Avtor: šini

Lepo je, ko ima človek prijatelje, ki mu pomagajo prebroditi dolgočasenje! Tico se je žrtvoval in iz Ljubljane priskakljal, da greva v Cinka, potem sva pa še žrtev iskala, ki bo dobrote za na žar kupila in je gospod Grah na mino stopil. Da bi šel z nama, je izrazil željo in sva ga milostno sprejela pod pogojem, da nakupi živež in piče. In sva ga odpeljala v Tuš in mu potem v košarico metala, ker javni uslužbenec je navajen skromno živeti in bi nas kar s kruhom odpravil. Sem mu malo več čebul in paradižnikov v košarico zabrisal, ker doma imam prazen hladilnik, pa kruha sem tudi malo več zahteval od prodajalke, ker sem sicer danes bil v trgovini, ampak sem se samo čike kupiti spomnil, Tico je naročje radlerjev prinesel, gospod Grah je pa cene na čevapih gledal, čeprav sva ga prepričevala, da cena ni pomembna, da naj gleda na kakovost! Edino pri vodi v plastenki je zatrmulil, da tega pa ne bo vzel oziroma plačal, da on pije vodo iz pipe in da naj se jebejo vsi, ki flaširajo vodo in naj se jebejo vsi, ki vodo v plastenkah prodajajo, da on plastike ne podpira. Sem ga mirno vprašal, koliko vode ima s sabo in je ponosno povedal, da pol litra, ko sem mu še bolj mirno zatrdil, da zame bo to dovolj, da nadomestin švic iz Cinka, se je pa hitro vdal in eno plastenko vzel. Godrnjaje sicer, a vzel jo je in celo deklici na blagajni zaupal svoje nasprotovanje. Jo je zelo zanimalo, sem videl po njenem pogledu!

Jamo sem opremljal jaz in smo počasi dol vozili, trije prijatelji, in sem bil res kar raznežen. Lepo je imeti prijatelje, majkemi. Tam nekje na osemdesetih metrih je nad mano zagrmelo, kakor da je potres in se mi je kar milo storilo pri srcu. Predolgo sem mečkal in je gospod Grah iz riti enega ustrelil v znamenje protesta, a se kaj dosti nisem sekiral, ker sem bil pod njim, balonček pa je potoval gor, proti Ticotu, ki je še višje gor podrl kupčka, da se je mogočno brezno kar zatreslo in se mi je spet kar milo storilo. Že dolgo nismo bili skupaj v jami! Dobro, saj potem se je Tico kmalu začel dušiti in sta se nad mano kregala, kar me pa sploh ni motilo, ker sem tako lahko v miru smer vlekel. Dol kaj dosti časa nismo izgubljali, sem kar ven pičil, prijatelja sta se pa kregala, kdo bo razopremljal in štrike ven vlekel in podobno, dokler nisem že nekje s polovice zavpil, da jaz bom kar zakuril in tisto crkovino od čevapov kar sam pojedel. In sta prisopihala gor, še preden je bila dobra žerjavica, ker sta se resno zbala, da bom res prasec vse sam požrl. Saj bi lahko, čeprav to ni hvala, le javni uslužbenec je bolj malo mesnin kupil in smo potem bolj kruh in paradižnik jedli, tako da sem domov lahko odnesel samo eno čebulo, drugega ni nič ostalo!

Med vožnjo domov sem pa nekaj gospoda Graha preljubo soprogo po nemarnem omenjal, ne vem točno, kako smo nanjo sploh prišli, in me je zelo resno pogledal, sem se kar malo ustrašil, da sem morda kakšno nevidno mejo prestopil, a je nisem, na srečo. Je model le moč zbiral, da je lahko eksplodiral in sva potem s Ticotom z vso hitrostjo odpirala vsak svoje okno in glavi ven tiščala kar med vožnjo, pa ni pomagalo. Nama je gospod Grah mirno pojasnil že med vrtenjem ročice za spuščanje okna, da je vsak trud zaman, a sva vseeno poskusila, človek, ki se bori za življenje, se pač ne vda kar tako …

Potem pa še kofe pri meni, potem sta morala pa garača počasi proti posteljici, ker menda v službah po tanovem ne moreš več osem ur spat …

Eden od dveh končnih izdelekov akcije, ki smo jo izvedli konec marca, je končno tukaj!

