Na ljubljanski tržnici  se srečata sošolca iz gimnazije.

Živjo, pa kje si ti, te nism vidu sto let … Kolkr vem, si končou arhitekturo, ane …?

Sm, sm … Povprečje 9,8. Pol pa magisterij, zdej pa doktorat pripravljam.

Vsa čast, stari, ti si biu zmeri genij. In po kolk maš dons radič?

Gospod Grah je ves vesel klical, ko sem ravno kofetkal in sem mislil, da je vesel, ker je končno spet v službi in se lahko spočije, a je bilo njegovo veselje druge narave. Če spim, je vprašal, kar nekako v nekakšnem pričakovanju, a glede na to, da sem se pogovarjal z njim, je odgovor pravzaprav poznal. Da sem že pri drugi kavi, sem se pohvalil, a veselje mu še kar ni splahnilo. Če sem ob pol enajstih še spal, ga je zanimalo in sem ga očitno kar nekako razočaral, ko sem se pohvalil, da sem vstal danes pa že ob desetih. Saj ne, da pričakujem medaljo za ta dosežek ali kaj, a razloga slabi volji zaradi mojega zgodnjega vstajenja pa res nisem videl. Me je kar malo začelo zanimati, kaj ima prijatelj za hribom. Če sem čutil potres, ga je zanimalo in itak da ga nisem in je potem zreferiral, da je bil nekje v Sloveniji potres in da ga je on čutil, da je ravno v monitor nekaj buljil (pasijansa, saj veste, javni uslužbenec pa to) in se je zatresel, ko da bi v sosednji pisarni nekdo močno padel s stola. Me je ta primerjala kar malce presenetila, ker očitno ve, kako se zatrese monitor, če v sosednji pisarni kdo močno s stola zgrmi, potem sem se pa spomnil, da govorimo o javni upravi. Kjer se kaj takšnega verjetno dnevno dogaja, ko kdo malce zadrema z nogami na mizi in se potem zvrne …

Kakor koli, mi je že ene pol ure razlagal na dolgo in široko in sem vedel še manj, za kaj gre, zato je na hitro zaključil. Da naj kofe pristavim, da bo v minutki pri meni, da se bova v živo pomenila. Ne vem, koliko časa že kofetka pri meni, a se očitno še vedno ni navadil, da pri meni ne dobi turške kave, ki bi jo moral pristaviti in zakuhati in podobno. Ko pride, pritisnem na gumb in to je to. Ko je pozvonil, sem torej pritisnil na gumb in sva odšla na vrt. Tam je pa malce psihološko premolknil, saj veste, suspenz pa to, potem pa skorajda svečano vprašal: Te je potres zbudil? Hm, zdaj me je pa že zares iritiralo vse skupaj in sem zahteval, da pojasni, kaj pravzaprav sploh hoče. Mislim, kratko in jedrnato in razumljivo. In je spet ponovil, da je bil nekje v Sloveniji potres, kar dovolj močan, da ga je tudi on začutil in je kot zaveden in ekološko ozaveščen občan takoj skočil na uradno stran agencije, ki se s potresi v Sloveniji ukvarja in začel izpolnjevati anketo. Kako je čutil, kdaj je čutil, če se je bal, če je kaj škode in podobno in je kot zaveden občan to anketo lepo izpolnjeval (dobro, če bi delal za trakom v Revozu mu zavednost verjetno ne bi pomagala, bi moral anketo izpolniti kar lepo doma, predvidevam, a to je že druga tema), dokler ni prišel do vprašanja, ali ga je potres zbudil. In ker na celem svetu edino mene pozna, ki bi ga lahko potres ob pol enajstih dopoldne zbudil, je nehal izpolnjevati anketo, svoje pomembno delo je dal tudi na stand by in me je poklical, potem pa še osebno prišel poanketirat. In se mu je vse skupaj zdelo ful smešno, da kakšno je to vprašanje, če te je ob pol enajstih dopoldne potres zbudil in da je to lahko samo zame in izrecno zame napisano, dokler ga seveda nisem opozoril, da je včasih pa potres tudi ponoči, ko vsi normalni ljudje, vključno z njim, spijo in torej obstaja možnost, da ga potres zbudi. Ali pa ne. In je torej vprašanje povsem legitimno za vse, ne le za lenuharje moje baže. Se je malo zamislil, mi dal prav, potem sva pa drugo lekcijo ponovila. Če imam pod lesko šmarnice, je bilo vprašanje. Že ene tretjič zapored, samo je pozabil. Ne, niso šmarnice, solzice so, sem odvrnil in v sebi potiho zrecitiral hkrati z njim nadaljevanje pogovora: Sej to je isti kurc, šmarnice ali solzice. So pa iste ko čemaž … In je že tretjič v tem mesecu spet vstal, stopil do šmarnice, odtrgal en listek, ga zmečkal, preveril, če diši po česnu in mi potem dal prav. Potem sva še par besed o barvi kakca rekla, če čemaž pogosto ješ in sem se (spet) počutil ko v tisti reklami o psu, ki ima čvrst kakec, potem so ga pa obveznosti naprej odnesle. Jaz sem pa nekaj časa razmišljal, kakšen je čemaž in kje bi dobil par listkov, da mu jih naslednjič, ko bo prišel in ista vprašanja zastavljal, pod nos pomolim in malce rutino razbijem, potem sem si pa rajši še en kofe skuhal in dva in je šlo dopoldne počasi v poldne …

