Itak za 1. april noben ne verjame

pouring-gas

Ko sta me poklicala Siki in Grdin, je večina poštenih državljanov že ležala v svojih posteljah (vključno s Klemijem, ki sem ga pa jaz klical prej, a je bil utrujen od predsedovanja, a to je že druga pesem).  Če se gremo malo vozit z Ladkotom. Po legalnih in legitimnih cestah, jasno. In sem bil takoj za, ker mi bo itak rit od sedenja pred računalnikom odpadla. Vožnja je bila kul, smo se kar zabavali, celo nekaj trdih orehov in problemov strli (kar samo pomeni, da postajamo pravi džiparji), nekaj čez polnoč pa smo se odločili končati. Če pogledate čez okno, boste videli, da dežuje in Ladko je bil umazan, da se ga takega ne bi upal parkirati pred hišo, zato je Siki prišel na (enkrat za spremembo) dobro idejo – da pozna cesto, ki jo je delno poplavilo in če zapeljemo po njej, bo vozilce opralo. In, glej ga vraga, ravno on je bil za volanom! Ga imam na sumu, da je že od vsega začetka tako načrtoval, da bo on po vodi vozil, a dokazati ne morem, za volan puliti se v tistem majhnem vozilcu pa tudi ne zgleda, čeprav včasih pride tudi do tega, nič ne tajim! Kakor koli, je malo nažigal, da je špricalo na vse strani, sam pa nisem vedel, al naj uživam ali naj me bo strah. Ker vode je bilo res veliko! Sem že hotel napisati, da človek že ve, kaj dela, a ker govorimo o Sikiju, sem bil kar vesel, ko je zapeljal iz vode, a kaj, ho je hudič na koncu zamahnil z repom in je Ladko ugasnil. Crknil. Debata še traja in bo še nekaj časa trajala, ali je zalilo mašino ali pa nam je enostavno zmanjkalo bencina, a kakor koli, krepko smo že zakoračili v prvi april, pa poskusi dobiti koga na telefon. Jeba. Lani mi je prvega aprila odpadlo kolo na avtu in seveda nihče ni verjel, ko sem klical na pomoč! Smo klicali in se ni noben javil, zato smo vzeli pot pod noge in krenili proti Sikijevi hiši. Ki je bila oddaljena le nekaj kilometrov. Kaj pa je to ob pol treh zjutraj, ko dežuje? Nič, mala malica, smo se prav zabavali. Predvsem s tem, da Siki s svojim avtočkom pride tam, kjer je crknil Ladko, trikrat naprej in nazaj z zavezanimi očmi! Sem ga kuril in bi ga nakuril, a je nakano preprečil Grdin, ker je imel v Sikijevem avtu preveč fotografske opreme. Just another night in the office, pravzaprav …

Glejte, gospod zavarovalniški agent, takole se je zgodilo:

car-accident

»40 let sem vozil, ko sem zaspal za volanom in imel to nesrečo …«

»Drugi avto se je zaletel vame, ne da bi me opozoril, da to namerava storiti …«

»Mislil sem, da imam spuščeno okno a sem spoznal, da ni bilo, ko sem porinil roke skozenj …«

»Policiji sem povedal, da nisem ranjen, a ko sem snel klobuk, sem opazil, da imam počeno lobanjo …«

»Zaletel sem se v parkiran kamion, ki je prihajal po napačni strani …«

»Tovornjak je šel vzvratno skozi okno mojega avtomobila direktno v obraz moje soproge …«

»Pešec se je zaletel vame in izginil pod mojim avtom …«

»Možaka je bilo dovolj po vsej cesti. Kar nekajkrat sem moral odviti, preden sem se zaletel vanj …

»Odvil sem od roba ceste, oplazil mojo taščo in se napotil proti obrežju …«

»Ves dan sem kupoval drevesa in se potem napotil domov. V križišču se je ena veja sprožila in mi zakrila pogled, zato nisem videl tistega avtomobila.«

»Nesreča se je pripetila, ko sem poskušal zapeljati moj avto ven iz ovire s šofiranjem proti drugemu avtomobilu …«

»Poskušal sem ubiti muho in sem zapeljal v telefonski drog …«

»Ko sem vozil iz mojega dvorišča kakor običajno, se je vame zaletel drug avto na istem mestu, na katerem sem bil zaleten že večkrat …«

