel z nama, jasno, samo sva pozabila, da lahko mail čekira tudi prek telefona (in ga tudi je, jasno, na 1,3 minute), zato sva izbirala bolj blatne in razrite poti, da ga je treslo in je vsaj malo pozabil na dobrobiti sodobne civilizacije …

_mg_3605 _mg_3613 _mg_3615 _mg_3621 _mg_3645 _mg_3651

Vmes smo se enkrat krepko zakopali v blato (jebemuvraga tem kmetom, k s traktorji povsem razrijejo poti pa se ti pol jebi), a je Ladko malo napel mišice in smo se izpacali, nas je pa zagrabila lakota in Robert je imel poleg ravno neke hrenovke, ki jih je kupil na bencinski in sir, pa smo malce prikurili in zadevo na žerjavico vrgli. Klemi, neučakan kot je, je tisto pasjo radost za trd kakec kar na ognju scmaril, da je dobesedno eksplodirala in je hotel potem še pod lučjo pogledati, ali je pečena in sva mu to oba odsvetovala, ker je potem zagotovo ne bi pojedel, Robert je fotkal in mail čekiral, jaz sem pa počasi (saj veste, leta in izkušenost) zadevo spekel in z užitkom pojedel. No, malce sem moral Klemija odganjati, ki je nagajal, fovšen, ker je bila moja boljše spečena od njegove, poskušal mi je apetit odvzeti s primerjavo hrenovke saj veste s čim, a se nisem dal. Sem bil lačen.

Vmes sem dragi prijateljici, ki danes v nedeljo praznuje okroglo obletnico, čestital predrojstni dan in se spomnil, da sem ji obljubil vožnjo z Ladkotom, ko bo še dvojka spredaj in obljubo hitro razširil še na divja trideseta in se je strinjala, potem smo se pa odpeljali domov. Kar je vedno težava, ker nikoli ne vemo, kje smo in še manj, kam bomo prišli.  A smo bili tokrat še relativno zgodaj pri Robertu na kavi, le fotk za moje pisanje mi ni mogel poslati, ker je sosed izklopil wi-fi (ki ga ne zna zakleniti) ali pa je na ruter vrgel jopico. Kakor koli, ko sem prišel domov, so me pa že tudi fotke čakale, ker se je ruter očitno resetiral ali pa je Krsto že snel vse tiste porniče, ki so zapacali linijo,  kdo bi ga vedel …

Na koncu pa še besedico za mojega prijatelja gozdnega inšpektorja Boruta: Borut, nobenga postopka spet, saj veš, da lažem ko pes teče, imam uradno, s štemplom! 🙂