Nedeljski piknik

Z malce adrenalinčka, jasno. Da otroci (in Pedžo) vidijo, kaj počne njihov ate. Jama Jazbina. Otroci navdušeni, do prvih težav, seveda. Ni tako lahko, kot je videti, blatno pa je. To je za otroke plus. Maks je ob prihodu ven godrnjal, da sem jih prej v hribe gonil, da zdaj jih bom pa v jame, Gašper pa je mamici rekel, da ne bo šel več v jamo. Monika je bila seveda ostra – boš šel, ker drugače bo pa mene slili! Toliko o demokraciji. A po dobri hrani in sončku so se stvari postavile na svoje mesto in bomo v jame še šli. Jasno!

Rekreacija

Ker nobena stvar ni večna, je tudi naš stari bazen popustil pod pezo let. In smo nabavili novega. Pa nobene fovšije, prosim, je cenovno dostopen (skoraj) vsakomur! Le malo večjega smo ubodli, kar je pomenilo nekaj dodatnega dela in malce, samo malce zmanjšalo naš vrt. Vročina naj torej kar pride, čakamo …

img_2337_resize img_2339_resize img_2342_resize img_2344_resize img_2347_resize img_2350_resize img_2359_resize img_2402_resize img_2414_resize img_2419_resize img_2420_resize img_2425_resize img_2626_resize

Strahopetec

Ko smo zadnjič prišli iz jame, sem opral opremo, jo posušil, včeraj pa še preizkusil. No, preizkusil jo je Gašper, a se je izkazalo, da zavora ne deluje. Neštetokrat sem preveril, ali sem vrv pravilno vpel, pa nič. Ni držalo pa basta. In sem poklical znanega strokovnjaka za vse na svetu, dasiravno sem vedel, da me bo jebal v glavo še najmanj en mesec zaradi tega. Klemija torej. Najprej sem ga povabil na kavo, pa ni imel časa, ko pa sem mu omenil težavo z zavoro, se je že čez tri minute prikazal na vratih. Jasno, že z vrat je vpil, da nimam blage veze in da naj zadevo prepustim strokovnjakom. Oziroma strokovnjaku. Oziroma njemu. In je vpel vrv v zavoro, se obesil na štrik in telebnil na rit. Jasno. Prav užival sem v blagem telečjem pogledu, ki je najprej hušknil čez njegov obraz, še bolj pa par sekund kasneje, ko je blagi telečje presenečen pogled (da se kaj takšnega lahko zgodi njemu?!?!? NJEMU?!?!?) zamenjala majcena sled sramu. In je preveril še on petnajstkrat, kako je vpel vrv v zavoro, potem pa se je vdal. Kar je skoraj neverjetno, a je resnično. Res. Evo, tako je neresnično, da moram zapisati še enkrat – Klemi ni znal vpeti vrvi v zavoro, kar lahko pomeni le eno na tem svetu. Ja, uganili ste, zavora je pokvarjena. Kar je še bolj neverjetno, ker jamarske zadeve so stestirane do nezavesti in še čez, saj je od vseh zadev odvisno človeško življenje. Ne more se zavora odločiti, da ne bo več delala, ti si pa nad stometrskim breznom!

07052009001 07052009002

Danes pa me je poklical Frenk, če grem z njim v Veliko vratnico. Jasno da sem bil takoj v Ladkotu, pri Mirni peči sem zavil proti Jordankalu in že sem bil v Rdečem Kalu. Frenka sem takoj našel, ker sva bila dogovorjena v edini vaški gostilni. Pil je pivo, sam sem naročil kapučino. In sem dobil turško kavo brez mleka, kar je dovolj dober približek. Sva spila in odbrzela proti breznu. Mračilo se je že, kar nas jamarje ne moti, saj imamo svetilke. Frenk se je spuščal prvi v okoli 70 metrov globoko brezno, jaz za njim. In me je nekje na začetku spusta spreletelo, da je moja zavora pokvarjena. Frenk jo je pregledal in sprobal in ni bilo z njo nič narobe, zato sem jo pač uporabil, če bi bila fuč, bi uporabil rezervno. A nekje vmes, ko mi je čisto lepo šlo, me je psiha povsem uničila. Bingljal sem tam na vrvi in buljil v zavoro, spod čelade mi je znoj dobesedno tekel po obrazu in kapljal na roke in v globino. Skoraj pol ure sem potreboval, da sem se spustil do dna, strah je bil ves čas prisoten. Šele ko sem se odpel s štrika, sem se malo pomiril, da sem lahko začel uživati v res lepi, močno zasigani jami, v zadnjo luknjo pa se nisem spravil. Pravzaprav sploh nisem verjel, da je možno čez tisto ožino sploh priti, a mi je Frenk zagotovil, da je na lastne oči videl Tomaža Bukovca plaziti se tam skozi, kar je seveda pojasnilo vse. Tomaž je le en, jaz bi se tam zataknil, da me z bagerjem ne bi izkopali in sem se raje podal na tlako navzgor. Je šlo lažje in hitreje, ko je zavora za spuščanje varno visela na boku …