»Bil sem na poti k zdravniku zaradi težav z zadnjo platjo, ko je moj kardanski sklep popustil in povzročil nesrečo …«

»Ko sem se bližal križišču, se je kar nenadoma pojavil STOP znak, na kraju, kjer STOP znaka nikoli prej ni bilo. Ni se mi uspelo zaustaviti pravočasno, da bi preprečil nesrečo …«

»Telefonski drog se je približeval hitro. Poskušal sem se izogniti njegovi poti, pa je zadel moj zadnji del …«

»Ko sem se poskušal izogniti temu, da bi poškodoval moj odbijač, ko bi se zaletel v avto pred mano, sem zbil pešca …«

»Bil sem prepričan, da starčku nikoli ne bo uspelo priti na drugo stran ceste, a sem ga vseeno zadel …«

»Moj avto je bil pravilno parkiran, ko je vzvratno zadel v drugo vozilo …«

»Neviden avto je prišel od nikoder, zadel moje vozilo in izginil …«

»Ko sem si rekel, da se ne bom mogel izogniti nesreči, sem pritisnil na plin in se zaletel v drugo vozilo …«

»Pešcu se niti sanjalo ni, v katero smer hoče iti, zato sem ga povozil …«

»Opazil sem počasi premikajočega starejšega gospoda žalostnega obraza, ki se je odbil od pokrova motorja mojega avtomobila …«

»Ko sem prihajal domov, sem zavil k napačni hiši in se zaletel v drevo, ki pred mojo hišo ne raste …«

»Vržen sem bil iz avtomobila, ko je zletel s ceste, kasneje sem bil najden v jarku s potepuškimi kravami …«

»Neposreden vzrok nesreče je bil majhen možak v majhnem avtu z velikim gobcem …«

Še en spam mail, vreden pozornosti

learn-to-fly-here

Po vsakem letu pilot izpolni obrazec, v katerem mehanikom opiše probleme, ki so se med letom pojavili in jih je potrebno odpraviti. Mehaniki preberejo obrazec in po odpravi problema na spodnji polovici obrazca napišejo, kaj so postorili glede problema. To so (menda) dejanski izpisi iz takšnih obrazcev pri letalski družbi Quantas.

P: Leva notranja guma skoraj potrebna menjave.
M: Leva notranja guma skoraj menjana.

P: Testni polet OK, razen avtomatsko pristajanje zelo grobo
M: Avtomatsko pristajanje ni vgrajeno v tem letalu.

P: Nekaj razrahljano v kabini.
M: Nekaj zategnjeno v kabini

P: Mrtve muhe na steklu.
M: Naročil žive muhe.

P: Sledi puščanja na desnem glavnem podvozju.
M: Sledi odpravljene.

P: Glasnost DME je neverjetno visoka.
M: Glasnost DME ponastavljena na bolj verjetno višino.

P: Zaradi zapor se ročice za plin zatikajo.
M: Za to pa so tam.

P: IFF ne deluje.
M: IFF nikoli ne deluje ko je nastavljen na OFF.

P: Sumim na razpoko v vetrobranskem steklu.
M: Sumim, da imate prav.

P: Manjka motor št. 3.
M: Po kratkem iskanju našel motor št. 3 na desnem krilu.

P: Letalo čudno odnaša.
M: Letalo opozorjeno, naj se zravna, leti ravno in se zresni.

P: Miš v kabini
M: Inštalirali mačko.

P: Izpod instrumentne plošče se sliši zvok, kot da bi nek pritlikavec tolkel po nečem s kladivom.
M: Odvzel kladivo pritlikavcu.

