Kot vsako leto smo tudi letos novomeški jamarji pomagali pri spustu obiskovalcev v Županovo jamo. Gre za res lepo in veliko Dolenjsko turistično podzemno krasotico, v katero lahko vstopi vsakdo, mi pa smo tiste malce bolj adrenalinu podvržene spuščali skozi stari vhod v jamo, globok kakšnih 11 m. Letos je bilo vreme lepo in posledično tudi zelo veliko obiskovalcev, prek 100 smo jih spustili skozi luknjico. V bistvu je bilo toliko dela, da niti na kofe nisem uspel skočiti, a je enkrat vmes eden od organizatorjev vprašal, če kaj potrebujemo in sem pod želje kofe izrazil in ga tudi dobil. Takšnega bolj majhnega, da sem ga kar na dušek v rito vrgel, čez kakšno uro, ko so spet želje izpolnjevali, sem spet kofe naročil in ga dobil, pri tretjem poizvedovanju takisto, čeprav me je fant pa že malo sumnjičavo opazoval, je mislil, da ga hecam. Ga je vseeno prinesel, na njegovo začudenje, da sem že kar tri kave spil in če bi morda raje kaj pojedel, sem mu pa povsem resno odvrnil, da takšne kavice lahko na 15 minut brez težav nosi. Ni verjel, le tist šnicel je pa vseeno vsake toliko poskusil poriniti …

Letošnji spust si bom zapomnil po dveh dogodkih. Prvi je bil nadvse iskren in nadvse zgovoren petletnik, ki se je razgovoril, ko smo k vhodu v jamo poklicali naslednjo družino in je mlada mamica stopila do nas, mali je pa zabremzal. In se najprej pošteno pozanimal, ali oni tudi štejejo za družino, čeprav sta šla oči in mami narazen in zdaj živi na dveh krajih in da ženska, ki je z njimi, ni njegova prava mamica, da njegova prava mamica ni mogla priti. Pa še marsikaj je povedal, pravzaprav, če bi samo še številko čevljev zaupal tam zbrani stotinji, bi vedeli takorekoč vse o njih. Ata se je seveda kot najpogumnejši pred sinovim monologom pospešeno umaknil v jamo, mlada nova mamica je pa zardevala zgoraj …

Malo kasneje, ko je bila še kar gneča, nam je pa drug mladi oče, katerega družino smo že spravili pod zemljo, poskusil malo pomagati in je kar sam pobral jamarsko čelado in si jo nataknil na glavo, potem pa mirno čakal, da ga pripnemo na vrv in spustimo v hlad. A je še malo čakal, ker smo ga morali najprej z vseh strani pofotografirati, saj je čelado obrnil narobe. Je bila svetilka za temenu in bi v bistvu, če bi s tako naštelano svetilko hodil po neturistični jami brez električne razsvetljave, moral hoditi na rikverc, da bi sploh videl, kje hodi …

Danes sem po dolgem času videl dr. Stibrota prepotenega. Ponavadi je njegov največji napor tavelike evrske bankovce štet, čeprav pri tem ne zašvica, nevarnost tiči drugje. Sem mu že stokrat povedal, da če bo tako debelo denarnico v ritnem hlačnem žepu nosil, si bo hrbtenico poškodoval, ker v gostilni recimo ves čas sedi samo na eni ritnici. Pa me ne posluša. Danes je pa zašvical, ko je  rihtal mojo ročno in ni šel ne na malico in kavi se je tudi odpovedal. Ker sem bil pameten in pripomnil, da je to in zdravo in koristno, sem seveda dobil ene tri po malinah, potem sem hitro skočil tehničnega dokončat in je bila tam spet ena lušna in duhovita deklica. Je vprašala, kaj želimo in ko sem povedal, da želim podaljšati, je vprašala, za koliko. Z mislimi sem bil drugje in sem samo vrgel prometno na pult in še ene par telefonskih pogovorov vmes opravil, ko sem pa že ven stopil, mi je pa kapnilo. In čeprav sem se počutil ko blondinka pri ne preveč komplicirani šali, sem vseeno stopil nazaj in ji iz vrat dvignil palec ter pohvalil šalo. Pripombe, da bom podaljšal, kolikor se bo potrudila, pa nisem glasno izrekel, a ne zato, ker sem poročen, le mlada je bila in bi lahko kakšni polizisti še prišli preverit, kako se hecam.

