Kategorija: Razno

Jojkinovac so naši Dolenjski jamarji raziskovali že v osemdesetih letih prejšnjega tisočletja in kar je najbolj fascinantno, večina tedaj sodelujočih pri tem projektu je še danes nadvse aktivna v jamarskem klubu! Brezno s 460 m globine je več ko dve desetletji zasedalo častitljivo prvo mesto po globini med bosanskimi jamami, šele pred kratkim so našli in raziskali globljo. Jojkinovac je še daleč od tega, da bi bil do konca raziskan, saj je v skoraj tridesetih letih jamarska tehnika krepko napredovala, ko so letos željo po raziskovanju pokazali banjaluški jamarji, zbrani v jamarskem društvu Ponir, je pa tudi novomeške jamarje krepko zasrbelo.
Na pot smo se odpravili v petek popoldne v krepko zmanjšanem številu, saj so viroze zasekale med najboljše in čeprav pot načeloma ni dolga, nismo računali na horde za praznike vračajočih se gastarbajterjev ter zastoje na meji, pa seveda smo tudi v Banjaluki naredili postanek, za klepet in pivo ali dva s kolegi jamarji. Meni je bilo v bosanskem kafiču nadvse všeč, saj ob kavici lahko kadiš na toplem, a ker nisem več vajen zakajenih prostorov, so tudi mene, kakor ostale slovenske nekadilce, kmalu začele peči oči. Kar pa me ni toliko motilo, da ne bi izkoristil priložnosti in vlekel v zaprtem prostoru, čeprav so prijatelji samo mene postrani gledali!
Posledično smo torej pred jamo, bogu za hrbtom nekje v bosanskih hribih, prišli šele okoli treh, v šotore smo se pa spravili šele okoli petih zjutraj! Sem se bal, da bom šel v jamo spet neprespan, ampak na srečo Mihata v službi tako izcuzajo, da si je tudi on privoščil nekoliko daljši lepotni spanec in smo premražene kosti iz šotorov privlekli šele okoli desetih! Na skoraj 1000 m nad morjem sonce ni preveč grelo in smo mleko recimo drobili v kavo, a se kljub temu v jamo ni nikomur mudilo! Šele okoli pol dveh se je v brezno prvi spustil Aco, ki mu je sledil Joda, njemu pa jaz. Mi trije naj bi jamo opremili do dna, saj so se v treh prejšnjih akcijah spustili le do okoli 400 m, Grdin, Tico, Jasna in Miha pa naj bi se bolj posvetili fotografiranju vhodne, skoraj 200 metrske vertikale. Sem bil nadvse hvaležen, da nisem bil v fotografski ekipi, ker fotografi znajo zelo zelo zakomplicirati jamarsko življenje in sem se lahko posvetil občudovanju jame. Sem se res spuščal bolj počasi, saj sem pasel zijala v ogromni, fascinantni jami, hkrati pa vse bolj občudoval junake prvopristopnike, ki so raziskovali z mnogo manj opreme in s krepko bolj enostavno tehniko! S fotografsko ekipo smo kmalu izgubili stik, v prvem meandru nekje na 200 metrih smo se pa prvič umazali. In sem med prodiranjem v globino vse bolj dobival domač občutek! Kot da bi bil v Čaganki, tako smo se guzili in usrali! Tam nekje pa sem tudi izgubil občutek, kje smo. Načrt jame je enostaven, le globoka vertikalna brezna in nekaj ozkih, kratkih prehodov, ki se pa kar niso in niso hoteli nehati. Sem šele kasneje ugotovil, da če je na načrtu narisanih 3 cm nekih ožin, to v naravi pomeni dolge dolge metre. In mi je bilo kmalu žal, da s sabo nisem vzel plinske bombice in kofeta. Ne vem, zakaj sem zadevo zunaj vrgel iz bidona, sem si menda po načrtu predstavljal, da bomo v dobrih dveh urah na dnu in morda v dobrih treh potem tudi zunaj! To je bila seveda skoraj začetniška napaka, saj je bila jama opremljena menda le do okoli 300 m globine. Prejšnji ekipi se verjetno ni dalo več blatariti in so zapiskali konec tekme ter se vrnili na površje z informacijo, da so prišli skoraj do dna, da