Tomi je za jamarski film potreboval še zvok jame. Dobro, če se mene vpraša, vržeš deko čez mikrofon, v kopalnici malo odpreš pipo, da kaplja in to je to. A kaj, ko se mene ne vpraša. In sva danes pičila v Kotarjevo prepadno, da posnameva tiste kapljice, ko sva bila pa že tam, sva se odločila pa še uvod v film malo spremenit in na hitro posnet par kadrov guzenja čez ožine. Sem predragi moji soprogi rekel, da bom v dobri uri doma, ker da Kotarjeva je itak blizu in ne preveč globoka in da bo to res ajncvajdraj. Pa saj je bilo, sva bila zunaj še pred polnočjo! Tistih par kadrov je bilo v bistvu res samo par kadrov, a kaj, ko so se malce zavlekli. Dej se tle zguzi, pa bova dala backlight zdej tja, dej se spet zguzi, samo tokrat osvetljuj na desno, ne na tvojo desno, mojo desno, pejt zdej z nogam naprej, zdej z ritjo, zdej z glavo, dej zdej noge osvetljuj, ko se guziš … Trd je igralski kruh, res. Dobro, tudi režiserski ni glih frišen, je Tomija nekaj hrbet bolel in se mi je smilil do nezavesti, ko je rinil za mano za dobre posnetke in pri vsakem premiku ne stokal temveč renčal. Če bi zunaj nad jamo kdo poslušal, bi sigurno mislil, da noter snemamo scene za kavbojko Zlomljen hrbet bivak in da star striček (torej jaz) lomi hrbet mlademu pobu (torej Tomiju)! Sva scene posnela, potem je pa Tomi še kader za čisto prvi kader v filmu postavil, je osvetlil par kapnikov in posnel padajoče kapljice, po enem čiku, torej kakšnih desetih minutah je pa še tahud mikrofon postavil in posnel še zvoke jame. Vmes je seveda prišlo še najboljše vprašanje akcije – če imam mogoče šravfenciger s sabo. Sem ga seveda debelo pogledal, ker jamarji takšnega orodja pri vsej krami pa res ne trogamo s sabo, debelo sem ga gledal pa zato, ker sva pa njegove fotografske in snemalne opreme dol zvlekla pa ene štiri kufre! Resno! Sva nekaj zimprovizirala z nožem, ki ga pa jamarji imamo s sabo, potem pa pospravila vse skupaj in se k vhodnemu breznu odpravila. Jaz ves vesel, ker je končno konec, Tomi pa ves zlomljen, ker ga je hrbet pa že skoraj povsem uničil. In sem zatorej vse skupaj jaz trogal ven in sem se Tomiju prav smilil, čeprav sem mu dopovedoval, da je lažje njegovo tridesetkilsko opremo dvajset metrov gor iz Kotarjeve spravit kakor desetkilsko iz Čaganke, kar zelo pogosto počnemo. Sem malo razmišljal, ali bi ven potegnil tudi njega, a je rekel, da bo raztezanje na štriku morda pomagalo in mu je pomagalo toliko, da sva lahko še k njemu v studio skočila pretočit posnetke v kompjuter  in potem seveda pofirbcat. In me je vmes začela bolet glava, ker sem si lahko ogledal tipičen slovenski film. Ne veste, kakšen je tipičen slovenski film?! Začne se počasi, potem se pa nekje proti sredini povsem ustavi … Sva namreč buljila v statičen posnetek kapnikov, na katere so padale kapljice. Dolg je bil deset minut, Tomi ga je pa še upočasnil za 50% in sva torej dvajset minut zbrano in pozorno buljila v monitor in oprezala za najlepše razpršenimi kapljicami, da jih je lahko zaznačil in potem vse štiri najlepše v dolžini štirih sekund uporabil za začetek filma! Potem je pa mene še bolj bolela glava kakor njega spet hrbet in sva počasi kar zaključila …

Aja, pa jutri (no, danes) zjutraj mora že navsezgodaj posneti par fotk za eno hudo firmo in bo jutranjo svetlobo lovil, a se bojim, da ga ne bodo spustili v podjetje, ko se bo prikazal s svojo blatno opremo, ker časa oprati je zagotovo ne bo imel!