Na vrhu, ko sem čakal Frenka, pa se je strah spet pojavil. Od povsod sem namreč slišal sumljive šume, ki bi lahko nakazovali, da je medved v bližini! Ura je bila že skoraj polnoč, jaz pa sem čakal Frenka in preklinjal Klemija. Od njega sem se nalezel tega strahu!

Fotoaparat sem pozabil doma, zato sta fotki narejeni s telefonom, ki je bil na koncu že tako blaten, da sta uspeli le dve. Žal.

Tale brlog mi povzroča same težave!

Najprej ga je bral inšpektor za gozdove in mi bral levite zaradi Ladkota, potem ga je očitno prebral tudi Baco, predvsem prispevek, kako krotiti otroke (hm, se pripravljamo na reprodukcijo, moj dragi prijatelj?!) in mi nemudoma poslal mail: Detektiv na delu: ej, Šini, čigav pas pa imajo tvoji mulci, tale je točno tak kot moj, ki si mi ga že vrnil? :))

Hja, zdaj čakam, da začne pisati blog tudi tisti, ki sem mu jaz posodil moj pas in pozabil, komu in kdaj! 🙁

Astina jama

Pred prvomajskimi prazniki, ko naj bi kandidati za jamarja pripravnika opravili izpit, sem moral nujno v tujino. Na vse žive in mrtve sem se izvijal, pa žal ni šlo. Najbolj je bolelo, ker so izpit delali v Čaganki, ki si jo (še vedno) želim videti bolj kot vse ostale jame, a bolj kot to me je bolelo, da bodo Klemi&Co naredili izpit pred mano in pred mano prišli v Čaganko, saj sem vedel, kaj to pomeni. In res me je že sredi sestanka na Madžarskem zadel prvi SMS z lepimi pozdravi od PRAVIH jamarjev, ne dolgo zatem pa že tudi prve fotografije prek MMSa. Hudo, res, sem se hotel ugrizniti od vsega hudega in sem zvečer potem v hotelu divje treniral jamarske vozle, čeprav nisem imel vrvi s sabo!

  IMG_2230.JPG

No, potem sem se vrnil domov in na prvem jamarskem sestanku kar po tekočem traku dvigal roke in se prijavljal za akcije, dasiravno sem še vedno samo kandidat. In sta se me Tom in Frenk usmilila. Sta se namenila ogledati Astino jamo (ime je dobila po psici Asti, ki je padla noter in jo posledično odkrila!) bolj zaradi nas začetnikov, potem pa sta se namenila odpreti dihalnik, ki se nahaja v bližini. Dihalnik je majhna odprtina, iz katere piha, po tem veš, da je spodaj jama. Le kako velika je, ne veš, a o tem malce kasneje. Frenk, Gregor, Klemi in jaz smo se spustili v jamo, Tom pa se je odpravil širiti dihalnik, v katerega je komaj vtaknil roko. Po pravici povedano sem na Toma kmalu pozabil, saj je Astina jama (čeprav jo v jamarskem poročilu odpravijo z nekaj skopimi besedami) ena najbolj čudovitih jam z nešteto različnimi kapniškimi tvorbami (ne pozabite, sem šele pripravnik in kapnikov še ne poznam!), je pa tudi res, da zelo veliko jam še nisem videl. Fasciniran sem bil do konca in kar nisem vedel, kaj bi gledal, na kaj bil pozoren, hkrati pa sem moral še paziti, da z erekcijo, ki sem jo fasal od navdušenja, ne bi delal škode med kapniki, ki rastejo tisoče in tisoče let dolgo. Že tako sem bil čisto posran, ko sem s čelado dva odkrušil s stropa in sem samo čakal, kdaj jih bom dobil po ušesih, ker so vsi slišali karakterističen zvok (ki ga prej nisem poznal, jasno, a ga ne moreš zgrešiti, gre skozi kosti!), a je bila jama ponekod tako nizka, da se škodi pač ni dalo izogniti. Le Klemen se je nekaj pizdil, ker je mislil, da nisem opazil, kako je le par minut prej enega majhnega zakopal na skrivaj, ko ga je prav tako po nesreči odbil, a globoko pod zemljo je preveč lepo, da bi se človek kregal!