[youtube]http://youtu.be/jGhQGY-Ji2M[/youtube]

Moji so odpeketali na morje, jaz sem pa ostal s praznim hladilnikom. Ampak res. Sem bral in kofetkal na vrtu in me je šele glasen želodec opozoril, da je čas za kosilo že debelo minil. Sem bil kar malo presenečen, ponavadi nisem nikoli tako lačen, se kosilo kar znajde na mizi. Na voljo sem imel seveda več možnosti, ko sem opazil prazen hladilnik, a se mi res ni ljubilo ne v trgovino ne v gostilno in sem kar VIH udaril. To sem v samskih časih delal kar pogosto, če so bila vsaj jajca na voljo. Ne veste, kaj je VIH? Vse iz hladilnika vržeš k jajcem v ponev in ponavadi kar rata, še posebej, če si dovolj lačen. Danes pa se mi kuhalo ni in sem samo pašteto s kečapom in kruhom zmazal. Saj ni bilo slabo, le časopis sem zamazal glih na delu, ki ga še nisem prebral in ko sem se potem kasneje predvsem kofetov že krepko preobjedel, je Grdin poklical. Da še par stvari postoriva. Sem bil takojci za, ker sam doma biti je v bistvu dolgčas, če nisi čisto mlad in na obisk povabiš ful mladih prijateljev in prijateljic. Preden pa sva k njemu v studio odpeketala, sem ga še na večerjo povabil, da vsaj kaj pametnega pojem. In sva seveda zavila k lokalnemu dilerju zdrave prehrane, čiza že sto let nisem jedel. Med čakanjem je bilo Grdinu seveda dolgčas, kdo pa rad čaka pri prazni mizi, zato je še en velik sladoled pojedel, čeprav sem ugovarjal, da je vrstni red drugačen, da je sladica na koncu. A se ni dal motiti, je snedel in sladoled in čiza, na kofe sva pa potem drugam odšla, čeprav tudi lokalni diler nima slabega. Je pa dobro vsake toliko malo okolje zamenjat …

Tu in tam dobim informacije, ki si jih včasih niti ne bi želel. Pred dobrim letom mi je recimo dr. Stibro zaupal,  katero knjigo je prebral na morju in kako zelo je navdušen nad njo, a kakor se rado zgodi, se ni zgodilo. Čeprav zelo veliko berem in sva končno prišla do priložnosti, da se pogovarjava tudi o meni bližnji temi in ne le o temah, blizu njemu, ravno tiste knjige nisem prebral. Saj ne, da nisem slišal zanjo, itak da sem, a se najina okusa očitno malce razlikujeta. No, saj par besed sva vseeno rekla, to že, potem sva pa spet na tadrage avtomobile prešaltala in podobne bolj moške teme. Danes sva pa dobila novo priložnost. Je spet navdušen do mene priskakljal. Da če bom kaj tistga čefota videl. Verjetno da ga bom, ker kar dosti čefurjev vidim. No, tistega, ki je film naredil. Tudi nekaj takšnih vsake toliko vidim. No, tistega, ki je film o čefurjih naredil! Aha, Vojnoviča. Ja, enkrat ga menda spet bom. No, povej mu, da je super film naredu, sem ga do konca pogledal! Kar je kompliment, domnevam, dr. Stibro ne pogleda veliko filmov do konca. No, bodimo bolj precizni – to je kompliment, ker je to prvi film, ki ga je moj prijatelj pogledal do konca.

Pa ta svet se res spreminja. Zadnjič pridem iz jame in me na telefonu pričaka fotka napol golih mišičastih pobov na odru, s pripisom, da je nek drug moj pravi možakarski prijatelj (ki se tudi ukvarja z avtomobili) pa ženo peljal v gledališče. Pogledam bolj pazljivo in jo res vidim v prvi vrsti. In se spomnim, da ko sem ju pa jaz pred leti povabil v gledališče, je pa  zaspal in se potem na nosečo soprogo jezil, da ji je non stop slabo, da zakaj ji pa še tedaj ni moglo biti …

Pa še moja predraga soproga je iz knjižnice prišla, je za na morje vzela kup krimičev, eno grozljivko ter drugi del tiste mega uspešnice s sivo barvo v naslovu. Ki me že nekaj časa matra, da bi jo prebral, a z drugim delom pa res ne bi rad začel. In me sestra pomiri, da ima ona vse tri dele, v angleščini, da jih bo vzela na morje. Na morju torej branja ne bo zmanjkalo, moj mladinski roman pa menda pride, ko se vrnem …