Sedim na vrtu, kofetkam in berem sobotno prilogo. In čakam kosilo. Vsakodnevna rutina, nič posebnega. Dežuje, ni prav posebnega užitka. Mislim, časopis se zaradi tresočih rok rahlo trese in moram biti zelo zbran, da sploh lahko berem. Roke se tresejo zaradi mraza, seveda, zaenkrat še. Zazvoni telefon. Gospod Grah. Se oglasim in človek na robu obupa moleduje, če gremo kam. V kakšno jamo. Globljo, da se bo malo pomatral. Obrnem glavo, pa sploh ne močno in pogledam po vrtu. Ščije kot iz škafa. Za sekundo se z nostalgijo spomnim jamarskih začetkov, ko smo recimo v Pihalnik leteli po biblijskem nalivu. In sem bil presenečen ko zamurc, ki mu kočo zameče sneg, ko so me vsi stari jamarji potem spraševali, kakšno je v Pihalniku med dežjem. Itak da je jebeno, po slapu šibaš dol, še težje je gor, čisti adrenalin. Presenečen sem bil zato, ker med dežjem nihče še ni šel dol. Nisem razumel. Mi smo se odločili, da gremo, če pa slučajno prav takrat pada pa buh pomagej. Ampak to so bili začetki, zdaj, po nekaj letih sem isti. Pogledam po vrtu, ščije kot iz škafa, gospod Grah bi šel v jamo. Eh, star sem, ne ljubi se mi več … Ga pobaram, kje je bil s to idejo med lepim vremenom in kje je glih nedeljo najdu da mi najeda. Pove, da ko je lepo vreme, kolesari ali kajakira ali že kaj četrtega počne, pa da ni nedelja temveč ponedeljek. Pogledam z vrta v hišo in vidim vse moje doma, pa še niti dvanajst ni ura. Nedelja je, zatrmarim prepričano nazaj, vsi moji so doma! Ne, pojasni, ponedeljek je, tud moji so vsi doma, doma smo pa vsi zato, ker je nek praznik … In mi je v hipu vse jasno, se spomnim na tisti vic o sodobni družini: Sinoči mi je crknil internet in sem malo posedel z družino, prav prijetni ljudje so to … Ga potolažim, da bo jutri že dolovni dan torej in bo spet lahko v rutino padel in bo lahko lepo počival dopoldne med javnimi uslužbenci in se malo pomiri. Jaz pa potem v miru spijem kofe, skočim s Klemijem na zunanji kofe, nato skupaj skočiva do Grdina, ki dela tudi (oziroma predvsem) med prazniki, v nedeljah in ponoči in mu pomagava nekaj za jamarje sčarati. Da sem kosilo zamudil za štiri ure, nisem niti opazil, kar pomeni, da je navaden delovni dan, zakaj me pa Tomijeva punca ne pozdravlja, pa zdaj tudi vem. Ga je poklicala, če bo kaj domov prišel, pa je odgovoril, da je že bil na poti proti domu, a da je potem mene srečal in da mora zatorej še nujno nekaj naredit. In sem nenadoma dojel, da je takšnega odgovora bogica zelo velikokrat deležna in potem ni čudno … Jap, prazniki so brez veze, rutino podrejo!