 

Prišli smo do konca jame in Frenk je predlagal, da gremo novinci še v spovednico. Sicer nisem veren človek, a mi je pogled na zelo zelo (ZELO) ozek rov do spovednice potisnil knedelj v grlo. Sem se hotel spovedi odpovedati brez slabe vesti, a je Klemen že začel riniti, zato sem seveda moral tudi jaz, ker bi drugače poslušal o tem še en mesec. In rov je res zelo ozek. To pomeni, da rineš po trebuhu kakor kača, neštetokrat se zatakneš, paziti moraš, kako obrneš čelado, roke imaš ali naprej ali nazaj, ker jih kasneje ne moreš več premakniti … Zadevo toplo odsvetujem potencialnim klavstrofobikom, pa kakšnemu mladeniču s ponorelimi hormoni tudi. Ker če v tistem rovu dobiš erekcijo, si se zataknil, ne bo šlo ne naprej, ne nazaj!

Dobro, šalo na stran – v spovednico sva se nekako pririnila (podobni občutki so me verjetno prevevali dobrih štiriinštirideset let nazaj ob mojem rojstvu!), iz nje tudi, malo smo še pogledali po jami, potem pa se odpravili ven. Navzgor je še kar nekako šlo, čeprav bi bilo verjetno lažje, če ne bi zjutraj pojedel sendviča. Zunaj se je napravil lep, sončen in topel majski dan.

 

Sprehodili smo se do Toma, ki je garal malo višje v gozdu. In sem skoraj na rit padel, ko sem videl, kaj je napravil iz tiste majhne talne špranjice! Bil je kot krtek iz risanke. No, po videzu je bil seveda kot prašiček iz Treh prašičkov, a seveda ne govorim o videzu. Tudi mi nismo bili nič boljši! Naše družbe se je razveselil, ker je bil že kakšne štiri metre globoko in smo mu pomagali iz špranje dvigovati kamenje in zemljo, a kaj dosti več, kot je napravil on, nismo naredili. Smo prišli do ožine, ki jo bo treba krepko razširiti, da se bo lahko pogledalo naprej v globino, kamor so veselo odmevali kamni, ki smo jih vsake toliko sprožili noter. Nekje v dolini je zvonilo poldne, čez kakšno uro pa smo končali. Odnehali za tisti dan, kakor se je izrazil Tom. Bili smo utrujeni in malce že tudi lačni. V mislih že počasi na poti domov. Pospravljali smo opremo, Frenk pa se je še malce sprehodil okoli in nenadoma zavpil, da je našel drugo jamo. V sekundi smo bili pri njem. Meni se je ob pogledu na razpokico pod skalo kar nos povesil, sem mislil, da Frenk zafrkava, Tom pa se je kot tiger vrgel na trebuh, noter vrgel kamenček, poslušal, zadovoljno kimal, v naslednjem trenutku pa sta se Frenkom že tepla za štango. In kot povsem sveža in spočita širila vhod. Kmalu je zagrabilo še nas tri začetnike in s skupnimi močmi smo toliko razširili zadevo, da se je noter lahko spustil Frenk. Bilo je tako ozko, da smo morali s škornji skakati po njegovi čeladi, da se je sploh zrinil noter, potem pa smo mu podajali vrv in poslušali njegove komentarje. Na začetku jih je vpil gor bolj poredko, ko pa smo začeli vpiti nanj, naj za božjo voljo pove, kaj vidi in ali je kaj obetavnega, se je popravil in pošiljal poročila z vsakega spuščenega metra. A žal se je brezno končalo pri dobrih enajstih metrih globine in po njegovih besedah ne obeta nobenega nadaljevanja. Popisali smo koordinate, Tom si je izrisal skico, potem pa smo res pospravili in odšli na zasluženo pivo. Plačal pa ga je Frenk, ker je on našel novo brezno. Pa naj še kdo reče, da je raziskovanje jam poceni šport …

IMG_2280.JPG

V jami sem poleg mrtve narave srečal še pajka, netopir je bil za moj že ves z blatom zapacan fotoaparat prehiter, polž mi pa ni ušel, čeprav se je trudil. Za vse tiste, ki bi tudi želeli v Astino jamo, pa še smerokaz, da ne boste zgrešili …