naprej naj gredo pa drugi. Aco, Joda in jaz smo potem skoraj tri ure v tistem labirintnem meandru med blatom, vodo in ožinami iskali prave prehode, da so nas ujeli tudi fotografi. Polni energije in navdušenja, da gremo na dno, fotkat! Kar verjeti nisem mogel! Dobro, za Mihca mi je bilo jasno, da bo rinil na dno, saj se je po 26 (šestindvajsetih!) letih vrnil na kraj zločina in ga nič ne bi moglo zaustaviti, Grdin me je pa res presenetil. Za sabo je vlekel v kepo blata zavit kvadraten kovček s fotografsko opremo, ki se v ozkih meandrih zelo rad zatika, usran je bil do boga in povsem premočen, pa mu tudi še ni vzelo energije! In smo se potem vsi nabili v tistih dvoranah in iskali najboljšo pot naprej, na srečo pa je kmalu Tico prvi zastokal, da on ima tega dovolj, da je prej že tri ure visel ko klobasa na pritrdiščih in bliskavico držal in poziral in da bi šel ven. Sem zagrabil ko pitbul, da grem z njim, ker da za naprej jih je dovolj (pa res se mi ni ljubilo vsake tri minute ustaviti in fleš držati in pozirati), in da je bolje, da gremo ven v več skupinah. Prepričan sem bil, da se nama bo pridružil tudi Grdin. Pa se ni, čeprav sem videl, da je malce okleval, ko smo se poslovili! Je ravnokar zaključil s polurno operacijo lulanja (v kepi blata moraš poiskati in odpeti pas, odpeti popolnoma usran kombinezon, pa podkombinezon, nato pa še poiskati mašinco, ki se zaradi mraza skrije nekam v trebuh, da si lahko končno poščiješ škornje!), plus še opremo za opremljanje sem mu dal, da jo je odnesel do garačev!
S Ticotom sva iz 350 m ven blatarila malo manj ko 3 ure, je bilo veliko čikpavz vmes, saj se je ves čas krušilo blato in je bilo veliko (predvsem mojega) cvilenja, ko je letelo mimo mojega nosa!
V svinjski mraz sva pokukala okoli enajstih zvečer, Jasna naju je bila nadvse vesela. Je šla samo do 200 m globine, še ni povsem sanirala operirane rame in jo je bilo v temni bosanski hosti kar malo strah, je povedala. S Ticotom sva se malo umila v ledeni vodi, potem smo pa kres zakurili, da smo dobili žerjavico. Je Aco s sabo namreč sač prinesel, v katerega smo narezali 3 kg mesa, 3 kg krompirja, 2 kg čebule, pol kg gobic, milijon paprik in paradižnikov, pol kg začimb (s ščepcem vegete, kakopak!), pa verjetno še kaj. Ker nihče od nas spod peke še nikoli ni čaral, smo seveda v posodo zlili veliko preveč olja, a ko smo okoli 1h zjutraj z zadeve končno postrgali žerjavico in jo odprli, je zadišalo, da bi se angelčki zjokali! Smo ravno čepe ob ognju z žlicami zarinili v dobrote, ko je priblataril Mihec, ki se nam je takojci pridružil v matranju, Grdin je pa ven pokukal šele okoli treh zjutraj. Smo ga zadnje desetine metrov vzpodbujali s površja, pa ni bil nič kaj dobre volje, je kar renčal, šele informacija, da so dobrote skuhane in da vroče čakajo le nanj, mu je dalo dodatno energijo, da je splezal ven. Se je samo na hitro splaknil in zabrazdal z žlico v sač, malo pokritiziral, saj drugače pač ne zna, potem pa kar odšepal proti šotoru, ki si ga je delil z mojo sestro. Jasna se mu je pridružila in ko sta se ravno dobro slekla in v spalki spravila, je Grdin zarjovel ko lev. Prav ustrašil sem se in že skoraj skočil do njunega šotora na pomoč, ko je prijatelj, jezen ko sršen s slamico v riti, povedal, da ga je scat pritisnilo. A ni prišel ven, se je odločil, da raje v spalko pritisne, če ne bo mogel zadržati, ko da se še enkrat matra iz šotora priti … Z Mihcem sva ostala pri ognju, da počakava še Acota in Jodo in moram priznati, da mi kar ni bilo prav, ko