Ko ima naš Mihec briljantne ideje, so te vedno briljantne in že po difoltu rečem ne, ker te briljantne zadeve vedno zahtevajo zgodnje vstajanje, a tokrat se nisem mogel izviti. Ker je obljubil jamarsko pomoč ekipi TV Slovenija za Slovenski magazin in nas je bilo v bistvu celo premalo. Sem pogoltnil in obljubil, da pridem in potem otrokom naročil, naj me zbudijo, preden odidejo v šolo. Kar pomeni pet minut do pol osmih zjutraj, kar za nekoga morda ni zgodaj, a če greš spat ob pol petih zjutraj … Sem danes zjutraj odprl eno oko in poškilil na uro. Ki je kazala petnajst minut do osmih. Sem s petino možganov kalkuliral, ali bi že moral biti pokonci ali sem kaj v dnevu morda zabrkal, potem sem se pa kar izstrelil pokonci in iz kopalnice med krtačenjem zob po telefonu tožil preljubi soprogi, da kakšne otroke da ima, da me sploh niso zbudili. Vmes je pa najstarejši priletel not, da je zaspal. Na vprašanje, kje sta ostala dva, je prišel logičen odgovor – v postelji! Vmes je priskakljala iz Domžal še moja preljuba sestra, seveda tudi z rahlo zamudo, a še sreča, da je, ker sem jaz tavelika dva peljal v šolo, seka pa tamalega nekam na nekakšno zbirališče starega papirja, so imeli ravno akcijo! In smo zjutraj seveda še papir v avto tovorili, med divjanjem v šolo sem kavo požulil, med metanjem opreme jamarske v avto pa tadrugo. Saj bi opremo res lahko dan prej pripravil, a sem se ponosno odločil, da bom to storil zjutraj, ko bom že tako zgodaj vstal … Potem sva se napokala s seko v Petkoslava in pičila proti dogovorjenemu zbornemu mestu, kamor sva prišla z rahlo zamudo. Sem moral v trgovini za prave moške še bencin natočiti in kofe kupiti, na sendvič pa kakopak pozabil, na kar me je potem kruleči želodec glasno opozarjal! Pa Mihec je bil rahlo živčen, a brez potrebe, ker sem potem v Apolonovi jami zmetal skupaj vse potrebne manevre za spust nejamarjev v jamo še pravočasno. Brez Ticota, ki bi me opozarjal, da moram vse delati po pravilih, a sem vseeno delal po pravilih, ker mi je Tico vseeno v nekem kotičku možganov glasno najedal! Jaz sem pa prevzel Ticotovo vlogo in na Mihca bentil, da improvizacij ne dovolim in da ko je on izpit za reševalca delal, so še po lojtrcah dol šibal, da zdaj je pa malo drugače …