 

Več fotografij tukaj …

Jamarski tečaj – 4. del

Kljub nehumani uri smo se zbrali v Mirni peči v dokaj velikem številu, dasiravno nas od 11 prijavljenih tečajnikov vztraja še samo 7 najbolj pogumnih (ali neumnih, ne vem!). Jamarji so carji. Napeljali so vrvi in vse ostalo in nato skakali okoli nas kakor pridne mravljice, nikoli nisi mogel česa tako zašuštrati, da bi popizdili nad našo nesposobnostjo! In nesposobni smo bili, še posebej, če pomislim na naše podvige, preden smo se prijavili na tečaj, a smo bili na tokratni seansi, ko smo se spušali v prepad in dvigali iz njega, prepenjali na vozlih in pritrdiščih, veš čas pod budnim in potrpežljivim očesom katerega od njih ves čas maksimalno varni. Je bilo naporno, kri je plala po žilah, ritko je stiskalo, deževalo je, a smo natrenirali, ker naslednji teden bo izpit za jamarja pripravnika. Potem bo pa povsem nova pesem. Tom je rekel, ko smo se razšli, naj ga RES kdaj pokličemo, ko sbomo vandrali po jamah in sem mu iskreno povedal, da naj se kar nič ne boji, da nas bo kmalu celo na ignor listo dal, ko se mu bomo povzpeli vrh glave …

IMG_2005.JPGIMG_2008.JPGIMG_2010.JPGIMG_1997.JPGIMG_2020.JPGIMG_2024.JPGIMG_2030.JPGIMG_2037.JPGIMG_2048.JPGIMG_2044.JPG

Moram povedati, da mi je šlo nekajkrat skoraj na jok, ko se je bilo potrebno prepeti, še posebej, ko smo rinili gor, ker dokler vsaj osnov ne obvladaš, je to hudičevo naporen posel. A ker so nas možaki gnali v ponovitve in ponovitve, je bilo na koncu kljub temu, da so roke bolele, vse nekako lažje in bolj zanimivo. Še posebej vajica, ko moraš vse spustiti in se z glavo navzdol in s hrbtom ob steni malce odpočiti. Da vidiš, da oprema res drži. Je držala, a, roko na srce, spočil se kaj dosti nisem, če drugega ne, me ritne mišice, ki sem jih tako hudičevo skupaj tiščal, kakor da za mano stoji najmanj 15 drugače spolno orientiranih, še zdaj malce bolijo …

Vedrana Rudan

Ena največjih, po mojem mnenju tudi najboljših  (vsekakor pa najbolj provokativnih) hrvaških avtoric, je kljub vsem težavam, ki jih imamo z mejo med Slovenijo in Hrvaško, prišla v Slovenijo. In smo skupaj preživeli del popoldneva v Ljubljani … Na fotografiji je še njen soprog Ljubiša, manjka pa Barica, ki je fotografirala …

img_1990

O njenih prevedenih knjigah, ki so izšle pri Gogi, lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj, v kratkem pa pride še četrta.

Hitro menjanje pozicij …

To mi je “očitala” Urša po SMSju, ko sem ji javil, da sem v visokogorju. In v bistvu je imela prav – dan prej globoko pod zemljo, potem hitra prha (nahrbtnik je bil že pripravljen, le nekaj hrane sem zmetal not) in sva z Vesno že pičila proti Mojstrani. No, še malo naprej, a prav daleč ne, ker cesta v Krmo, od koder sva nameravala povzpeti se proti Kredarici, ni splužena. Kar pomeni dodatnih par uric hoje in ker sem bil od jamarjenja tako utrujen, sem vedel, da zjutraj zagotovo ne bom vstal za v hribe in sva odšla kar zvečer. Prespala v avtu, nekaj čez četrto zjutraj pa hajdi, sneg pod noge. Težko sem vstal, priznam, iz novomeških 26 stopinj v nekaj stopinj pod ničlo, sem že kar krepko v poletni “mode” sprogramiran … Sem sopihal in klel, čeprav je imel nahrbtnik za zimske razmere samo kakšnih 14 kilogramov, čeprav glede na mojo zaležanost očitno preveč. A se gorilniku in posodam nisem hotel odpovedati, pa skodelicam in kavi in mleku tudi ne, le kaj je žaga delala noter, nisem povsem prepričan pa še za nekaj drugih malenkosti, ki sem jih odkril pri daljšem postanku, tudi nisem vedel povsem natančnega pomena! A tako je to, če imaš nahrbtnik ves čas ready to go …