Ko zagrabi Suki

Ste morda kdaj gledali na Discoveryju kakšno poljudno znanstveno oddajo? Seveda ste, zagotovo tudi tisto, ko so merili, katera zver najbolj ugrizne. Ne vem več, katera zverina je zmagala, a če bi merili ugriz našega Sukija, bi se tista pošast za prvo mesto zagotovo obrisala pod nosem! Namreč, ob zgodnjepopoldanski pripombi ob kavici, da bi lahko spet kam šli malo pomatrat se, je skočil kot tiger. Nič ni pomagalo pojasnjevanje, da čas, ko bi lahko nekam šli, ni bil definiran in da bi lahko šli tudi enkrat naslednji teden, zagrabil je kot pitbul in ni spustil. Pa da ga jebeš! Siki se je zvijal, da je bolan in da gre počivat (kar mu je Suki še toplo polagal na srce, da naj stori, dokler seveda ni padla moja pripomba!), a Suki sploh ni hotel nič slišati več o tem. Moram priznati, da nisem kaj preveč užival v Sikijevem matranju in izvijanju, ker sem vedel, da bom potem prišel na vrsto tudi jaz, če on pade. In da je hudič šalo vzel, sem spoznal po tem, da ni pomagalo niti Sikijevo pojasnilo, da mora delati. Za tiste, ki Sukija in Sikija ne poznate, moram v pojasnilo povedati, da je Suki Sikijev nadrejeni in da ga tera ko ciganskega konja, ampak v tem primeru je imel zelo hitro opravičilo – boš delal jutri, ko bo deževalo, danes gremo pa kakšno ušpičit! Žvau se je matrala v pitbulovskem prijemu, da tega nisem mogel več gledati in sem odhitel na kosilo, toliko me je spustil. Z opozorilom, naj bom ves čas dosegljiv … Nisem še prve žlice v usta nesel, ko je že začelo zvoniti! In ker ne maram hladnega kosila in očitajočih otroških pogledov (otroke učim, da za mizo ne beremo, ne gledamo televizije, ne telefoniramo …), sem, ko je omenil še Robija, popustil. Pripravil sem opremo (čelade seveda nisem našel, ker si jo je za maškare sposodil Jurček Šventov in je še ni vrnil!) in čakal in čakal in čakal …, da je pojedel še Suki. Ki je končno poklical in povedal, da Robi ne gre. Smrtonosna past! Da bi šel sam z njim, ko bi bil zagotovo vedno preglasovan?! Sem poklical Robija in ga prepričal, da se nama pridruži, ker bova skupaj pitbula lažje obvladala in ga lažje preglasovala, toliko demokracije še dovoli. OK, sicer zvije surlo, a glasovanje vseeno prizna, surlo pa tudi v dnevu ali dveh odtegne …

_mg_1105 _mg_1101 _mg_0955 _mg_0972 _mg_0948 _mg_1053

Dobili smo se pri meni na kavi. Na vrtu. Sonce je sijalo, bilo je prijetno toplo. Robi je prišel par minut prej, a nisva še niti enga pricinila in začela uživati v kavi, ko je prihrumel Suki, zeksal!!!!! kavo v enem gutljaju in že vstal, da gremo. Sem zalavfal Ladkota, a sem ga moral ugasniti, ker je pozabil sprintati karto in načrt brezna. Je šel za mojo mašino in ga ni bilo pol ure, ker je moral še na par mailov mimogrede odgovoriti, potem ko smo se pa končno zbasali v opasno rusko terensko vozilo, so pa navodila začela deževati kakor plaz: na DNŠ h Klemiju po štrike, k Sikiju po GPS, na bencinsko po pijačo in čike … Groza.  Vmes je poklical Grdin, ki ima GPS na telefonu (in je pot na vas k Sikiju torej fala bogu odpadla), le štrike smo pobrali in parkirali ob Grdinovem avtu. In ga poskusili poklicati, naj pride dol, a je bil človek 20 minut zaseden. Ne bom niti omenjal pene okoli Sukijevih ust in mojega smeha, ko je Grdin končno poklical, naj ga pridemo iskat in odpeljemo do avta. Je pozabil, kje je parkiral. A pustimo to, končno smo se odpeljali v gorjanške hoste. Vmes je Grdin zakurblal svoj GPS in ugotovil, da ima že ful švoh baterijo, pa še za svinčnik je poprosil, Suki, katerega jeza se še ni pohladila, pa mu je dodal izvijač. In se je izkazal kot dovolj dober, saj je Grdin potreboval le palčko, da je pisal po touch screen telefonu. Pa takšnih pripetij je bilo do cilja še brezbroj, da so bila stekla od znotraj zaradi smeha ves čas zarošena …

Malo pred ciljem smo ugotovili še, da Grdin ne more vnesti zemljepisne širine in dolžine v svoj telefon, tako da smo potem po gozdu hodili in odčitavali trenutni položaj, dokler se nismo dovolj približali, da smo udorno brezno zagledali. Je bilo pa zanimivo opazovati Grdina, ki je ves čas buljil v majhen zaslonček in cikcakal gor in dol, momljal, da samo še par dolžinskih minut in se spotikal ob veje …

