Avtor: šini

je Tomaževa. Res. Hvala ti, prijatelj! Saj vem, da si se potrudil zato, da bi te še kdaj v jamo vzel ali pa z Ladkotom v divjino, a mi je vseeno. Se me je dotaknila, z vsemi brezštevilnimi slovničnimi napakami vred …

Tudi druge so bile izvirne, hvala vsem, prepišem pa samo še Čamplnov SMS, za katerega se mi zdi, da se je najbolj potrudil. Hvala Kokta tudi tebi! Takole pravi:

Stic Šini slavi,

v stara leta hiti.

Da mladost mu diši,

to vemo vsi.

A naj ga ne skrbi,

ker Šini ti še mlad po duši si!

Vse najboljše, dragi Šini. Tole je rojstnodnevna poezija zate. Nisem dober, se pa trudm! 🙂

Si dober, dragi Čampi, res si, a za vsak slučaj v tapravi službi še nikar ne daj odpovedi, da bi se posvetil poeziji! 🙂

Včeraj sva prišla v zimsko sobo malo pred polnočjo. Ko je ura odbila začetek novega dne, je Robert iz nahrbtnika potegnil šampanjec in pive in tortico, jaz pa malico in viski in sva se zablebetala do treh zjutraj … Zjutraj spala kot polha, jasno, na bivak prišla okoli 4h popoldne. Sneg, ful snega in sonce. Kičizem … V bivaku sva zakurila, skuhala suhe klobase, malicala, potem pa udri po pivi in viskiju, ki ga žal ni več in bova šla spat …
Je blo pa divje, nič ne tajim, divja muska iz osemdestih, in, nerodno mi je priznati, divji disko ples. Patetično, dva možaka densata v težkih gojzarjih, a je kr kul, vmes lahko tud glasno prdneš! Pa probajte kaj takšnega nardit v prisotnosti dame …

P.S. Zgornji post je bil objavljen direkt z lokacije prek telefona, fotke dodajam danes od doma. Talepe so od Roberta, jasno …

Ko Wes Bentley v filmu American Beauty pade na kolena pred Kevinom Spaceyjem, Chris Cooper zadevo skozi okno opazuje pod takšnim kotom, da je prepričan, kako ga njegov sin vleče staremu stricu. OK, povsem sprejemljiva pomota, če upoštevamo, da ljudje skoraj najbolj zaupamo najprej svojim očem …

Z Robertom odhajava v gore (ja, še tole objavim in pičim) in sva v trgovini nabavila hrano in pijačo za visokogorsko žurko. Potem sva odšla k meni domov, da zadevo pravično razdeliva po nahrbtnikih, vmes sem še kavo skuhal. In med kuhanjem sva malce čvekala, potem sem se nenadoma spomnil, da se je model včeraj tetoviral. In sem ga poprosil, da mi zadevo pokaže. Pritisnil si jo je na kolk, ne preveliko, skrije se pod spodnje hlače.  In je model odpel pas in zadrgo, malce spustil hlače in spodnje hlače, jaz pa sem pokleknil na eno koleno in si zadevo pobliže ogledal. Fasciniran sem bil nad detajli in oh in sploh, vmes pa od zadaj z vrta pride moja soproga s taščo … In si predstavljajte, kaj sta videli! Roberta s hrbta z deloma spuščenimi hlačami in dol povlečenimi gatami, jaz pa na enem kolenu z nosom povsem v njegovem razkoraku orgazmiram nad lepoto … Pa jebemuvragaintristokosmatih medvedov nazaj!

Monika se je seveda začela smejati, tašča pravzaprav ni čist štekala, kaj se dogaja, Robert je hlače vlekel panično gor, jaz sem pa v ušesa švasal … Evo, zdaj pa greva, bova v bivaku, kjer naju ne bo nihče motil, zadevo pobliže pogledala! 🙂

Evo, pa je spet prišel ta dan v letu, ko bi raje bil kje drugje. No, ni še prišel, še malček malček manjka, a kljub temu bom nekje drugje. V hribih. Kot vsako leto po 40. rojstnem dnevu. Jeba, tile rojstni dnevi, vam povem. Vsi veseli, z izvirnimi čestitkami upravičeno pričakujejo, da boš dal za pijačo. Saj denar me ne žuli, ampak v mojih letih kakšnega upravičenega veselja pač ni več …