IMG_1948.JPGIMG_1949.JPGIMG_1967.JPGIMG_1953.JPGIMG_1960.JPGIMG_1962.JPG

OK, nima smisla stokati, saj sem sam rinil v to in sem že gor dovolj cvilil, ker je šla Vesna po dolgem času na pot brez mačka in je šibala kot srna, da sem jo komaj dohajal, na srečo pa se čikpavzam vseeno ni odrekla in ni bilo prehudo. Vreme božansko, ko se je enkrat okrog osme pokazalo sonce, sneg lepo utrjen, da se ni preveč vdiral (evo, krplje sem pa v avtu pustil, to pa) in sva bila kar zadovoljna, da sva namesto na kavč pred televizijo, potico, jajca in šunko odšla v naravo. Vsi plazovi na poti proti Kredarici so bili že sproženi, a vseeno sva jih na ne preveliki oddaljenosti videla kar nekaj velikih, še več pa slišala. Užitek je opazovati ogromno gmoto snega, kako brezkompromisno šiba v dolino in pred sabo lomi in trga in rine vse, kar ji pride na pot. No, užitek je to opazovati iz varne oddaljenosti, jasno. Sva hodila in hodila, malce pod ciljem pa našla prijeten kraj, kjer sva udarila malčko, sam sem pa še za juhico sneg pristavil. In ko se je voda grela, sem iz nahrbtnika privlekel brezbroj vrečk z instant juhami in sva začela izbirati meni. Vesna si je za začetek privoščila špargljevo krem juho, jaz pa domačo s kruhovimi fritati, za drugo rundo pa Vesna gobovo jaz pa paradižnikovo. To, da je tej instant packariji (ki pa sicer dobro pogreje in da moč!) rok trajanja potekel že decembra 2007, naju ni preveč motilo, malce nerodno mi je bilo pa vseeno. Priznam. Potem sem pristavil še kavico, ki je dišala kot že dolgo ne, da se nama je pridružila še naključna pohodnica, po nekaj pomaličnih čikih pa sva se odločila, da na Kredarico ne greva. Da je bilo dovolj in še več bo, ko se bova spuščala v dolino, pa letos sva že bila gor in še bova … OK, priznam, vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese, če se človeku ne ljubi, a je pravzaprav vseeno. Ne glede na to, da zastavljenega cilja nisva dosegla, nisva bila slabe volje, vsaj pred televizorjem nisva čmurila, kakor to počne veliko ljudi …

IMG_1964.JPGIMG_1955.JPGIMG_1970.JPGIMG_1972.JPGIMG_7249.JPGIMG_7255.JPG

Ja, dol je kar šlo, z nekaj postanki seveda, čeprav se nama je od parkirišča v Krmi, kjer normalno parkiraš, ko greš na zimski vzpon, pa do tam, kjer je bilo vozilo dejansko parkirano, vleklo kot kurja čreva. Po nekaj kilometrih vožnje, ko sva se v prvi domačijski gostilni ustavila na joti, ajdovih krapih in radlerju, pa o snegu ni bilo več niti sledu, sonce pa je peklo, da se nama niti vstati ni dalo. Le kavč je manjkal in bi bil dan brezhiben!

Nekateri jajčka v cerkev, nekateri pa pod zemljo

Ja, včasih tudi mene pamet sreča in ne rinem z glavo skozi zid oz. brez znanja pod zemljo (vsaj ne več!), zato sem se prijavil na jamarski tečaj, ki ga vsako leto organizira Jamarski klub Novo mesto. Nekaj (nadvse zanimive) teorije in nekaj (še bolj zanimive) prakse. Odpeljali so nas v jamo Jazbina, ki ima vse, kar imajo velike in še več, predvsem pa ima na enem mestu ogromno težav, s katerimi se sreča jamar pri svojih podvigih – blato, ožine, vzpone, spuste … Zanimiva izkušnja, dokaj adrenalinska, ki je le še povečala željo po raziskovanju podzemskega sveta!

IMG_1835.JPGIMG_1839.JPGIMG_1848.JPGIMG_1851.JPGIMG_1859.JPGIMG_1871.JPGIMG_1874.JPGIMG_1883.JPGIMG_1901.JPGIMG_1898.JPG IMG_1921.JPG

Več fotografij tukaj