Včasih je dobro kakšnega Cinka splezati kar tako, med tednom, za kondicijo. In sta danes po službi prišibala do mene Tico in Jasna in smo potem na vrtu kofetkali, kakor da je vikend. No, saj meni je vseeno, nisem jaz tisti, ki mora zjutraj za službo vstati, pokonci smo skočili šele, ko je moja predraga Ticota vprašala, če ima jutri dopust. Opremo sem že prej pripravil, ker če jo pripravljam, ko za mano stoji Tico, vedno kaj pozabim, in sem jo samo v avto premaknil, Tico se je pa v drva zapodil. Ker sem jima klobase obljubil in se je zaradi dežja bal, da ne bom zmogel zakuriti ognja, če bi morda kakšno suho poleno s sabo vzeli. In me je zadel v samoljubje, kakopak! So minili časi, ko je bilo potrebno drva v hosto vozit in ženo na dopust jemat (al tako nekako)! Sem v najhujšem dežju zakuril, če ni šlo drugače, sem pa košček štrika odrezal in ga v rezervoar za gorivo porinil! Smo kar nekaj časa pri tem cukanju, ali naj vzamemo par polen ali ne, porabili, kakor da bi šlo za najbolj nujno potrebno jamarsko opremo, brez katere ne moremo v jamo, na koncu je obveljala moja. Itak sem bil jaz določen za kurjača. Smo se v Cinkija še podnevi zapodili in ker sem ljukav ko ljisica in ker smo zadnjič, ko smo se v jamo spuščali po mojem ko drat trdem štriku, trpeli ko stomater, sem tokrat vrv prej namočil v vodo. Tico si je sumnjičavo ogledoval mokro vrv in odkimaval z glavo, da to ne bo nič pomagalo in da bo kar znucano zavoro iz Čaganke vzel, da bo sploh kam šlo, a sem ga že po nekaj metrih spusta po mokri vrvi prepričal, da naj kar novo vzame, da leti ko stomater. Je bil dober trening, ker že nekaj časa nisem bil v Cinku in sem najprej eno pritrdišče falil, nato sem pa moral kar v zraku vrv poštukati, ker s prvo stotko ne bi prišli do dna. In sta tako lahko še prehod prek vozla potrenirala. Tico, ki je par kil nabacil kar ne kadi, se je odločil, da bo razopremljal, jaz naj pa kar ven špricnem, da bom zakuril. Gor grede sem še tisto manjkajoče pritrdišče pricmaril, potem pa res kar potegnil, kakor se za trening spodobi. V jami mi je še kar šlo, ko so pa proti površju zunanji vplivi začeli delovati, pa malo manj. Je vroče postalo! Pri kurjenju sem se samo malo zatresel, za hip, da kaj bo, če ne rata, a je potem samozavest udarila in je uspelo. Ko je ven pokukal Tico, je bil kres že prav spodoben in žerjavica tudi taprava za klobase. Saj so kar pasale, nič ne rečem, a včasih, ko je bil Cinki še bolj zahteven in smo se bolj matrali, so pasale bolj …

Smo pri meni nato še en kofe udarili in smo morali biti bolj tiho, ker je bila ura že pozna in je moja preljuba soproga že spala. Sem najprej pomislil, da bi se mi morda moralo celo malo fržmagati, da grem jaz v jamo, ona pa gre brez skrbi spat, ne da bi vedela, ali bom prišel ven ali ne, pa sem se potem spomnil, da sem ji itak sam naročil, naj se nikoli ne sekira in naj gre kar spat, ker drugače bi morala biti bogica velikokrat brez spanca! Pa še bolje je tako, ker drugače bi bil non stop kakšen alarm. Zadnjič recimo je Bole peljal eno pripravnico v Bužo in je ta doma povedala, da bo zunaj ob osmih, ob eno minuto čez osem pa je mama že polizijo klicala. In ko so ob desetih zvečer potem končno pokukali iz jame, so najprej mislili, da se kakšna mladina z lučkami disko igra, pa so le prijazni možje v modrem prišli pogledati, če je vse OK. Prijazni in bolj modri reševalci smo pa itak vedeli, da še nihče ni iz Buže prišel ob uri, ob kateri je rekel, da bo prišel, in smo doma mirno gledali TV …