Potem mi je Tomi prinesel načrt Čaganke, sprintan na A1 papirju, da ga bo Srečko dorisal in je tudi Srečko zelo hitro prišel na en deček, ker pri načrtu novih delov, uradno izmerjenih, nimamo kaj cagat, potem so si po dolgem času spet kar kljuko podajali, se vidi, da je lepo vreme prišlo, na koncu, ko sem se malo na delo na vrtu vrgel, je pa še Klemi klical, da me vidi, kako delam. In je bil res na drugi strani potoka, a ni klical zato, tudi njemu je kava zadišala. Sva potem še malo poklepetala, domov grede sem ga pa kar pospremil, saj mi že ene dva meseca košček gips plošče nosi, ki mi je zmanjkala, ko sem steno delal. In ker koščka ne moreš kupiti in ker košček ima Klemi v kleti, me ni zanimalo, da mora par štukov gor v stanovanje po ključ od kleti in potem spet dol. Sem ga kar pred blokom počakal, a preden je odprl klet, sem mu moral za sveto obljubiti, da ne bo jutri bral na blogu o tem, kakšno ima. Kaj sem pa hotel, sem obljubil in je odprl in mi je bilo žal, da sem obljubil, če bi vedel, bi šel raje celo ploščo gipsa kupit, saj ni drag, samo da bi lahko z vami delil, a ker sem obljubil, bom pač zamolčal. Sem zdajle malo iskal tisti zapis, ko sem mu za rojstni dan odločil se avto spucat, zunaj in znotraj, da malo občutek dobite, kako človek zasvinja, če hoče, a ga nisem našel. Naj povem le, da sem skoraj bruhal, ko sem odprl hladilno torbo, ki jo je zadaj vozil že ene tri mesece, ker je bil na izletu na Finskem. Hrana je bila še not, na elektriko pa ni bila več priklopljena in je hrana kar noge dobila …

Kakor koli, sem tisto gips ploščo vzel in končno dokončal projekt in ko sem ravno okoli enajstih še pokital, me zadane Srečkov SMS, da je načrt Čaganke dokončan. In itak da sem skočil do njega in sva potem tam pri njemu klečala in sanjarila, kam vse bo prasica še zavila in kako globoko in kaj bi bilo morda s čim povezano. Potem sem se z blago erekcijo navdušenja zapeljal domov, a je žena seveda že spala, tako da ji niti načrta nisem uspel pokazati in ji vse razložiti, kaj šele kaj tretjega, od tiste deklice, ki me je dopoldne vprašala, za koliko podaljšati, pa tudi nimam telefonske, da bi vsaj njej pokazal. Načrt, seveda …

Lepo resolucijski načrt pa, ko bo poskeniran, morda enkrat kmalu tudi v 3D, ker je bil nad razsežnostjo naše packe tudi Tomi tako navdušen, da si bo vzel to kot izziv, pa če bo spet dva meseca zastonj garal …