Vmes so še televizijci prišli, ravno ko smo Jakliča za test dol spustili, da vidimo, če manevri držijo. Jaklič je v jami veselo vriskal, torej sem dobro postavil in smo okomatali kar prvega televizijca in ga porinili proti luknji. Suvereno in brez kakšne posebne psihološke priprave, sem pozabil, da vsi ljudje niso jamarji ali alpinisti. In se je človek z nohti držal za najtanjše bilke in ni hotel dol, seveda! Nad breznom zabingljati brez strahu, če nisi vajen, ni mačji kašelj! No, je potem nekako steklo in smo vse ljudi in ogromno opreme spravili v luknjo, zakurblali še agregat in se še mi dol spustili. Je lepo biti v osvetljeni jami, ponavadi jo samo s svojo razsvetljavo na čeladi nikoli ne vidiš v celotni lepoti.Snemalci so snemali, ostali smo sedeli in se po nosovih praskali, Mihec je pa v nirvano padel in je kar z blago erekcijo skakal okoli in fotkal. Ker je končno bilo dovolj svetlobe za kvalitetne fotke. A kaj, ko je njegov dodaten fleš motil snemanje in je snemalec vsake toliko zavpil, da bo nekomu jajca odbil (pa ne velikonončna!) in je Mihec kratko pavzo naredil, da je pogum spet zbral. Jaklič je bil tudi v nirvani, saj je prevzel funkcijo asistenta kamere in je nosil okrog težak stativ, vmes je pa še malo lučkarjevsko funkcijo opravljal, saj je še reflektorje prestavljal. Bi jih verjetno tudi lučkar, a nikoli ni bil tako hiter kakor naš Andrej! Zapletlo še je šele v drugi jami pri Kočevju, ko smo že vse ven potegnili in se na drugo lokacijo odpeljali, ko se je Andrej že malo udomačil in je še vlogo režiserja prevzel in stativ postavljal tja, kjer se je njemu zdelo dobro … Aja, pa v Apolonovi jami je še glavno vlogo odigral, se je moral v neko ozko luknjico stlačiti, kamor jaz zaradi ramen recimo nisem mogel. Jaklič se je v luknjico tlačil, snemalec je snemal, rešiserka nas je pa vmes opozorila, da bodo tudi vse zvoke uporabili in da naj nikar ne uporabljamo grdih besed. Na, kurac, je bilo prvo, kar se je zaslišalo po tem opozorilu, ko se je Andrej zataknil, ampak to bodo verjetno izbrisali …

Ura je bila okoli štiri popoldne, želodci pa so krulili kot plačani, ko smo v Kočevju zaključili in nam je samo še ena jama pri Čaganki ostala. Zato sem poklical Alenko v najboljšo bistriško gostilno, če nam bo klobase skuhala in malo hrena nastrgala, a se je opravičila, da ima ravno čistilni servis in da pucajo do nezavesti. Se mi je še čudno zdelo, kam gre ta svet, če še v ruralnih okoljih čistilne servise najemajo, a nismo imeli kaj in smo kar v Kočevju v prvo oštarijo zavili. Na zidu je sicer visela nekakšna diploma za naj kelnarico, kar je obetalo, a ko sem jo zagledal (se mi zdi, da je imela oba kolka umetna!), sem nemudoma še datum na tisti diplomi preveril in je bil res iz prejšnjega stoletja! Hrane na srečo niso imeli, so nas pa napotili v pravo gostilno s pravo hrano in smo si naročili vse živo in mrtvo z žara s kajmakom in šobsko solato in smo pokali! Možakarji so vmes dodatne pive naročali, jaz pa dodatne makjate in kelanrca je mene čudno gledala! Potem smo še zadnjo jamo dol udarili in nas je ven prišedše že noč ujela, mi smo pa še blag špricarček v najboljši bistriški gostilni ulovili. In tam tudi izvedeli, da je svet še vedno v tirnicah, ker Lenka ni naročila čistilnega servisa za pucanje po renovaciji, le klobas nam na nekakšen cerkveni praznik ni hotela skuhati. Da greh se pri njih delati pač ne sme! Kako sem lahko napačno razumel, se mi tudi sanja ne, a hvala bogu, da tisti tam v Kočevju za brezmesni praznik niso slišali! Smo spili špricarček in v debeli noči odpeketali proti domu, preden pa smo čisto zares odpeketali, smo še novo streho na najboljši bistriški gostilni malo občudovali. Pa na lovskem domu čez cesto takisto, je streha enaka, količinski popust pa to verjetno …