Še ne tako dolgo nazaj pride sosed do mene, ves prešvican in v neki strupeni kolesarski opravi in ves navdušen začne praviti, v kakšni carski deželici mi to živimo. Da on lepo kolesari po Kočevskem Rogu in po eni zaraščeni vlaki v dolino malo bolj spusti, veter šiba v laseh in žvižga v ušesih, mah amortizira hitrost in zvoke, čista kolesarska nirvana skratka, adrenalin poje po žilah, ko divje osredotočen na vožnjo nenadoma na vlaki zagleda medveda. Pri tisti hitrosti, je pravil zadihan in še ves našpičen, je imel za odločitev na voljo le par sekund pred srečanjem. Si predstavljam, da mu je procesor v glavi pregoreval, ko je kalkuliral, kaj storiti. Zaustaviti se ni bilo možnosti, hitrost prevelika in medved preblizu, po levi kolesnici, po kateri je dirjal, ni mogel nadaljevati, saj je bila na njej večina medvedove riti, na desni kolesnici je bilo pa še malo prostora pred medvedovim gobcem, a kaj, ko je bila na sredini visoka trava, ki bi lahko povzročila padec. No, procesor je pregoreval in mu povedal, da bremzati nima smisla, da po isti špuri tudi ne more nadaljevati, saj bi s polnim šusem priletel v kosmatinca, zato je v hipni odločitvi zbral vse znanje, izkušnje, spretnost in moč ter zamenjal kolesnico ter v zadnjem trenutku kot blisk švignil par centimetrov od medvedovega gobca, ki je ravno nekaj šnjofal in niti vedel ni, kakšna drama se odvija par metrov stran od njega! Sosed se je ves topil, da v nobeni drugi državi v mestu ne moreš sesti na kolo in nato srečati tako čudovito divjo zverino od blizu in oh in sploh, naslednji dan, ko je spet na pivo prišel, je bila pa že drugačna zgodba. Je prespal in premislil, kakopak. Da kakšno srečo je imel, da ni padel glih pred medvedom, ko je menjal kolesnice, da se ni s polnim šusom zabil direkt v njega, da se ni medved glih takrat premaknil … Da je bil pravzaprav v življenjski nevarnosti in da se ima samo čudežu zahvaliti, da je še živ! Se nisem popolnoma strinjal z njim, sem se bolj v medvedovo kožo poskušal vživeti, ko je tako iznenada od nikoder mimo njega švignil človek na kolesu le par centimetrov on njegovega gobca, kakšen šok je to moral biti! Domnevam, da je tisti bogi kosmatinec najmanj eno uro bežal v nasprotno smer in da še danes razlaga sokosmatincem, kakšno srečo ima, da je človek tako hitro švignil mimo njega in da mu ni nič naredil …

Zadnjič pred vajo JRS sta morala brata Marko in Walter Z. prespati v šotoru v hosti, ker sta jamo za nas pripravljala že dan prej in mi Marko Z. razlaga, kako jebeno mrzlo je bilo, da ni nič spal, jaz sem pa bolj tisti šotorček gledal in debelo hosto in si mislil, da če bi moral jaz tam spati, bi bil mraz zame še najmanjši problem. In ko je jel razlagati, da je moral enkrat vmes ven vodo odtočit in da se je med tistim razgibavanjem vsaj malo ogrel, sem sam pri sebi itak razmišljal, da jaz bi to kar v šotoru opravil, jebeš razgibavanje. Itak je potem dodal, da so se malo ogreli tudi s smehom, ko so se menili, kako bi mi Dolenjci crkovali od strahu, če bi bili z njimi in mu v bistvu nisem mogel oporekati, a ga je danes Srečko postavil na laž. Mislim, da se Dolenjci medvedov bojimo. Je kolesaril po Rogu in mu je tam nekje bogu za hrbtom zračnica dušo spustila, kar zanj očitno ni velik problem, se je kar hitro lotil popravila. Nenadoma pa na cesto skoči medved. Itak da sem se jaz usral že samo ob omembi te kosmate beštije, a naš Srečko je iz povsem drugačnega testa, kljub temu, da je Dolenjec! On se ni usral, kakor bi normalen človek pričakoval, temveč je v sebi znorel! Saj medved je zbežal, kar so mu ploski podplati dopuščali, Srečko je popizdil, ker je prišel ravno v trenutku, ko je bil on (zaradi spuščene gume) glih popolnoma nezmožen za beg! Da nesramnež ne bi mogel izbrati slabšega trenutka za prikolovratiti mimo!