Vedno so me fascinirali ljudje, ki nekaj naredijo za zdravje. Ne, ne mislim na tiste, ki že navsezgodaj sedijo v čakalnici pri dohtarju, vsakič z novo boleznijo. V mislih imam rekreativce. Recimo kolesarje, tekače … Srečko kolesari do boga plus na ranču dela s tahudo mulčarco (kar koli to že je) in ko greva potem v jamo, to pomeni, da on žvižga za mano, jaz pa crkujem. Smo se za v soboto zmenili, da gremo v Čaganko, nove dele v Južnem rovu raziskovat in podaljševat, celo Dejan se nam je pridružil, kar mi je bilo zelo všeč. On je bolj moj tip športnika in rekreativca, do jame se pripelje z avtom, tam spije kofe, enega prižge potem pa piči, običajno še počasneje kakor jaz. In ker se nam je nekako zdelo, da samo Južni rov v Čaganki ne bo dovolj, smo zjutraj najprej skočili pogledat v tisto jamo, kjer nam je zadnjič malo nad dnom zmanjkalo štrika. Dejan je prišel do 40 metrov in kar ven odsopihal s takratkim štrikom, midva s Srečkom pa s tadolgim potem do dna. In bolj sva rinila in premetavala, slabše je bilo. Res prava krasotica s kar nekaj prostornimi brezni, čista in suha, se je na 75 metrih brezkompromisno zaprla! Nekaj razočaranja je seveda bilo, nimam kaj tajit, a sva jo kar hitro razopremila in ven pičila, da se vsaj v Čaganki potolažimo. Sem si oprtal štrik in olimpijsko pičil gor, ko sem pa kar zadovoljen sam s sabo dol pogledal, pa se nisem več tako olimpijsko počutil, ker me je Srečko v sekundi ujel. Kar je pomenilo, da sem moral pospešiti, kar je posledično potem pomenilo, da sem se skoraj utopil v znoju! Komaj sem čakal, da pokukam v prijetno ohlajeno hosto, da z glave zabrišem čelado in se malce ohladim in posušim in ko sem končno pokukal na zrak, sem takojci, ampak res takojci opazil, kdo ne bo šel naprej v Čaganko. Niti pod razno. Je Dejan namreč malce od vhoda ležal na mehki travi in debelo spal. Sem se mu pridružil, samo v ležanju, ne v spanju, a kaj dosti nisem počival, ker smo že pičili proti Čaganki. Tam je Dejan tudi uradno oznanil, kar sem itak že vedel, da je brez veze, da gre tud on dol, da bo raje malo bivak pospravil (kar ga potem res je, ko se je okrepčal z osvežilnim spancem še v bivaku!) in nama roštiljado pripravil, ko lačna prideva ven. Prepričevati ga ni imelo smisla in sva s Srečkom kar sama pičila in nama je šlo dobro, saj dol gre vedno dobro, potem sva se pa v tiste nove dele zakadila, kjer sem nazadnje iskal nadaljevanje. Je bil Srečko ful nestrpen in je vodil, jaz pa tekel za njim in usmerjal. Potem sva se končno v ožino zarinila in sem bil kar malo ponosen sam nase, ko se je nekje na pol poti v tisti jebi za trenutek zaustavil in povedal, da sem čist prfuknjen, da sem v takšno rinil. In je rinil naprej, jaz za njim, dokler se ni zaustavil in vprašal, kje je tista dvoranica, o kateri sem govoril. Ker je bilo tako ozko, da je z ritjo dobesedno zaprl cel rov, nisem nič videl in sem ga samo naprej silil, da bo že videl, ko bo lahko pokleknil. Sva prišla do tam in je Srečko še eneparkrat rekel, da sem prfuknjen, kar sem, ponavljam, vzel za kompliment, ker sem ga že videl riniti se v ožine, kamor jaz niti škornja ne bi vtaknil, potem je pa zabentil, da naprej ne gre. Da naprej rine pa samo norec, pa še ta ne daleč, ker je pač preozko in prenevarno. In sem ležal za njim in sem bil res zmeden, ker zadnjič se mi je zdelo, da sem videl eno dvoranico, zdaj je pa nisem več. Pa spet, saj veliko itak nisem mogel videti, ker je Srečko pred mano