Leta ’91, med tisto našo nekajdnevno vojno, smo se včasih prav zabavali. Zaradi hrabrosti (al pa zaradi česa drugega, kaj pa vem, dolgo je že od tedaj) sem dobil popoldanski dopust, kar je pomenilo, da moja predraga soproga, ki takrat še ni bila moja predraga soproga temveč samo predraga punca, tisto popoldne ni visela z mano na mojem bojnem položaju, temveč sva se naložila v avto, pobrala še prijateljico in pičila na obisk k njenemu fantu, mojemu najboljšemu prijatelju.  Katerega bojni položaj je bil v Drganjih selih. Jasno, v pravi vojni bi človek tisti parurni dopust izkoristil za dobro kosilo, morda tuš, en dober seks in obed ali kaj podobnega, a ker smo bili slovenski teritorialci dobro organizirani, nam ni nič od tega manjkalo v vsakodnevnem matranju. Moj bojni položaj je bil v stavbi Elektra med dvema vojašnicama, ker smo federalcem izklopili elektriko in smo potem tam štekarje čuvali, da jih sovrag ne bi nazaj priklopil, kar sicer ni bila najbolj varna naloga na tem svetu, je pa imela tudi dobre plati. Slovenski oficirji se k nam niso upali kaj dosti zahajati, kar ni bila velika tragedija, je pa k nam vsakodnevno zahajala snažilka, ki ji očitno nihče ni povedal, da med vojno ne rabi hodit v službo, ki se je nahajala na prvi bojni liniji. In je vsako jutro pospravljala za nami, sicer ne brez nerganja, ker smo bili res pravi prasci, pa še oprala nam je perilo, čeprav tega nismo zahtevali. Dobro, za seks je nismo imeli, je bila že starejša, a ker oficirji k nam na prvo bojno linijo niso hodili, so lahko hodile naše punce. In nam torej ni nič manjkalo in zato greš potem, ko dobiš popoldnaski dopust iz vojne,  obiskat prijatelja na drugem bojnem položaju, saj to je logično, ne? In smo k njemu pripičili ravno ob zaključku tekmovanja. So dečki, ki so se malo dolgočasili, malo so bili pa zafrustrirani, udarili tekmovanje, kdo od njih ima najstarejše orožje zadolženo. Jaz nisem bil konkurenčen, ker sem imel ne preveč staro kalašnikovko, v finalih so bili bolj tisti z nemškimi muzejskimi šmajserji  iz leta 1941. Nekateri so imeli tudi vrezane hakelkrajce in kakšno nemško ime, kdo je pa zmagal, se pa tudi več ne spomnim. Se je moj dopust počasi bližal koncu, a sem še za las ujel konvoj, ki je dečkom pripeljal sodobno orožje, zaplenjeno v JLA jevskem skladišču Borovnica. Itak da so poskakali na kamione kakor razposajeni otroci in se potem cufali za avtomate in municijo in bombe in še dobro, da nikomur ni bilo nič takrat. Preden sem se odpeljal nazaj v svojo borbo, sem še opazil modela, ki je kot jastreb  skočil na zadnji kos protioklepnega orožja za enkratno uporabo, ki je še ostal na kamionu, čeprav se mi je zdelo čudno, ker je že od daleč izstopal. Je imel namreč prek cevi pobarvano živo rumeno črto, za katero smo vsi vedeli, da pomeni šolsko orožje, a model tega očitno ni vedel in kadar koli sem se potem slišal s svojim prijateljem, mi je ta vedno poročal o njem. Da še vedno tisto neuporabno cev ponosno nosi na hrbtu, kamor koli gre, čeprav ni bila najlažja na tem svetu, ker so se fantje zmenili, da mu nihče ne bo povedal, da je neuporabna. Jo je nosil dlje kot mesec dni, kako se je pa na koncu počutil, ker enkrat je moral izvedeti, pa ne vem.

No, danes sem se podobno njemu počutil jaz. Ne, nisem zadolžil kakšnega šolskega protioklepnega orožja, le avto sem peljal na tehnični pregled. In itak da sem bil živčen, ker moje vozilo je že staro, čeprav me je dr. Krevs tolažil, da nima kaj bit narobe, da je to vendar Volvo! Sem opazoval, kako so ga strički na servisu preverjali in merili izpuhe in so me tisti spreminjajoči se grafi in številke še bolj živčnega delali, ker itak ne vem, kaj bi morali kazati, a ko so ga končno pregledali, je en striček stopil k meni in povedal, da je vse OK. Razen ročne. Da je nimam. Koga nimam, sem začudeno vprašal. Ročne zavore nimate, je dodatno pojasnil. Sem zmedeno pokukal v kabino in pokazal na ročico ročne zavore. Imam jo, tam je. Se je striček zasmejal in povedal, da ročico že imam, a da je neuporabna, da ročna zavora slabo prime. In da naj to popravim in bo tehnični narejen. In sem se potem, ko sem se k dr. Krevsu odpeljal, ki stanuje čisto blizu, za nazaj malo glupo počutil, ker sem celo leto vsakič, ko sem parkiral, še ročno zavoro potegnil. Ki itak ne dela. In kakor bi tisti model sovražniku šolsko protioklepno orožje lahko samo v glavo zabrisal, da bi bil kakšen efekt, tako bi jaz lahko raje kamen podložil pod kolo namesto da sem ročno vlekel …