Dobro, ne vem glih, kako bom jaz reagiral na prvo srečanje, a sem prepričan, da noben trenutek ne bo dober, ko se bo prikazal. Četudi bi bil s kolesom z nepredrto gumo, kar je pa itak nemogoče, ker se ne vozim s kolesom. Sem se sicer naučil splezati na drevo, ker ta manever potrebujemo pri reševalnih tehnikah, a kaj hitro to plezanje pač ni plus medved je boljši plezalec. Verjetno bom kar sam od sebe od strahu crknil, če pa slučajno ne bom, se še vedno vsaj malček zanašam na dejstvo, da ti strah da krila. Mi je prijatelj razlagal, kako so med desetdnevno vojno bežali, ko so jih napadla letala in kako šokiran je bil, ko ga je en debelinko prehitel. Njega, športnika! No, jaz bom debelinko, ko bo bom zagledal medveda, kako je to videti, pa preberite v odlomku iz Neizstreljenega naboja:

Vrgli so se po tleh, ko je nizko nad njihovimi glavami letalo preletelo gozdiček, v katerem so se skrivali, in Jerko bi lahko prisegel, da je videl zloben lesket v pilotovih očeh. Najebali smo, je pomislil.
»Pokonci, pokonci, na noge!« je kot brez glave vpil poročnik in jih vlekel za poletne srajce ali oprtnike. »Ogledal si je naš položaj! Po obračalnem manevru se bo vrnil in nas mitraljiral! Pokonci! Tecite!«
Spustil se je v dir, sledili so mu kot ovnu vodniku. Letalo je izginilo nad bližnjim gozdom, toda Jerko je z grozo opazil, da v velikem loku obrača. Planil je pokonci in se spustil v dir. Še nikoli v življenju ni tako tekel, tako divjal, čeprav je bil sicer športen tip. Ni kadil, pil in vsaj dvakrat tedensko je igral košarko, ob nedeljah pa tenis. Imel je dobro kondicijo in v tistem trenutku ga niti kolesar ne bi dohitel …
Poleg sebe je osupel zagledal debeluščka, ki ga je sicer poznal, nista pa bila prijatelja. Vedel je, da kadi kot Turek, nekajkrat ga je v četi videl pijanega. Zdaj je tekel poleg njega in počasi pridobival prednost, čeprav je imel na sebi, v nasprotju z Jerkom, ki ni imel ničesar, bojni nahrbtnik, ki mu je divje opletal, ker ni imel pravilno nastavljenih naramnic, v roki pa je stiskal puško. Puško. Ni je odvrgel. In prehiteva ga! Jerko je napel vse sile, ko sta tako dirjala drug poleg drugega prek jase, in si za življenjsko nalogo zadal cilj, da do ne več toliko oddaljenega gozda priteče prvi. Pa ni, čeprav bi od napora skoraj izdihnil. Ko se je vrgel med rešilna drevesa, je debelušček že sedel pod deblom, sopihal kot parna lokomotiva in se mu v zadregi nasmihal. Mu je mar nerodno, da me je premagal, je osuplo pomislil, potem pa se že vrgel po tleh, kajti na obzorju tik nad drevesi se je spet prikazalo in se z oglušujočim truščem bližalo letalo. Divje je mitraljiralo gozd, v katerem so se skrivali še pred dobro minuto, in ko je preletel njihov nov položaj, se mu je zdelo, da je v pilotovih očeh videl pobliske divjega besa. Madona, kaj še ne bo konec?!