_mg_7693 _mg_7707 _mg_7712 _mg_7735 _mg_1097

Kakor koli. Smo zmetali opremo na kup, ko je Robi ugotovil, da on ne gre, da bo kar gor počakal, da bomo itak kmalu gor. Jasno da bomo. Če seveda delaš račun brez Sukija … Dokler smo se lahko še slišali, sem mu predlagal, naj si zakuri ogenj (ker sem pač vedel, da če gremo malo pred nočjo noter, da po dnevu ne bomo ven prišli!), potem se pa itak nismo več videli. Smo malo brkljali in raziskovali že raziskano, pravzaprav nič posebnega, dokler seveda nisem hotel fotografirati. Fotoaparata zaradi prisotnosti dveh hudih fotografov svojega nisem imel, ko sem hotel prijeti Grdinovega, je bil pa ogenj v strehi. Če imam čiste roke (jasno, saj prej nisem pol ure brazdal po blatu zaradi strmine!), da ne bom nahrbtnika umazal (on ga je potem pa lahko na drek postavil!), da naj dam zaslonko na ne vem več koliko (pa bi mu kmalu objektiv odvijačil!), da naj izostrim in počakam na fleš itd itd … Sem se kar usedel na skalo in prepustil zadevo njemu, vmes je pa itak Robi začel zvižgati kot obseden. Sem takoj zasumil, kaj je narobe – Klemijev sindrom. Saj veste, sam v gozdu, noč, veter v krošnjah … Splezal sem malo višje, da sva vzpostavila vidni stik najinih čelnih svetilk in sem ga poskusil pomiriti, a ni šlo. Da je zakuril ogenj in vse, ampak da ful živali mimo hodi! Ni mi preostalo nič drugega (je pa res, da sem se dol že dolgočasil, ko se je Suki natikal po eni dodatni luknji, Grdin ga je pa fotkal!), kot da splezam spet gor. Robi me je bil ful vesel, pa tudi razpoloženje se mu je v hipu popravilo, ko sem jaz začel skrbeti za ogenj (in odganjanje medvedov, jelenjadi in ostale zalege v gozdu), on pa se je lahko posvetil eksperimentiranju s fotografiranjem. Je kupil novo bliskavico na daljinca in prav vesel sem bil, ko mi je vsakih pet sekund zabliskalo v faco …

Spet, kakor koli, je blo lepo, zanimivo, čas je hitro minil, tudi Suki in Grdin sta se privlekla gor relativno kmalu, tako da smo še ujeli kavo v LokalPatriotu. Če bi imeli še hrenovke, bi bilo še lepše, sem pa zato doma jedel. In ko sem sedel za računalnik, so me na mailu že čakale fotografije Roberta Kruha in Tomaža Grdina, ki nista imela časa jesti, saj so menda na njuna telefona Sukijevi sms-si kar deževali če bosta že poslala al kaj je to za en vrag?!

Intervju v reviji Rast

Veliko blebetanja, a če koga vseeno zanima

Lahko potegneš kakšno vzporednico med dogodki leta 91 in uporom v letih 41–45?

V obeh primerih smo dobili državo, le da smo v tej vojni, v kateri sem jaz sodeloval, dobili povsem samostojno. (smeh) Razlika je edino ta, da po tej zadnji vojni nihče, ki je sodeloval na strani JLA, ne trobi, da se je boril za Slovenijo …