Kakor koli, po več ko štirinajstih urah tlake zdaj čakamo, da bomo na TV videli tiste tri minute, ki smo jih priigrali …

Andrej mi je poslal mail o generaciji iz šestdesetih z naštetimi razlikami s sedanjo generacijo (v našo korist, kakopak!), med drugim piše tudi o igranju na svežem zraku. Generacija iz šestdesetih ni imela Playstationov, Nintendov, X-boxov, nobenih video igric, ni imela 199 kanalov na televiziji (samo dva, drugi šele pozno popoldne), ni imela videorekorderje, mobilne telefone, računalnike, internet, klepetalnic, FB … Igrali so se na svežem zraku! Zjutraj so odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, Nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija … Kar je res, tudi sam spadam v to generacijo in res smo po cele dneve vandrali okoli, naši otroci so pa ko zombiji! Sem se ob mailu spomnil, da smo nekoč indijanci ujeli kavboja Sineta in ga privezali za drevo ter šli naprej v lov za ostalimi, vmes so nas pa na kosilo poklicali. Je bila očitno takšna ura. Po kosilu je bilo treba pa posodo oprat in podobno, vmes so pa že začeli hišni zvonci zvoniti, ker je Sinetova mama norela, da ga ni bilo domov in če vemo, kje je. Seveda nismo vedeli in smo ga nekaj časa iskali in klicali, dokler se nekdo od nas ni spomnil in vprašal, če smo ga odvezali. In itak da smo ga, smo bili vsi prepričani, a stari so bili bolj pametni in smo jih morali do drevesa odpeljati in seveda ga nismo odvezali in je bil in polulan in pokakan in dehidriran in od sonca opečen … Stari so nas brcali do doma, kolikor so nas lahko dosegali, fantu pa danes tudi nič ne manjka, je čist OK gor zrastu …

Ampak nisem hotel o tem pisati, le malo sem v spomine padel, v bistvu mi je Andrej poslal še en mail. Da je dobil telefon in da koliko jih potrebujem. Se bliža prvomajsko Čagankarjenje in bomo žico potegnili do dna in potrebujemo tudi telefon. No, ne ravno cel telefon, jamski telefon deluje malce drugače, potrebujemo le mikrofon iz slušalke starega telefona, ki je ravno pravšnji za to. Celo idealen je, saj deluje kot mikrofon in kot zvočnik! Enega imamo zdaj v bivaku na -250 m, eno slušalko bomo pa na -400 m odnesli, na delovišče, da bomo lahko komunicirali. In sem mail poslal nekaj prijateljem, če lahko kje izvohajo kakšen star telefon in itak da imajo še v vsaki državni službi cel kup teh zadevščin v skladiščih in smo jih kar nekaj nabrali. In ker smo vsi generacija tle nekje in te zadeve še poznamo, sem od najmanj petih dobil zamisel, da naj v bivaku namesto slušalke, ki jo imamo zdaj, nekaj sčaram, da bo dol kar cel telefon. In že čaram, kaj mi pa drugega preostane, posnetki s telefonom v jami bodo bogovski, le dr. Krevsa ideje verjetno ne bom mogel udejaniti. Nimam dovolj znanja, namreč. On si je zaželel, da bi dol v bivaku na telefon pritisnil in ko bi se vzpostavila zveza, bi moral še interno številko vtipkat. Ja, zakaj bi bilo enostavno, če lahko kompliciramo, ne?! Komaj čakam prvomajski tabor, ker dr. Krevs je tudi za postavitev poljskega stranišča zadolžen …