Črnogorci so stali ob jezeru in opazovali človeka, ki se je utapljal. Prav grozno so se verjetno počutili, ker je eden zgroženo ugotovil, da se človek tam utaplja, oni pa samo stojijo. In so se seveda hitro vsi strinjali, da je to res brez veze, da tam samo stojijo in gledajo in so raje sedli in gledali …

Danes smo imeli reševalno vajo iz neznane jame. Kar pomeni, da nismo že vnaprej vedeli, iz katere luknje bomo vlekli ponesrečenca in nismo imeli načrta že vnaprej, da bi se že doma pripravili. So nam šefi malce poskusili zagreniti vsakdan in malo bolj preveriti našo usposobljenost, jim pa po mojem skromnem mnenju ni najbolj uspelo, ker jamarski reševalci smo iznajdljivi do boga. Novomeščani smo se pri Kočevju celo na kofe ustavili, ker so Ljubljančani prevzeli klic in ker smo bili hitrejši od njih in da ne bi samo stali tam in gledali, smo malo sedli. Ampak problem je bil, ker smo, malce res amatersko, sedli v gostilno ob glavni cesti in itak so vsi, ki so šibali na akcijo, že od daleč opazili naš parkiran kombi in je bilo potem dogajanje povsem predvidljivo. Vsak kombi je malce zabremzal, ker so vsi reševalci ko majhni otroci začeli noter težit vodji, naj ustavi, da oni bi tudi in so se potem vodje malce zmedli za hip in pribremzali, a potem seveda na gas spet pritisnili, ker reševalci ne smejo izgubljati časa in smo lahko samo surle potnikov opazovali, ko so se odpeljali naprej. Dobro, saj nas je hitro vest zapekla (ko smo požrli kofe) in smo se odpeljali do jame, tam pa v opremo in v luknjo. Ki pravzaprav ni bila preveč komplicirana, smo kar minimalno opreme s sabo jemali, a potem šele v jami spoznali, da je bila jama narisana samo kot skica, ker nihče načrta ni imel in je bila v resnici dosti bolj komplicirana. Prvi so bili na dnu Ljubljančani in ker je bil njihov vodja Aleš (ki bi sicer lahko vse sam rešil, če bi se mu glih ljubilo, samo se mu na srečo glih ni, da je še za nas malo posla ostalo), se je zadeva že na začetku zakomplicirala. Smo čakajoči na odhod v jamo po jamskem telefonu slišali njegovo malce začudeno poročilo, da v vzhodnem rovu je ena plastična Ančka in da kaj je zdaj to za ena porkamadona, da je bilo rečeno, da je ponesrečenec za tremi jezeri na čisto drugem koncu jame. Šefi so se izvijali in mencali in nobenemu od nas ni bilo nič jasno, potem so pa kar priznali, da smo jim malce načrte prekrižali. Da bi morali najprej priti do ponesrečenca, ki bi jim nato povedal, da je šel eden po pomoč, da za njim je šla pa čez čas še Maja in ker Maje zunaj ne bi bilo, bi jo morali poiskati. In najti mrtvo. Da šefi vidijo, kako reagiramo. In tega torej nikoli ne bodo vedeli. Zahvaljujoč Alešu, ki se je izgubil v napačen rov. Aja, ne, ki je raziskoval napačen rov!