popolnoma blokiral razgled. Potem se je nekako malo umaknil, da sem pokukal in sem negotovo predlagal, da morda je še malo naprej in se Srečko ni strinjal, da tam ni nič, da tam ne gre, da tam tud budala ne bi šla, a ker sva bila že tam in ker res ni šlo nikamor več kakor samo tja, se je odločil, da bo poskusil. Pa čeprav je videl, da ne bo šlo. In potem sem tudi že jaz mislil, da sem morda sanjal, a je potem nekaj metrov naprej, ko mu je ožina skoraj tudi škornje že sezula, povedal, da je nekaj rdečega našel. In je bla Mihatova podkapa, mu jo je ožina z glave nazadnje snela verjetno. Srečko je nejeverno odkimaval, da to so nemogoči pogoji, a ker sva bila že tam, je zahteval macolo in špico in je potem grizel in grizel in zgrizel en prehod v malce bolj prostorno dvoranico, kjer sva lahko vsaj napol ležala. In je grizel še naprej, da je bilo že meni vroče, ker sem jamarski reševalec, a se mi niti sanjalo ni, kako bi ga od tam zvlekel, če bi se kaj zgodilo. V ozkem podoru piha, kar pomeni, da jama gre, a je na koncu postalo res tako nagravžno ozko in podrto, da sva se odločila zaključiti. Srečko je nato z vso opremo ven žvižgal, jaz z damsko torbico za njim pa sem se dobesedno topil! Nekaj čez deveto zvečer sva ven pokukala in naju je kava že čakala, pa čevapi in bučke tudi, saj je na položaj prišla tudi Jasna. Je srečko še blejsko juhico scmaril in deci svojega vina natočil, ko smo drugo rundo čevapov na žerjavico vrgli, se je pa Marko Z. pripeljal  in smo smeno naredili. Srečko in Dejan sta domov odpeketala, mi trije smo pa ostali, ker smo imeli v nedeljo še srečanje jamarskih inštruktorjev pri Čaganki, na katerem smo nameravali določena pravila predebatirati. Smo sedeli ob ognju do dveh zjutraj in malo debatirali malo pa tiste čevape čvakali, potem se pa v posteljo odpravili, ker so bili ostali najavljeni že za ob deveti uri v nedeljo.  Jasna je kmalu zaspala (saj veste, delovno ljudstvo pa to), Marko Z. je pa še par stvari prek telefona moral všečkati na FB, preden je utonil v sen. Pa malo sva se še dajala, za kdaj naj uro nastavi. Jaz sem navijal za deset do devetih, on jo je pa na osem nastavil, da bo zjutraj še malo tekel. In sem bil res kar malo jezen sam nase, ko sem še dve uri časopise bral, da zakaj tudi jaz nisem vsaj malo športnika in da je to pri mojih letih res prekleto neresno, da nič za zdravje ne skrbim. Sem potem nekako zaspal, a sem bil že ob pol šestih pokonci in sem malo na ogenj nalagal in bral, ob sedmih sem se spet prisilil zaspati, malo pred deveto me je pa Marko Z. zbudil, ko je začel ropotati. Je alarm prespal, itak, a je rekel, da se teku pa ne bo odpovedal in sem bil res popolnoma fasciniran. Me je vest tako pekla, da sem tudi sam kar vstal, pristavil kavo, enega prižgal, ko sem si začel zobe krtačiti (ja, imam dve roki, eno za čik, drugo za ščetko!) je pa Marko Z. iz bivaka stopil, da se loti jutranjega teka. Evo, nič ne tajim, zavidal sem mu, voljo pa to, da se spravi tekat po hosti, kjer so medvedi in ostale zveri! Sem si počasi krtačil zobe, nevoščljivost me je dajala, Marko Z. je pa začel teči. In sem mu sledil s pogledom, kaj sem pa hotel, čeprav bi se najraje razpočil, in še dobro da sem mu, kar me je zavist potem kmalu minila. Ne, ni medved skočil nanj izza prvega grma, le moj vrli prijatelj je tekel le do našega poljskega stranišča. Tam je pa z jutranjo fizkulturo zaključil, oziroma se je lotil drugih vaj za telo in duha …