328_32

Vonj po smodniku

Ko smo pred časom v LokalPatriotu modrovali, kaj bi lahko ušpičili, je nekdo predlagal, da bi šli streljat. S puškami, pištolami, čimerkoli … Da pozna človeka, ki pozna človeka … Torej sem se dobil s tem prijateljem od prijateljevega znanca in je bil takoj za. Nobenih težav. Plačali bomo strelivo, odšli v gozd (ali kamnolom) in bomo streljali po mili volji. Kolikor denarja, toliko muzike.
»OK, pošteno. Samo preverim, kdaj ima fotograf čas …«
»Kakšen fotograf?!«
»Baco, al pa Grdin al pa že kdo …«
»Dej ne me jebat, nas bojo vse zaprl! Fakof! Kakšen članek za cajtnge?! Pa kje ti živiš?! Ko te bojo vidl s kalašnikovim u rokah, bojo kmal potrkal najprej na tvoja, pol pa še na moja vrata!«
In pri tem je ostalo. Ilegalne zadeve me ne zanimajo (pravzaprav me zanimajo, ampak o njih ne pišem, hehe), sem se pa za zadevo že tako zagrel, da sem se odločil poiskati strelišče, kamor lahko pripelješ tudi fotografa in fotografije potem tudi objaviš. Kaj zelo veliko zadetkov ni bilo, pa še nobeden od njih me ni zadovoljil, ko sem jih poklical. Zato sem se oprijel taktike »kartu čitaj, seljaka pitaj« in malce poklical naokrog, znance in prijatelje. In seveda prišel do Boruta, ki je potapljač in član strelskega kluba. To, da je potapljač, sicer s streljanjem ni povezano, pomembno je le v toliko, da ga imam zato sploh v telefonu. No, Borut mi je dal telefonsko številko strelišča blizu Medvod in me najavil pri lastniku Bošku.  Streljati lahko pride kdorkoli, s pištolo ali brez, če pride s svojim orožjem, mora seveda s sabo prinesti tudi dovoljenje za uporabo.

img_4229_resize img_4210_resize img_4247_resize img_4252_resize img_4223_resize img_4221_resize
V Medvode smo prišli ob dogovorjeni uri. Strelišče ima šest strelskih mest in morali smo počakati zgoraj, v klubskih prostorih, da so se izpraznila in četudi smo bili praktično nad strelci, se skoraj nič ni slišalo.  Potem so nas odpeljali v podzemlje. Kjer je dišalo po smodniku. Po žilah je zaplal adrenalin, še posebej, ko smo se začeli puliti za pištole, ki so bile (na srečo prazne!) nametane v neki neugledni škatli. Igor nam je razdelil naboje in sami smo jih morali vstaviti v nabojnik. Rokice so se nam tresle, še posebej Bjanki, naboji kar niso hoteli noter. Igor je ves čas nadzoroval in popravljal, ko smo pištole vsi napolnili, smo lahko začeli streljati. Stal sem za svojo preljubo soprogo in čakal, da jo fotografiram pri strelu. Ni imela stegnjenih rok in sem jo na to opozoril. Ker je imela na ušesih glušnike in ni dobro slišala, se je začela obračati, kar s pištolo. Kljub izrecnim navodilom, da mora biti cev obrnjena vedno proti tarči, stran od ljudi. A še preden se je obrnila, smo trije že tako vpili, da je zvok prišel do njenih ušes in je pištolo spet usmerila v pravo smer. Potem je začel vpiti Joco, ker si je Bjanka po vsakem strelu (kar s pištolo v rokah) popravljala glušnike, drugih večjih napak pa ni bilo. Če ne omenim Karlosa, ki je pri vsakem strelu zamižal na obe očesi, ampak s tem ni ogrožal nikogar, razen morda lastnega ega, ker se je mižanje seveda poznalo v nepreluknjani tarči.
Po prvih petih izstreljenih nabojih smo vsi odložili prazne pištole s cevjo od sebe (razen seveda Bjanke, ampak ne bodimo malenkostni!) in odšli do tarč. Da preverimo kolateralno škodo. In kar nisem mogel verjeti. Na 15 metrov smo prav vsi zadeli vseh pet v črno, najbolj pa se je izkazal Pedžo, ki jih je nastrelil v ravni vrsti. Verjetno gre za začetniško srečo, ker ljudje dolga leta trenirajo za tako dobre rezultate …
Aja, Bjanka me je naslednji dan vprašala, s kakšnimi pištolami smo streljali, če so bile prave! Je hotela povedati očetu, pa ni bila povsem prepričana …

Šala mala

Hrvat, Slovenec in Srb so ulovili zlato ribico. Ta obljubi izpolnitev vsakemu po eno željo, če jo izpustijo.

Srb: “Ja hoću da moja Srbija bude najbogatija.”
Ribica izpolni željo.

Slovenec: “Jaz želim, da bi bila Slovenija svobodna, brez Srbov in Hrvatov in  da narediš največji zid okoli Slovenije, ki ga nihče ne bo mogel preskočiti.”
Puff, ribica izpolni tudi to željo

Hrvat: “Je li ribice, pušta taj zid vodu?”
Ribica: “Ne.”
Hrvat: “PUNI!”

slocean