A ko sem prišel k dr. Krevsu, sem na svoje težave mimogrede pozabil. Ker je čez pol njegove parcele že stal napolnjen nadzemni plavalni bazen. Me je včeraj klical, da če se glih po riti praskam, naj mu pridem pomagat bazen postavit, a ker je bila ura že osem zvečer, sem predlagal, če bi to danes naredili, ker bo trajalo in se je strinjal. A si je potem očitno premislil, ker on je itak še relativno mlad in ne rabi toliko spanca in je pacal dolgo v noč in potem kar na šiht odpeketal. Dobro, sosedje bi verjetno spanec potrebovali, ker so že starejši, a če mora dr. Krevs sredi noči postaviti bazen, se tle ne da nič pomagati in je potrebno zobe stisniti. Vroče je še bilo in ko sem bil že glih tam in ker sem imel pri sebi glih telefon s fotoaparatom in ker ravno glih rad pišem blog in nimam itak glih kaj drugega pisati, se je dr. krevs žrtvoval. Je skočil v hišo, navlekel najbolj seksi kopalke (ker ve, da moj blog bere svetovna publika), potegnil trebuh noter in skočil. Sem kar videl, kako mu je mrzla voda malince v trebuh potegnila in je hotel takoj ven, a sem se zgovarjal, da še nisem dobil najboljšega posnetka in je še malo poziral, da so bila modra usta bolj izrazita.

Potem sem pa drugega doktorja poklical, dr. Stibrota (pa itak sta prijatelja na FB in se občasno všečkata!) in mu povedal o problemu z ročno. Je takojci priskakljal in sem mu moral iz avta dati papirje, da si strokovno ogleda diagnozo, potem sva pa k meni na vrt sedla, da še par besed rečeva. Pa je kmalu srednji sin prišel povedat, da so od avta vrata odprta in predal tudi. Je mislil, da je kdo kaj ukradel, a ga je dr. Stibro pomiril, da le kdo na tem svetu bi iz Volvota šel kaj ukrast. Ja, veste, on je bolj na solatarske avte mahnjen, takšne, ki jih vozijo tisti, ki na tržnici prodajajo zelenjavo in imajo spredaj na pokrovu motorja nekakšen nišan, merek po slovensko.

Se je torej prijatelj seznanil s problemom in me naročil za takoj zjutraj, ko se zbudim, potem pa malo pomislil, da takrat bo verjetno že konec njegovega šihta in sva ga kar takojci pred njegovo delavnico odpeljala. In ko se bom zbudil in s popravljenim avtom domov odpeljal, bom z veseljem ročno vlekel, da bo malo za nazaj delala še!

Danes mi Tomi razlaga, da je tri mesece izbiral kosilnico in se odločal med nekaj modeli, potem pa stisnil zobe, vrgel kup denarja na pult in domov odpeljal tahudo Hondo. S kovinskimi prenosi, ne plastičnimi. Da bo trajala pa to. Je pokosil pol vrta pred hišo za probo in potem zadevico zadovoljen pospravil v drvarnico, naslednji dan pa je že ni bilo več. So ga pri poskusni košnji očitno Romaniji opazovali in si zaželeli enake kosilnice. No, iste. Tastaro, zjahano, so mu pustili. Pa koš za novo tudi, ga niso opazili, je visel za vrati. Bo pogledal, če lahko novo kosilnico, isti model, saj se je zanj odločil po skrbnem in tehtnem premisleku, kupi brez koša, da vsaj malo prišpara. Pa reflektorje s senzorji je naročil, svetloba jih menda odganja.