sem iz sestrinega šotora stokanje poslušal. Malo je stokal Grdin, malo moja seka in ko sem imel tega že dovolj, ker konec koncev imata vsak svojo ljubezen, sem vstal, da temu nemoralnemu početju napravim konec. A še preden sem prišel do njunega šotora, sem ugotovil, da zastokata vsakič, ko se vsak v svoji spalki obrneta in malce boljši položaj poskusita poiskati in sem se pomirjen vrnil k ognju. A se je okoli pete ure zjutraj, ko so zvezde najbolj sijale in je temperatura zagotovo spolzela pod ledišče, pojavila skrb za bosanska prijatelja. Sva se z Mihatom odpravila proti jami in prišla do nje ravno v trenutku, ko sta prikobacala na površje. Je spodaj mimo njiju par kamnov padlo in sta se odločila počakati, da gredo vsi ven, vmes sta pa za dve urici malo zaspala! Joda je kasneje povedal, da bi lahko že prej ven prišla, a da sta zanalašč čakala do jutra, da sta lahko Jupi spila, torej jutranje pivo! Sva ju po pivu še nahranila, okoli pol šestih smo se pa v posteljo končno spravili. In spali, kakor se spodobi, do 11h! Vsi! Šele gozdni traktor, ki je prihrumel mimo šotorov, nas je zbudil!
Potem smo vse pospravili in počasi pičili proti domu, a smo se vmes še tolikokrat ustavili pri prijateljih, da smo bili ob osmih zvečer še vedno v Bosni! Še dobro, da sem predragi soprogi rekel, naj me ne čaka s kosilom, da bom verjetno malo zamudil!
Ko so nas na meji vprašali, če imamo kaj za prijaviti, smo bili vsi seveda tiho, saj smo bili vsi prepričani, da za prijaviti nimamo nič, le ko smo čez mejo prišli, si je Grdin glasno oddahnil. Da še dobro, da nas niso pregledali. Ker smo imeli na opremi toliko bosanskega blata, da bi nas z lahkoto obdolžili, da krademo njihovo ozemlje …

V upanju, da bomo drugo najglobjo bosansko jamo Jojkinovac spet vrnili na prvo mesto, odhajamo na pot. Pot je sicer dolga, a če bo reševalec Bojan konjička dobro spodbodel, bomo v hipu tam …

Živimo v potrošniško norem času. No, vsaj zase to lahko z gotovostjo trdim, odkar imam kreditno kartico, internetno povezavo in link do kitajske internetne trgovine, ki robo pošilja tudi v Slovenijo brez poštnine. Saj ne vem, kako veseli so slovenski poštarji, jaz sem vsake pošiljke vesel, kakor da je novoletno darilo prišlo. Ker če je brez poštnine, pomeni, da naročeno potuje tudi mesec dni ali dva in vmes seveda pozabim, kaj sem sploh naročil. In ti Kitajčki me vedno znova presenetijo. Dobro, saj lažejo ne in lahko bi recimo tudi med specifiko artikla pogledal, preden ga naročim, a se ponavadi zadovoljim kar s fotografijo. Kar se bo pa počasi nehalo, saj imam že za celo sobo neuporabnih stvari, če sem iskren! Sem pred kratkim naročil skodelice za kavo, ki se zložijo, jih lažje več vzamem v jamo, a je problem, ker me noben od jamarjev, ki mu kavo ponudim, ne posluša in skodelice na zagrabi pri vrhu, temveč na dnu, skodelica se zloži, kava gre pa v maloro! In sem zadnjič ene prav simpatične opazil spet, ki se zložijo ena v drugo in ker niso bile drage, sem jih kar naročil. Ko sem jih dobil, sem pa ugotovil, da bi jih lahko namesto naprstnika pri šivanju uporabljal, če bi seveda šival! Jih je za fotografijo artikla v roke zagotovo prijel ali otrok ali majhen Kitajec, ker tam so bile videti normalno velike! Prav tako sem po fotografiji kupil zložljive klešče, včasih v jami namreč kakšne vponke ne moreš odvijačiti z roko, zaradi blata ali korozije, in na fotografiji so bile v rokah Kitajčka videti kar okej, ko sem jih dobil, sem pa v smeh bruhnil. So bolj podobne ščipalniku za nohte … Pa ko sem imel ravno zalet in sem še par piščalk kupil (v jami se, če je zelo hrupno, lahko sporazumevaš tudi s piski), sem v košarico dodal še par vponk, ki vedno prav pridejo. Pa še drage niso bile. Seveda niso bile, ko jih pa niti za uhane ne moreš uporabiti, ker so tako miniaturne …