Prišla je pomlad in seveda čas, da malček znanje obnovimo. In smo v Malisnico skočili, pa ne prav hitro in veselo, nas je sonček v bližnji gostilni ob kofetkanju prav uspaval! Premaknil nas je šele dr. Krevs, ki je že gor čakal in ko on čaka, je tečen ko sršen s slamico v ritki in smo se kar podvizali. Dejan je celo drugo ali tretjo belo kavo, ki jo je glih na mizo dobil, zeksal! Potem smo opremili par smeri in se lotili treniranja oziroma obnavljanja tovariške pomoči. To smo namreč najbolj pozabili, na srečo tega manevra ne uporabljamo zelo pogosto. Snemanje ponesrečenca z vrvi, namreč. Ko sem se spuščal v udorno jamo po smeri, ki jo je Dejan opremil, sem pa zgrožen spoznal, da bi bilo morda dobro namesto tovariške pomoči potrenirati (oziroma se naučiti) opremljanje smeri. Je smer namreč potegnil tako strokovno, da so se celo meni nogice tresle, pa sem vsega hudega vajen! Na dnu sem ga poprosil, naj se kar na štrik zapodi, da ga bom lahko rešil, a seveda Dejko ne bi bil Dejko, če ne bi zatrmulil, da bo najprej enga prižgal. Kar načeloma ni nič narobe, a ker ga poznam, bi najprej enega prižgal, potem bi šel morda lulat, potem bi žejen ratal, nato bi morda celo že na kako pritisnilo, ko bi odmetal, bi pa prostor za malico napravil … Zato sem ga kar na štrik poslal in mu, ko se je udobno glih prav užaljeno ponesrečeno namestil, podal čik. Je bil najprej malo presenečen in šokiran in je že hotel protestirati, a sem ga potolažil, da je itak poškodovan in da mu dovolim kaditi. Pa še skripto z navodili tovariške pomoči sem mu dal, da nama bo lažje teklo. In itak da nama ni, je stokal in ohal in sva se matrala in so ga noge bolele in sem si prav zares za trenutek zaželel, da bi v nezavest padel, da bi ga lahko v miru rešil, ko je vrsta name za rešit prišla, sta se vlogi pa zamenjali. Sem jaz stokal in bogal, a predvsem zato, ker Dejana ni prav nič zanimalo, da sem jaz recimo poškodovan in da mora z mano ravnati previdno, me je z vsemi svojimi kilogrami kar enostavno zajahal in lepo počival med delom! Sva se spet spravila dol, potem sem pa gospoda Graha poprosil, da zaigra ponesrečenca, ki je gor prikolesaril in je bil edini oblečen sončnemu vremenu primerno, torej v oprijetih kratkih kolesarskih hlačkah. In je bilo potem obema žal, vendar meni bolj, ker tako tečnega ponesrečenca še v življenju nisem srečal. Če bi šlo za resnično situacijo, bi mu verjetno moral sneti čelado, ga po glavi udariti s kakšnim kamnom, da ga omamim in onemim, potem bi ga pa šele snel …

Smo še parkrat manever sprobali, a gospoda Graha podse nisem več spravil, se je raje pustil mrcvariti Jasni, Dejan se me je pa tudi izogibal ko pes ježu. In sem potem raje Lukatu težil, ki je letos napravil prve jamarske korake, a me je tudi on kmalu steral, da ima dovolj. In smo začeli počasi pospravljati vse skupaj, potem pa, ko mi je dr. Krevs fotko poslal, da gospod Grah že za polno mizo pri njegovi mamici sedi, kamor smo bili po akciji na pojedino povabljeni, smo pa zelo zelo hitro pospravili. Ker ne glede na to, da pri dr. Krevsa mamici ni še nikoli ničesar zmanjkalo in se pod raznoraznimi dobrotami miza vedno dobesedno šibi, pri od ne prehude akcije rahlo zlakotnemu gospodu Grahu nismo hoteli reskirati! Smo prišli dovolj zgodaj in seveda je vsega ostalo, čeprav se je samo vina blago branil. Ker je namrel prišel s kolesom in ne avtom, torej na dveh in ne štirih kolesih, si ni upal prevečkrat čašice nagniti …