Moj drugi prijatelj, ki mu je z dvorišča tudi izginilo par stvari, jih je začel pospravljati za hišo, tiste, ki so mu ostale, seveda. Nekega dne pa je prišel domov in se za vogalom skoraj zaletel v dva mala Romanija, ki sta ravno odvažala njegovo kosilnico. Ali kaj tretjega, sem že pozabil, vsekakor pa ni bilo njuno. Sta zadevo spustila in veter pod noge vzela, prvi se mu je nekako izmuznil, drugi pa je s prijateljevo nogo še ujel pospešek, ki ga je zabrisal ene tri metre v zrak, da je po luftu celo prijatelja prehitel. Si je šel prijatelj potem v hišo adrenalin znižat s pivom ali dvema in en zmrznjen fižol na boleče stopalo položiti, vmes je pa fantova širša družina prišla pred hišo protestirat. Da se mladine ne brca in da bo tožba padla pa takšne so razdirali. Kar je mojega prijatelja le razhudilo in ker je jager, je pred hišo stopil z lovsko puško v roki ter jih nagnal s svojega dvorišča. Da svojo zemljo menda lahko brani tudi s puško. So se zato protestniki umaknili čez cesto, kjer je bilo občinsko zemljišče in tam protestirali naprej, prijatelj se je pa s puško v roki na svoji zemlji malce neumnega počutil. Ker se ga očitno niso niti najmanj bali. Je zato malo pomeril na njih, pa so se mu smejali in ga provocirali, saj so itak vedeli, da se kar tako človeka pri nas pač ne ustreli.

Je bil kar zafrustriran, je priznal, ko so ga tako kibicirali in izzivali in se mu smejali. Sem razumel, zato me je nadvse zanimalo, kako se je izvlekel iz kaše, v katero se je spravil, ko je iz hiše prišel s puško v roki.

Jah, nič, je mirno povedal, najstarejšemu sem klobuk z glave zbil, pol so se pa razbežali ko zajci in mam zdej mir …

Mu nisem povsem verjel, zato sva stopila prek ceste in mi je pokazal luknjo v informativnem smerokazu za neko podjetje. Sem nekaj časa molčal, potem pa le priznal, da si jaz klobuka z glave živega človeka absolutno ne bi upal odpihniti. Jaz tudi ne, je odvrnil poltiho, meril sem ene pol metra višje v drugo tablo …

Vitomil Zupan nekje pravi, da do nezavesti previden se ne splača biti, saj če se še tako trudiš, ne boš ubežal, če ti je sojeno. Boš pa prdnil in ti bo čreva razneslo … No, na prvomajskem Čagankarjenju se je Katja K. nekaj slabo počutila in zategadelj odločila, da bo kar na površju ostala. Da kaj bi po nepotrebnem izzivala usodo. Ker jame so naporne, zahtevne, nevarne, se mimogrede nesreča zgodi, če nisi povsem pri stvari. In sta z Bojanom na njeno iniciativo ene kocke udarila in ženska ko ženska, vedno mora zmagati, je malce menda lisičiti začela, kocke drugače obračala ali pike nepravilno štela, kaj pa vem in je kazen prišla. Jo je Bojan z vso močjo z eno desko po glavi lopnil, da je sredi dneva vse zvezde videla (žal jamarji izven jame nimamo ves čas čelade na glavi, kar bi bilo verjetno  pametno, če veš, da boš pri družabni igri goljufal) in se ji je kar malo zamalo zdelo. Mislim, da jo je tako močno lopnil, pa sploh nista za denar igrala! Je menda kar blagi pretres možganov dobila, kar je odločno prehuda kazen. No, se je izkazalo, da je Bojan ni lopnil, da je deska, ki je podpirala cerado, kar sama padla na njeno glavo, a že to, da je sploh pomislila, da jo je sojamar lopnil po kepi, veliko pove o medklubskih odnosih na Štajerskem. Ali Saleškem. Ali … No, na tistih koncih …

Sem se spomnil tistega vica, ko je sodnik vprašal obtoženega, če je res ženo tepel po glavi in je ta mirno priznal, v pojasnilo pa še dodal, da takšen obraz je imela pa že prej! Seveda to nima nobene zveze z zgoraj opisano nezgodo, hotel sem samo poudariti, da v jamah ni vedno najbolj nevarno!