Ampak, saj pravim, drago ni, in četudi ni uporabno, se vsaj poštarja razveselim in kuverto tudi vedno neučakano radovedno raztrgam …

Načrt je bil dober, a kaj, ko sem delal račun brez krčmarja. Reševalec Bojan je prišel kukr z bolečo roko, Katja je prišla na dopust, Maksi se je prišel pa naspat. In potem s kaminom v Game overju spet ni bilo nič. Pravzaprav ni bilo nič z vsem, če ne štejemo, da so se v večini name spravili in sem nazaj fasal vse, kar sem jim kdaj v hecu dal. So bili prav v formi prijateljčki in so mi sproti dokazovali, da ne znam niti ognja zakuriti niti kofeta skuhati niti klobas speči pod žerjavico niti opremiti osnovne smeri … Pa še uro smo enkrat vmes menda premaknili in so v posteljo silili že ob desetih zvečer in sem se moral prav boriti, da smo ob ognju posedeli vsaj do polnoči. Ker potem so pa seveda že pred sončnim vzhodom pokonci silili …
Saj malo po podzemlju smo trapljali, a nič resnega, bolj vesel sem bil potem ob ognju, ko smo klobase pekli, ko smo malce čebljali in sem recimo izvedel, da je naš Maksi v mladosti balet plesal. Nekako si ga nisem mogel predstavljati v tisti beli oblekici in žabicah, a če smo še tako moledovali, da bi nam kakšen korak ali obrat ali vsaj poskok pokazal, četudi brez oblekice, se ni dal premakniti. Ponoči v bivaku je bila pa korist še od Katje. Zadnjič enkrat mi je v spalnici komar najedal, da sem prav slabo spal in vsake toliko luč prižgal in brezuspešno brenčečo beštijo iskal, pa mi je tokrat v bivaku, ko je tudi tam en komar najedal, pokazala koristen trik. Prižgeš telefon (ni nujno, da je iphone, je pa zaželeno), počakaš, da brenčač sede na osvetljen zaslon, potem ga pa počiš. Ni potrebno nobenega posebnega programa naložiti …
Sem namreč v bivaku zakuril in se je komar posledično zbudil, je mislil, da je poletje spet prišlo, slaba plat vročine je bila pa ta, da za Katjo ni bilo dovolj vroče, da bi iz pižamice zlezla, za reševalca Bojana je pa bilo …
Marka P. ni pa nikjer, čeprav so krompirjeve počitnice …

Kakšnih deset, enajst let sem redno pisal v mesečnik Park. Vse do njegovega bridkega konca. Zadnjič enkrat pa sem nekaj iskal in v kleti zapazil kup revij. Sem malo pobrskal po njih, se nostalgično nasmejal ob kakšnem članku, potem pa na briljantno idejo prišel. Kaj pa, če bi ParkeXtreme poskeniral in jih nekam na blog prilimal? Saj kaj dosti ljudi tega zdaj ne bi bralo, a dokler je bila rubrika še aktualna, je bila in dobro brana in sodelovanje pri vsakomesečnih dogodivščinah je bilo nadvse zaželeno. So me kar pogosto klicali, da bi naslednjič pa poleg šli, ali pa z različnimi idejami prihajali, kaj vse bi lahko počeli, recimo … No, ideja se mi je zdela super in sem se odločil, da jo bom kar udejanil. Samo takoj je seveda nisem mogel, ker sem pred časom skener v smeti zabrisal. Ga nisem več potreboval plus preveč prostora mi je zavzemal na mizi. Bi idejo lahko zavrgel, saj ne bi bila prva, a ko me je že držalo, sem še malo vztrajal in bolho odprl ter malo pokukal. Skenerjev, kolikor hočeš, cene pa tudi ne pretirane. Sem enemu mail poslal in sva e kar hitro dogovorila. Rabljen skener je zamenjal lastnika in moram priznati, da sem kar veselo in hitro domov se odpeljal, da začnem