Nato smo se zapodili vsak na svoj odsek in pripravili manevre. Naš je bil čisto enostaven, smo se najprej odločili, da bomo ponesrečenca kar enostavno nosili v nosilih, brez kakšnih posebnih manevrov. Dokler do nas ni prišla novica, da so nam šefi vseeno malo popoprali zadevo in nam za ponesrečenca podtaknili tapravega možaka od 110 kil. Če je nag, so še posebej poudarili! In ker se nagega načeloma ne transportira (in si pametni te slike niti ne zvizualizirajo, ker je potem ne morejo iz glave pregnati!), smo mimogrede prišteli še 40 kil (z nosili vred) in spoznali, da tako zlahka čez hribe in doline pač ne bo šlo in vseeno pljunili v roke. Pa vseeno na srečo ni bil zahteven manever in smo ga mimogrede postavili, potem pa postopali in čakali. In čeprav imam zdaj že kar nekaj kilometrine, me je prizor spet nafilal z adrenalinom, pa čeprav je šlo samo za vajo. Ko so se na drugi strani zaslišali glasovi in se je brezno na drugi strani začelo čedalje bolj osvetljevati, srce začne hitreje pumpati. Ker čedalje več svetlobe pomeni, da se nosila s ponesrečencem bližajo in bodo kmalu tvoja skrb. So ga naložili v čoln, za večjo varnost sta dva reševalca ob čolno celo  plavala. Potem pride čas za akcijo, ko samo delaš, kar si se naučil in poskušaš ne zaštrikati, nato nosila prevzame naslednja ekipa in si lahko za hip oddahneš. Potem podreš manevre in se napotiš za nosili proti izhodu. A ker gredo nosila počasneje kot posamezen jamar, to pomeni, da se nekje naredi čep in sedeš in čakaš. Na srečo sem tokrat sedel k Joklu, ki je, kakor sem začuden spoznal, eden najbolje opremljenih jamarskih reševalcev pri nas. Je vprašal, če imamo kaj vode in smo vsi nekaj brezvoljno brskali po prasicah in mu ponujali plastenke s še po nekaj požirkov, ko je pa izvlekel plinski gorilnik, sladkor, kofe in pisker ter zadevo zakurblal, čeprav ni bilo dovolj vode, smo pa še enega od plavalcev kar malo oželi in je bilo dovolj. Skodelice smo mimogrede naredili iz praznih plastenk, saj moramo imeti reševalci nože ravno za takšne primere vedno s seboj, potem je bilo čakanje bolj prijetno. Jokl nam je potem iz usedline še pošlogal, kar tako na splošno, ne vsakemu posebej in če mu gre verjeti, bo ekonomska kriza kmalu minila, ker je v bližnji prihodnosti videl ogromno smejkotov. Dobro, lahko da bo na kakšni od naslednjih vaj kdo povedal dober vic, tega ni videl čisto jasno. A smejali se bomo, to pa menda za prmej! Je potem še neko česnovo juho ponujal, če kdo pisker opere in vodo prinese, a čeprav jezero ni bilo daleč stran, tiste juhe ni prodal …

Smo še podnevi vsi ven pokukali, zunaj pa veselica, so šefi roštilj zrihtali (jap, evo, končno so nekaj pametnega tudi od nas Dolenjcev pobrali!) in čevape, base in rebrca pošvicali. Je bilo bogovsko! Naj niti ne omenjam, da je gospodar Mur zame uspel obraniti en oreng kozarec kave in potem kar nisem vedel, ali naj najprej malo rebrca grizljam ali kofe srkam in sem kar vse hkrati in sploh ni bilo slabo. Na zaključni  analizi je potem Bernard povedal, da je po dolgih letih v trgovini moral pokazati osebni dokument, ker mu trgovka ni verjela, da resno misli, ko je ob 11h dopoldne v soboto hladno ko špricer naročil 70 sendvičev in goro mesa za na žar in vreče spremljajoče zelenjave, pa še par besed smo o Italijanih rekli. Ki so se nam na tokratni vaji pridružili, da malce bolj zakurbljamo medsosedsko sodelovanje in preverimo, kako smo kompatibilni. In sem jaz o njih lahko samo najlepše povedal, čeprav kaj dosti z njimi nisem komuniciral, ker itak ne znam italijansko. A ko mi je Primož nekje vmes ves vesel, ampak res ves vesel v roke porinil zložen čoln, še poln vode in težak k svina, da se bom še jaz malo matral, je po treh narejenih korakih s tisto težko gumijasto pizdarijo do mene pristopil Italijan z enostavno besedico. Cambio? je vljudno vprašal in čeprav italijansko ne govorim, sem kar nemudoma čudežno razumel, da bi me rad zamenjal, ker bošček itak ni videl, koliko časa sem se s tistim tovorom matral in sem čoln seveda izpustil, kakor da imam kačo v roki in lahko italijanske jamarske reševalce le pohvalim. Bogovski dečki, majkemi! So bili potem nad dobrotami z žara tako navdušeni, da so kar vpisne liste k slovenski jamarski reševalni zahtevali in če jih bomo sprejeli, sem prepričan, da se bodo tudi drugih veščin od nas kmalu priučili. Tistih najbolj pomembnih in koristnih, kakopak! Da naslednjič recimo njihovo reševalno vozilo v gozdu na ozki gozdni poti ne bo edino v drugo stran obrnjeno. Slovenska so bila vsa pravilno obrnjena proti domu, da samo sedemo in takoj pičimo proti najbližji gostilni in ne izgubljamo časa po nepotrebnem, oni, ki še nimajo dovolj izkušenj, pa so morali ob koncu akcije do zadnjega čakati, da smo mi mimo njih odpeljali in so šele potem lahko obrnili in odpeketali. A saj zato pa v bistvu so takšne meddržavne akcije, da se drugi učijo od najboljših … Na koncu je svoje povedal še ponesrečenec, ki je reševalce pohvalil, da se je počutil varnega in mu je bilo kar udobno, opozoril nas je le na to, da moramo biti pri komunikaciji o smrtni žrtvi, ko je poleg poškodovan in zatorej še posebej občutljiv prijatelj, bolj previdni. Tako je pa moral poslušati o vseh možnih in nemožnih načinih oživljanja tiste boge gumijaste Ančke po imenu Maja, saj so jo naši vrli reševalci poskušali zakurbljati tudi na načine, ki jih tukaj niti omeniti ne upam!