Danes zjutraj se je štiričlanska merilna ekipa v sestavi Anži, Andrej, Srečko in Miha, odpravila v Čaganko, da končno uradno izmeri vse tiste z nešteto žulji in kletvic pridobljene nove stopnje. Ker po občutku smo imeli v mislih že skoraj globino 500 m, pa smo hoteli še dvome ovreč. Jaz sem ne tako zelo zjutraj prepričal družino in sestro, da bi bilo super, če bi šli k Čaganki na piknik, pa da še garače potem pogostimo in smo res odskakljali in smo se prav zabavali, a okoli petih popoldne so pa domov začeli siliti. Sem malo zavlačeval in končno dočakal, da so se okoli šestih z globine 400 m, do koder smo imeli kabla zadnjič,  oglasili prek jamskega telefona. In ker iz takšne kar zahtevne globine (samo v Čaganki, ki je bolj ozka tam v globini) rineš ven tudi 4 ure, so moji vsi obupali in me zapustili. Da nekateri imajo službo naslednji dan in šolske obveznosti. So torej odšli, poritoprasniki, torej jaz, smo pa ostali. In ko je dolgčas in ko veš, da nezaposlene roke so hudičevo orodje, sem zagrabil za čopič in barvo, in do konca prebarval bivak, zbil vrata na kakalniku in jih tudi pobarval, plus pult pred bivakom sem tako posvinjal, da sem moral potem prebarvati še tega, ko sem pa že vse nasvinjal, sem pa res moral počakati, da ven pridejo, čeprav sem najprej nameraval ostati le toliko časa, da se mi oglasijo iz spodnjega bivaka na 200 metrih. Sem moral počakati, da se ne bi z barvo namazali namreč! Sem bil torej tako priden in je čas mineval, sonce pa zahajalo, da sem še par debelih polen vrgel na ogenj, da bodo še naprej uspešno odganjali medvede (plus da jim šnicle pogrejem, ko ven pridejo), potem pa, ko sem vse naredil, kar je bilo za narediti, sem si še en kofe scmaril. Malo večjega, ker itak nisem imel kaj početi in sem ga počasi žulil, pa enega prižgal vmes, pa še drugega in tretjega, ker kofeta je bilo res malo več, potem se je pa katastrofa zgodila! Nisem računal, da bodo imeli zavirača Mihata poleg in da bo vse skupaj trajalo tako dolgo, zato mi je zmanjkalo cigaretov. Saj sem se pretvarjal, da to ni nič in da bodo itak kmalu ven pokukali, a ko sem v sedmih minutah sedemintridesetkrat pogledal na uro, koliko je že minilo časa od zadnjega čika, sem spoznal, da tako ne bo šlo. In sem sedel v avto ter v najboljšo bistriško gostilno odbrzel. Lenka me je bila sicer vesela, čeprav je bila na nogah že od štirih zjutraj in mi je celo dva špricerja natočila, čikov pa ni imela. Me je rešil sin, ki sicer ne kadi, a je imel menda tri čike od prijatla, da je blo za prvo silo, potem sem pa nazaj na postojanko bojno odhitel in ravno še pravi čas pogrel mesnine za mesojedce in sirnine za rastlinojedca. Pa en deček smo si vsi natočili, da smo nazdravili uradnim 450 metrom globine (kar Čaganko trenutno postavlja na 36. mesto najglobljih slovenskih jam!) in obetajočemu nadaljevanju, ki jo bo na lestvici kmalu potisnilo še za par mest višje. Potem je pa mene želja po nikotinu proti novomeški vso noč odprti trgovini za prave moške pognala, ostali se pa tudi niso kaj dosti obirali, so sanjali o tušu in postelji. Ja, vsak ima svoje želje, celo Petrolar, ki je vpil name, ko sem si enega prižgal že med hojo proti avtu …