skenirati. Pa ni šlo tako na hitro, kakopak, saj nikoli ne gre. Sem moral milijon gonilnikov naložiti in kaj jaz vem kaj še vse, da je zadeva zalavfala, ko je pa zalavfala, sem pa skoraj svečano prvi Park noter vtaknil. Da ga poskeniram in nato na pogled vsem postavim. Je skeniralo počasi, se je vse skupaj vleklo ko kurja čreva in sem že računal, koliko dni bom zabušil na to nujno potrebno in lukrativno delo, pa se je na srečo kmalu pokazalo, da je format revije prevelik za moj mali skenerček! Sem poskusil skenirati v dveh delih, čeprav bi to pomenilo ne le dvakrat daljše delo, saj bi moral potem še limati vse skupaj, pa nasrečo ni šlo. Saj sem poskušal, nič ne tajim, dva ali tri dni sem se matral, a je bil rezultat bolj ubog. No, nikakršen! Sem torej skener zabrisal na polico v rumplkamri, kar pomeni, da bo čez leto ali dve romal na deponijo, ko bom prostor potreboval, a puške v koruzo seveda nisem vrgel. sem že preveč časa in truda vložil v zamisel! Sem vse skupaj poskusil fotografirati s fotoaparatom, celo nekakšne nosilce sem si pripravil, pa spet ni šlo. Sem pa za toporabil samo dober dan. No, morda kakšno uro več. Fotoaparat je sicer okej, samo osvetliti nikakor nisem znal, saj direktni fleš ne pomaga, drugih pa nimam. In sem že skoraj obupal, potem je pa nesreča (zanj, seveda!) slučajno Grdina mimo prinesla na kofe. In sem postokal, s čim se ukvarjam, seveda, saj zato pa so prijatelji! In četudi Grdin ne bi sodeloval pri ParkeXtremih od prve številke naprej (tako sva se pravzaprav spoznala), bi ga vseeno požgačkalo. Ker ko on naleti na problem (ali pa samo sliši, da je kdo naletel na problem!), že išče rešitev! Sva skočila k njemu domov po aparat in fleše in marele in stojala in kaj jaz vem kaj še vse, potem pa kar direkt v njegov studio. Pa pustimo ob strani, da je človek ravno zaključil celodnevni šiht! Mene je pravzaprav zadelo težje delo, sem moral kakšnih 50 kil revij nesti, pa še tamalemu sem moral na vse svete obljubiti, da jih ne nesem v zabojnik za papir. Ne, on ni čustveno vezan na revijo, ki je crknila še pred njegovim rojstvom, le v šoli imajo zbiralno akcijo in doma papir zbiramo, dokler ga ne bo odnesel. In 50 kilogramom se on ni hotel kar tako odreči!

No, Grdin je vse nastavil, fleše in stojala in vse, jaz sem revije pa na mojo rubriko vse odprl in sva začela. Ne takoj, seveda ne, ker je prijatelj še avtomatiko nastavil, da je fotkalo na 8 sekund, on je pa samo stran na pravilno mesto postavil. Plus še naslovko ne pofotkal vsako, da ne bo preveč dolgočasno na mojem blogu potem. Ampak tudi delo ni bilo tako zelo avtomatizirano, saj smo z leti velikokrat spremenili format revije in je moral vmes kar veliko popravljati, ampak nekje še pred polnočjo sva z delom končno končala. Pofotkala skoraj 100 PareXtremov in pripadajočih naslovnic! Sem mislil, da mi bo prijatelj vseskupaj na ključek vrgel in bova zaključila z garanjem, a sem seveda delal račun brez Grdina! Je vse skupaj še obrezal (saj je napravil nek programček, da je potem vse enako in hkrati obrezovalo, a vseeno), potem je k vsakemu še majhno naslovnico prilimal, ob ene dveh zjutraj, ko sva končno končala, se je pa spomnil, da ni okej, če niso zloženi po vrsti in je vse označil po datumih, da jih je lahko program zložil po vrsti! Jaz kaj dosti pomagal nisem, sem ga lahko samo občudoval, ko sva sredi noči (ali zgodaj zjutraj, kakor se vzame) končno končala in je bil prijatelj končno zadovoljen z izdelkom, da sva odeketala domov. Ampak linka z vsemi PareXtremi pa še ne bom dal na blog, ker ga nimam. Sva ga pozabila iz njegovega studia poslati na moj mail, tako da ga bom nalimal enkrat drugič. Ko ga dobim. Bova verjetno še kaj popravljala, kolikor poznam mojega prijatelja, bo malo prespal in se spočil in zagotovo potem spočit ugotovil, kaj bi še lahko izboljšal …