Lani se je divji žurki pod Jalovcem pridružila Vesna in bil je eden boljših rojstnih dni ever. Malo matra, lepo okolje, kr dobra hrana (kuhane base in zenf), celo nek kolaček s svečko za upihnit in kruljav happy birthday (saj Vesna ima posluh, res, no, vsaj domnevam, kruljav je bil zaradi mačka, je pa tudi res, da je trezne ali brez mačka še nisem slišal peti!), le prenočišče v zimski sobi je bilo pod vsakim nivojem. Aja, pa mraz za popizdit, a se nisva dala, naslednji dan na vrhu Jalovca je bilo toplo in čudovito. In v dveh dneh nisva srečala niti enega človeka, kar je prav pravljično …

Letos se pravzaprav še nisem dokončno odločil, kam jo bom mahnil, možnosti je več. Snega tudi še ni preveč, zimske sobe in bivaki so odprti, gneče ni, nahrbtnik pripravljen, le deževalo bo do nedelje (v skladu s priložnostjo) …

Aja, kot vsako leto, vsi prijatelji in znanci toplo vabljeni na praznovanje mojega skorajšnjega rojstnega dne, za hrano, pijačo in prenočišče bo poskrbljeno! Pa zrak nad 2000 metri je čudovit in nobene gneče ni … 🙂

Revija Rast je podelila nagrado za najboljšo angažirano kratko prozo, zmagala je Brulčeva. Bil sem sicer v komisiji, a absolutno ne gre za nepotizem ali korupcijo ali kaj tretjega, zgodbe so bile podpisane s šifro in prvo mesto je komisija izbrala soglasno! No, danes je bila krajša slovesnost, Staša je prebrala zmagovalno zgodbo. Car Matjaž je sedel poleg mene in sem ga opazoval in sem točno vedel, kaj se mu plete po glavi.

Zakaj sem vedel? Ker sem lani enkrat “nastopal” v Srbiji s svojo kratko zgodbo. Zakaj sem jo napisal takšno, kakršna je, je morda vprašanje za dr. Frojda, zakaj sem se odločil za prevod in branje prav te, je pa menda vprašanje za tramvaj komando. Kaj pa vem. Vsaka druga beseda je kletvica, sam sex in blovđobi itd itd … Ko pišeš, je kul in smešno in vse, ko jo, sam seveda, bereš, je tudi kul in smešno in vse, ko pa jo v tuji državi bere mlada in lepa igralka (ki seveda zardeva prek ušes!), poleg tebe pa sedi dekanica fakultete, katere častni gost si in cela prva vrsta nekih pomembnežev, ki se kar vidno poskušajo oddaljiti od tebe ali se vsaj skriti v fotelj zaradi zadrege, tudi tebi zardijo ušesa! Jah, nihče ni car, niti jaz (žal) ne …

Evo, še stavek ali dva iz Matjaževe zgodbe, ki, kako prikladno, govori o dreku in sranju, da vam bo jasno, zakaj je imel rdeča ušesa! Med poslušalci pa seveda sami starejši in ugledni gospodje in gospe.

… Spoznavam, da ljubim vonj lastnega govna. Ko sem se zjutraj sklanjal nad školjko in vpijal omamni vonj, je v mene vstopila nekakšna svetloba, nekakšna nova moč, ki je do zdaj nisem poznal. Ožarila me je vzhičenost, s kakršno so se srečevali puščavniki v času zgodnjega krščanstva. Z gotovostjo trdim, da imam rad drek vseh ljudi, in žele bi si, da tudi oni vzljubijo moj drek … … Umazanija je nevarnost. Drek je subverziven. In ravno v tem leži njegova strašna moč, ki jo ima nad ljudmi. Morda bi bilo svet mogoče zamajati z odločnim nasprotovanjem enemu ključnih civilizacijskih smotrov: čistoči. Posvetilo se mi je: drek je upor. Zato je napak, da potrebo opravljamo skriti, sami in osamljeni med štirimi stenami naših kopalnic …