Potem so pa že ostali prišli (prvi Uroš, ki je skoraj direktnega z druge, bolj tekoče jamarske akcije uletel!) in smo posedli ob ognju in blebetali, kakor se za aktivne jamarje spodobi, blebetati smo prenehali le, ko nam je Jasna postregla s prebrancem s klobaso. Potem smo še malo modrovali in se dogovarjali, potem se je pa itak sonce začelo počasi spuščati in smo počasi zaključili …

Aja, pa Maks je obvestilo dobil, da je stric postal in je bil tako vesel, da nam je še pred prebrancem iz avta prinesel družinsko pico. Je bila sicer hladna, a je vseeno teknila, še posebej, ker smo vedeli, da če ne bi bil tako vesel, bi jo zagotovo sam na skrivaj čvaknil! Ja, pa netipično gorenjsko gesto Marka Z. moram tudi pohvaliti, ja za Čagankarje prinesel zobno ščetko švicarskih reševalcev. Res je, da jo je dobro leto uporabljal vsakodnevno, a za ob jezeru v jami, kjer si opremo malce blata očistimo, bo še vedno dobra …

Ko sem bil še mlad (jap, vse pogosteje bom začenjal svoje pripovedi na tak način), je v sosednjem bloku živel nek oficir. Menda je bil eden prvih diverzantov v Jugoslaviji (menda so specialno enoto zelo pozno ustanovili) in so ga imeli otroci radi, ker je znal iz vsake leske narediti dober lok in ker je znal dobro nož metat v drevo pa še drugih podobnih veščin je bil poln. Name te njegove veščine niso naredile kakšnega pretiranega vtisa, pa ne zato, ker bi se mi to morda zdelo brez veze, saj sem tudi jaz z veseljem gledal Rambo Staloneja in podobne holivudarke, le malce gorak sem bil na Jugoslovansko armado, ki me je vtaknila v zapor in spravila pred vojaško sodišče. Me je Mičo, tako mu je bilo ime, sam poiskal, ko je slišal, da sem bolj umetniška dušica in da ves čas nekaj pišem pa da tudi rišem rad. Si je v kleti slikarski atelje uredil, s platni in barvami, plus bolj nočni tič je bil in ni minilo dolgo, pa sva po cele noči malala vsak svoje platno tam v njegovi čumnati. Je bil kar zanimiv človek, ne dosti starejši od mene in veliko sva se pogovarjala o slikarstvu in literaturi, politiki sva se pa bolj ko ne izogibala, dasiravno je v tistem času nekdanja država začela že krepko razpadati po šivih. In je prišla vojna. On je bil kot kapetan na eni strani, pri federalcih, jaz kot navaden jebiveter na drugi, pri teritorialcih. Se nisva opazovala prek puškinih cevi, čeprav je bil moj položaj takoj za njihovo žico, nič kaj takšnega dramatičnega ni bilo. Ga nisem videl do dne, ko so v državo že prišli tisti beli sladoledarji Združenih narodov in sem šel slučajno mimo križišča, ko je prišlo do nekih pregovorov. Pregovore smo imeli sicer ves čas, ni bilo to nič posebnega. Sam sem bil v enoti devetih ljudi, ki smo zasedli elektro razdelilno postajo, da si federalci ne bi elektrike priklopili in se nihče ni zares kaj dosti brigal za nas, razen lokalnega poveljnika federalčkov, ki je zahteval pregovore vsakič, ko se ga je nasekal. In smo ponavadi potem trije odšli do njega in se delali fine, ko nam je ponujal rakijo iz steklenice, da mi smo civilizirani in da ne pijemo iz steklenic ko oni in da naj se jebe s tisto rakijo in je model popizdeval in norel, mi smo se ga pa potem, ko nas ni mogel videti,  sami nažrli ko krave. A ni v tem bistvo tokratnega zapisa. Sem ravno od doma v uniformi in z orožjem odhajal proti svojemu položaju, ko sem pred kasarno opazil tiste sladoledarje in polno naših in polno njihovih. So imeli nekakšne pregovore in bi šel verjetno mimo, ker me to sploh ni zanimalo, a me je nek častnik zaustavil in ukazal, da naj stojim v križišču in malo popazim. Kaj naj popazim, sicer nisem vedel, a sem pač stal v tistem križišču in malo pazil. No, le malo sem se v senco pomaknil, ob zid neke gostilne, pred katero je itak stalo nekaj zdolgočasenih in rahlo opitih firbcev. In je nekdo od njih omenil, da pri teritorialcih stoji sin od povelnika novomeške kasarne.  Potem me je pa začelo zanimati, itak. Sin je bil tak suh dolgin z dolgimi lasmi, pod teritorialsko čepico je bil prav nevojaško videti, prej karikatura vojaka kot kaj drugega, a bistvo so naši dosegli. Poveljnik vojašnice je povsem ven padel, ko je sina zagledal na drugi strani. Kako tudi ne bi! Saj so že dolgi sinovi lasje pojasnjevali, da se pobec očetu vojaku na ta način upira, a eno je frizura, povsem nekaj drugega pa uniforma nasprotne vojske. Je v fotru kar nekaj umrlo, se mi zdi, da sem videl, a kar nenadoma nisem imel več časa opazovati dogajanja, ker se je proti meni napotil oficir jugoslovanske vojske. Najprej ga nisem spoznal in sem mislil, da hoče model k nam v senco, kar me zelo niti ne bi motilo, saj senca je od vseh, jebajga, potem sem pa pod častniško šapko spoznal Mičota. Ki je koračil proti meni in ko je prišel na korak ali dva, stegnil desnico predse. Mi torej ponudil roko. Najprej sem jo seveda hotel takoj sprejeti, sem že trznil s svojo desnico, saj med nama se v tistem trenutku ni nič spremenilo, še vedno je bil isti človek, še vedno sem bil isti človek. Nato sem pa začel razmišljati, da človek živi v Sloveniji, tu ima familijo, oblečen je pa v uniformo neke druge države in da naj se kar lepo jebe s tisto ponujeno roko. Da naj sleče uniformo, potem se bova pa rokovala, z veseljem! Sem torej okleval, vse skupaj je postajalo že malo mučno, ko je kar stal tam s stegnjeno roko, pa ko sem s pogledom ošinil okolico, so seveda vsi buljili v naju, celo sladoledarji! In čakali, kaj se bo zgodilo. Tisti pripitki za mano so normalno navijali, da mu roke ne bi dal, da kaj ma tle roko za stegvat okupator ušivi in  morda sem prav zaradi tega sprejel ponujeno roko in krepko segel vanjo, kaj pa vem, vem le, da mi je bilo nadvse nerodno. Me je vprašal, kako sem in sem po pravici povedal, da dobro, njemu pa nisem vrnil istega vprašanja temveč predlog, da naj sleče uniformo in bo tudi on OK. Se je nekako utrujeno nasmehnil, počasi odkimal, še enkrat stresel roko, potem pa se vrnil k svojim. Sem ga že v hrbet zadel, da mu bom pomagal pakirati, ko bo odhajal in mi je bilo potem celo malo žal, da sem to bleknil …