No, vmes je pa povezava prišla, ParkeXtreme si lahko preberete TUKAJ

Ko smo na hiši menjali okna, sem se počutil bogatega in sem mojstra vprašal, koliko bi koštale električne rolete. Saj veste, nisem vsak dan mlajši in vsako leto jih bo težje vleči gor, pa čeprav sem jamar. Je mojster tako čez palec udaril nekaj čez tristo evrčkov, kar se mi pri celotni investiciji niti ni zdelo pretirano drago in sem mu kar naročil, naj električne vgradi. Potem je seveda prišel račun in je bilo nekaj čez tristo evrčkov za vsako električno roleto posebej in ko sem plačal, se nisem več počutil tako bogatega. Pa, okej, kaj bi stokal, so pa električne rolete res fensi. Pritisneš na gumb in šibajo gor. Ali dol, kateri gumb pač pritisneš. In dvigaš in spuščaš eno ali drugo ali tretjo ali četrto …, ali pa vse skupaj, kar je pogruntal šele čez kakšno leto Grdin, ko se je malo z njimi igral. In je vse okej, dokler delajo, ko pa ne delajo več, je pa težava. Sta se dve pokvarili in čeprav sem, ko sem okna kupoval in streho menjaval in fasado limal, izbiral najmlajše mojstre, da bodo živi in zdravi za poznejše reklamacije, je ravno tega za okna prezgodnja smrt obiskala in se zdaj nimam komu pritožiti. No, se imam, stokam in pritožujem se, kdor ima deset minut časa poslušati me, ampak šele pri Biziju je moje stokanje naletelo na simpatetično uho. Se je enkrat oglasil pri meni, si ogledal zadevo, zabrundal, da se to zrihta ajncvajdraj, samo neke stvari moram nabaviti in ko sem jih nabavil, se je spet oglasil. In je bil pravi užitek gledat mojstra pri delu. Je imel vse s sabo, razen tistega ne, kar ima vsak mojster pač itak že doma. Je za skalpelni nož recimo prosil in sem mu ga prinesel, pa zanj ni bil dovolj dober, da je menda tako skrhan, da niti aviona z njim ne bi mogel ugrabiti, če bi ga glih hotel, recimo, zato je kar v svoj avto skočil in cel dodaten zaboj z orodjem prinesel. Da je sploh lahko delal. In mi je bilo res malo nerodno, kaj sem mu jaz prej ponujal, ker moje njegovemu ni niti do kolen neslo, amaterski profiji so pač amaterski profiji z drugačno opremo in orodjem! Vmes mu je plina v plinskem spajkalniku zmanjkalo, recimo, in je hotel kar v trafiko po nov plin skočiti, a sem se spomnil, da ga imam jaz še nekje. Sem ga našel in prinesel, pa je moral najprej tisto popraviti, da je sploh lahko spajkalnik nafilal, potem je šele lahko naprej delal. Je lotal in šravfal in limal in izoliral in popravljal, ko je končal in rolete spet delajo na pritisk gumba, je pa še en kofetek v ritko vrgel in si moj jamarski nož medtem ogledal. Ki da je skrhan, da ni bilo ničemur podobno in je vzel diamantne pilice in posebno pripravo za brušenje nožev in ga je nabrusil, čeprav z narejenim ni bil najbolj zadovoljen, da je jeklo slabo. Mi je v dokaz nabrusil potem en drug skrhan nož, ki sem mu ga moral prinesti (saj ga ni bilo težko najti, kar prvega sem zagrabil!), ko je imel ravno zalet, je nabrusil še svojega jamarskega, ko je začel se malo okrog obračati, kaj bi še pri meni popravil, je pa ravno moja predraga soproga prišla in naju prišla pozdravit. Pa sem jo kaj hitro kar v hišo nagnal, da ne bi v zaletu še njo porihtal, pri dobrih mojstrih namreč nikoli ne veš …