Res je, da je zgoraj prepisano (v celoti je zgodba objavljena v zadnji številki Rasti!) grobo iztrgano iz čudovitega teksta, ampak, jebiga, še celo jaz, ki sem njegov prijatelj in občudovalec in fen, sem se nehote malce odmaknil od njega! 🙂

Hja, na stara leta sem ugotovil, da če hočeš sobo pospraviti, ampak res pospraviti, jo moraš prenoviti. Zamenjati pohištvo, ne samo prebeliti. Ker če prebeliš, samo začasno umakneš in spet nasvinjaš … In ker me hrbet že konstantno boli tudi ko se zbudim, sem prišel do ugotovitve, da morda je pa vzmetnica (oz ležišče, ker ležišč ne delajo več iz fedrov!) že godna za upokojitev … In ko se odločiš za zamenjavo ležišča, zamenjaš še posteljo, pa posteljnino, pa prebeliš, ker je glih prostor, potem pospraviš walk in omaro, ki je tako velika, da se je nabralo za ene pet kil prahu in milijon cunj, ki jih niti Rdeči križ ne bi več vzel … In je v omari kar nenadoma prostora za ples, soba veliko lepša in prijetnejša, pa še radiator smo mimogrede zamenjali pa … OK, zdaj moram kupiti še stenski tv, ki si ga soproga neizmerno želi (v spalnici, jasno), ker v dnevni vedno zaspi, samo se še nisem povsem odločil, ker, kaj pa vem, a bo samo spala, al kaj?!

Težava pa se je pokazala pri izbiri ležišča. Sem spraševal prijatelje o njihovih izkušnjah, pa ima vsak drugačno, potem pa na dom dobil reklamno brošuro podjetja, ki te zadeve prodaja v novem, čudovitem salonu v Mačkovcu. In sva odpičila tja s 600 evri v žepu, a kaj, ko je bil le en obupno prezaposlen prodajalec in 50 kupcev! (Zakaj novodobni biznismeni vložijo ne vem koliko evrov v čudovito in ogromno trgovino, ne vem, koliko evrov v reklamni material, ki ga VSAK dobi na dom prek pošte, potem pa hočejo prišparati nekaj fičnikov na itak poceni delovni sili, mi absolutno ni jasno, ampak to falabogu ni moj problem!)  Sem se prestavljal s postelje na posteljo in sprobaval, a ker nisem kupoval baterijskih vložkov za tri dni, sem hotel še kakšen nasvet, ki ga pa seveda nisem dobil. In sem pri blagajni sporočil nič krivi prodajalki, naj mi ne pošiljajo več reklamnega materiala, odšel domov in prek neta naročil dormeo ležišče. Ki je bilo celo  nekoliko cenejše! In sem na rit padel, ko so me poklicali v nedeljo, da sem potrdil naročilo, vmes mi je pa gospodična prodala še odeje in vzglkavnike in kaj jaz vem kaj še vse, kajti čeprav sem se zgovarjal, da za to skrbi moja soproga, je kar rinla in rinla in da je poceni in akcija in sploh in oh in antipršično in antibakterijsko in bla bla bla in sem kar naročil. Ko sem prišel domov, me je soproga seveda gledala postrani, ker sem zamudil kosilo, a sem ji razložil, da mi mora oprostiti, ker sem bil v šopingu in da skrbim za najino zdravje, da sem kupil nekaj antibakterijskega in bla bla bla. Ni bila prav nič navdušena, ker vse to menda že imamo, ampak boli me k***, je bilo poceni!

Ležišče so pripeljali, vsega ostalega pa ne, ni bilo na zalogi. Par dni kasneje so poslali še vzglavnike in potem kasneje še odeje in menda sem postal edini človek na svetu, ki z dormeom ni bil zadovoljen, kajti za vsako dostavo so mi zaračunali 9 evrov. Sem napisal pritožbo, da denarja pač ne pobiram po tleh in da ni moj problem, če se ne znajo zorganizirati in sem že naslednji dan dobil mail, da me vse stvari čakajo na pošti, seveda brez poštnine. Evo, tako se dela biznis!

Samo še tole majico si najdem in bo v spalnici carsko! No, “Prej boš dala prej boš spala” bi bila boljša, ker ima celo rimo, a sem se odločil, da ne bom malenkosten …