Aja, pa Marka Z. sem po dolgem času videl z rahlo potno sragico na obrazu, je moral človek za trenutek odložiti zabavo in za delo za hip poprijeti. Tudi dokaj redko viden pojav, res.

Naslednji teden imamo v Kostanjeviški jami potop čez sifon, a ker so stene na drugi strani strme in bo treba najprej par metrov splezati kar iz vode, bodo potapljači jamarji s sabo vzeli tudi čoln. Tja bomo prinesli spuščenega, na drugi strani ga bodo pa napihnili. In ker bo tam po rovih to pomenilo veliko matra, pomagalo naj bi najmanj 25 jamarjev šerp dva dni, je Dareta malo trema udarila. Mislim, ne trema, pametno se je odločil najprej kar v Obrhu na sončku sprobati, če zamišljeni sistem sploh deluje. Drugače ni tako premišljen in skrben, a če tam v jami kaj ne bi šlo, bi ga 25 zmatranih ljudi fino postrani verjetno gledalo! Sem se pripeljal v Podturn (tehnično gledano sicer dve vasi naprej) in takoj našel lokacijo, ker so itak vsi čisto počasi vozili in proti  jezercu gledali. Verjetno še nikoli niso videli človeka v vodi stat do ramen in travo grabit. Je Dare malce vodno rastlinje redčil, da bo lažje plavati proti globini. Je že dodobra pot napravil, potem je pa še škarje za živo mejo vzel in še s škarjami malo posekal pod vodo. Medtem sta pa Uroš in Dejan čoln v prasico zarinila. Dejan ni bil mišljen kot pomoč, le mimo se je iz službe peljal in ga je firbec zabremzal, potem smo ga pa kar porabili, čeprav se je na lepo srajčko izgovarjal. Je pomagal, kolikor je lahko, potem je pa res moral iti, ker je menda sporočil domov, kdaj je iz Ljubljane krenil in ima njegova preljuba menda kar excelovo tabelco narejeno z vsemi spremenljivkami noter in nima dosti manevrskega prostora. Le kakšnih dvajset minut lahko zamudi, kaj več pa že ne, ker v tabelci vse piše!

Dare in Uroš sta zaplavala končno na sredo jezerca, a smo suho probo kmalu prekinili, ker se je izkazalo, da zloženega čolna ne moreta potegniti iz prasice. Je trenje v vodi preveliko plus nikamor se ne moreš upret, da bi ga ven potegnil. Zato smo čoln zabrisali ven in sta ga kar tako zvitega spet na sredo potegnila in tam potem z eno flašo napihnila. To je šlo pa ajncvajdraj. Dare je potem slekel opremo in se zavihtel na čoln, kar je pomenilo, da bo šlo. Akcija je torej uspela. Sta iz čolna spet spustila zrak in ga privlekla do brega, ven ga pa nismo dobili, ker je bil poln vode in težak k svina. Ampak to že ni bil več njun problem, to bo problem nas šerp, da spraznimo in iz jame spravimo. Sta se potrepljala po hrbtih, spila en pirček, potem smo pa še v bližnjo gostilno na kofe skočili (vsaj jaz) in bolj poglobljeno analizo akcije naredili. Smo si dali oceno odlično, bolje menda sploh ne bi moglo biti, verjetno zato, ker je tam blizu kapelica z napisom Marija pomagaj …