Po tistem se nisva več videla. Čez nekaj let sem slišal, da je nekje na hrvaškem na bojišču umrl in nanj nikoli več nisem pomislil. Danes pa zbiram in sortiram jamarsko opremo, ker zjutraj odhajam v jamo in med premetavanjem železja in prasic na tleh nenadoma zagledam nekaj pisanega. Tam, kjer v garaži oprema visi, imam že nekaj let kar neke cunje na tleh nametane, da vpijejo blato in vodo, pod njimi pa je bilo očitno tudi Mičotovo olje na vezani plošči. Sem ga takoj prepoznal, leta 1990 mi ga je podaril. Saj kaj posebnega se mi od čustev ni vzbudilo, jebajga, človek je sam izbral in odšel, tukaj pa pustil tako soprogo kakor majhnega otroka, a vseeno sem tisto sliko pobral s tal in preveril, v kakšnem stanju je. In je bila v nikakvem, ker je les seveda miljonkrat vpil vodo in blato z moje jamarske opreme in se posušil in spet zmočil … In je bila slika vsa preperela, mi je v rokah razpadla na šest delov. Sem koščke zabrisal v smetnjak, potem pa zvečer še enkrat odšel v garažo in en košček postavil na tla ter ga fotografiral. Potem sem ga pa spet brez nekih posebnih čustev vrgel nazaj v smetnjak …