Danes je po dolgem času spet javni uslužbenec gospod Grah prišel naokoli na kofe in hiter čvek in spet malo poprotestiral, da vsakič, ko iz službe skoči, pa tudi ne rabi vesoljni svet izvedet in sem mu skorajda obljubil že, da ga ne bom izdal, a kaj, ko si je omembo s svojo hrabrostjo in požrtvovalnostjo absolutno zaslužil tudi danes. Sva kofe že skoraj spila, ko je naša stara Mika ponosno prišla pokazat, da še ni za na britof. Je v gobcu namreč prinesla ujetega ptiča. Mi gre to v bistvu na živce, ker požre ga itak potem ne, ima raje whiskas iz trgovine, le malo se z njim pohvali in považi, potem ga pa kje na vrtu pusti, da moram soprogo predrago maltretirat, da pospravi. Pa še ona to nerada počne, ker ne ve, al gre v bio al v razno … No, gospod Grah je dramo v živalskem svetu dokaj neprizadeto opazoval in ga pri pitju kave ni motila, celo ugotovil je, da gre za mladega ptiča. Ko je tisti mladi ptič pa v mačjem gobcu nenadoma oživel in začel presunljivo čivkati, je pa javni uslužbenec skočil in ga rešil. V eni roki rešen ptič, z drugo je užaljeno staro mačko odganjal, jaz sem mu pa z obema ploskal in navijal, naj ga reši tako, da ga bo k sosedovim zabrisal. A ga ni, je strokovno ugotovil, da je preveč poškodovan in da je bolje, če ga mačka dokrajči in ga je zatorej užaljeni mački vrnil. Ki tokrat ni več hotela tvegati in je čivkanje zelo hitro utihnilo. Gospod Grah je potem odšel novim delovnim zmagam naproti, mačka v kuhinjo na trgovinski whiskas, jaz sem pa čez par minut že spet odpiral vrata prijatelju Pedžotu, ki ga kličem samo takrat, ko ga kaj potrebujem. Na srečo najinega prijateljstva je to dovolj pogosto. Potrebujemo namreč profesionalni glas za naš jamarski film in kdo je boljši od Pedžota?! Smo se vse zmenili, vse razjasnili, roke postavili, nato je tudi Pedžo odšel, a se je pri vratih obrnil in vprašal, kdaj bom imel spet kakšen zanimiv jamarski projekt. Ves vesel, da je prijatelj pokazal malček zanimanja za mojo glavno preokupacijo in da mu bom morda lahko vsaj malce, malce malce povrnil za vse usluge, ki mi jih je že napravil, sem priznal, da pravzaprav niti ne vem, a da če ima željo pod zemljo z mano it, da lahko greva kadar koli. Ampak res kadar koli, da zanj si vzamem čas tudi zgodaj zjutraj. Pa me je zavrnil, da pod zemljo ne bo šel, da ga je zanimal naslednji jamarski projekt samo zato, da bo vsaj približno vedel, kdaj ga bom spet potreboval in se bova spet ob kakšni kavici videla …

Ja, saj zelo nerodno mi ni bilo, prijatelji so itak zato na svetu, da jih jahamo in izkoriščamo. In sem prepričan, da dr. Stibro, ki tole bere na tablici pri jutranjem iztiskanju, zdajle strinjajoče se prikimava, dr. Krevs, ki bere na telefonu malce kasneje, pa tudi … Naš Marko P., ki ga je službeno odneslo nekam v Ameriko, pa bolj ko ne jaha tam čez ocean, kaj dosti ne prikimava, saj je s sabo odpeljal novo deklico …