Več svetlobe!

je en stric vzkliknil na smrtni postelji in učenjaki že stoletja razlagajo njegov vzklik kot zahtevo po razsvetljenstvu al neki podobnega, striček je hotel pa le več luči, da bi bolje videl. Recimo. Pa niti ni pomembno, dejstvo je, da luči nikoli ni dovolj. Dobro, saj pri nas ni tako kot v Romuniji, ko so bile močnejše žarnice od 40 w prepovedane v gospodinjstvih, ker so šparali (no, niso bile prepovedane, me je pred časom popravil Romun, pri katerem sem preverjal štorijo, le kupiti jih nisi mogel!), več luči bi potreboval na moji jamarski čeladi. OK, saj kar sveti, ampak, kakor rečeno, nikoli ni preveč razsvetljenstva pod zemljo. In se je Markec P. ponudil, da bo on tiste ledice prelotal, ker baje ledice vsako leto postajajo nekajkrat boljše in nekajkrat manj energijsko požrešne in sem pristal, kaj sem pa hotel. Ker je kao strokovnjak pa to, da on tiste ledice lota tko za hobi z levo roko in da to tik tak, da to ni nič takšnega. In je uletel do mene z lotkolmi (ne vem, kakšen je strokovni izraz tiste vroče pizdarije) in še drugo aparaturo, itak je pa devetdeset odstotkov orodja od mene vzel, potem se je pa dela lotil in je delal in delal in delal, da mi je bilo kar nerodno, ker ga tako zadržujem. Sem se počutil kakor sestra inštrumentarka, ki kirurgu briše švic s čela in ga vzpodbudno treplja po ritki in v uho šepeta besede, kakšen car je pa to, da naj kar zareže, da on to itak zmore in je Markec lotal in lotal, potem je pa enkrat zafrknil se, ker je hotel kukr vmes preveriti, če je dobro naredil in tle sem ga pa dobil. Ker pravi strokovnjaki itak nimajo kaj za preverjat, oni zlotajo, zaračunajo in grejo, Markec je pa torej preveril vmes in itak ene tri ledice niso delale, pa še sploh niti zaleta ni dobro vzel! Dobro, razumem, samozavest pa to je že bla, mogoče celo tudi znanje, dokler seveda ni zazvonil njegov ajfonček in sem na zaslonu opazil fotko njegove boljše polovice in je model mrtvo hladno vzel telefonček med uho in ramo (ter lotal naprej, jasno) in je bil to eden bolj spuki pogovorov, ki sem jim imel nesrečo nesvobodno prisostvovati, ker iz telefona je seveda hlad vel, kaj pa drugega, če človeček mladi lota pri starem stricu v petek zvečer, mlada punca pa sama doma. In sem mu vpil in signaliziral, naj nikar ne pove, da je pri meni, ampak je potem samozavestno vseeno to povedal in je bilo vse skupaj v slušalki še bolj hladno in se je kmalu prekinilo, jasno, on je kukr lotal naprej (z malo bolj tresočimi rokicami), jaz sem pa izkušen in star in moder čutil za dolžnost opozoriti ga na par napak, ki jih je storil, da če te v petek zvečer ni doma, ko bi ženska hotla ven, se pač nekaj po pravici zlažeš. Dobro, ko bo starejši, mu bom še tistega zaupal s šnopcom v garaži, da ko zjutraj prideš iz kurbarije domov, ga malo srkneš in požvrkljaš po ustih, potem greš pa ženi v posteljo, ki ravno se počasi zbuja (ampak se je vmes parkrat zbudila in seveda opazila, da te ni) in ji kar direkt poveš, da si bil v kurbariji, ona pa te, pijanca pijanega, pošlje v maloro, ker itak ljubice nisi sposoben dobiti, si pa sposoben celo noč žlevat k krava v gostilni s svojimi ničvrednimi prijatelji … Ampak to je štorija za že poročene, kar naš Markec še ni, in ker je bil telefonski pogovor bolj hladne sorte, sem mu malo pridige održal, pa je bil resigniran, da itak nima kaj, da je punca v Ljubljani, on pa v Novem mestu. In sem umolknil, ker kdo pa sem jaz, da bi ga vprašal, ali se je, ko sta začela skupaj hodit, se tudi na konec sveta odpeljal, da jo je samo za štiri minute (oziroma osem minut, kakor je razvidno iz te zgodbe) videl …

Sem umolknil, da ga ne bi več motil pri pomembnem opravilu, potem je pa rekel, da mora kakat in je šel na stranišče, ampak mi je bilo takoj jasno, ko je še telefon vzel s sabo, da bo punco poklical in ga res zelo dolgo ni bilo nazaj, če bi res kakal, bi že celo sobotno prebral in še dve križanki lahko vmes rešil … No, je potem tisto na hitro zlotal in že hotel odpeketati, ampak sem še vse druge svoje svetilke prinesel, da jih je posodobil, ko je že bil glih pri delu in je šel potem naslednji dan domov. Ko je bil 1. november, ko grem jaz v Cink križa, ker je bila letos namreč tretja obletnica prvega spusta, zaradi česar sem moral jamar postati. In je šlo dol in gor čist na izi, je pa res, da sem po dolgem času s sabo zvel rezervno svetilko, čisto tako, brez veze, za vsak slučaj, to ni imelo nobene zveze s strokovnjakom prijateljčkom ali da mu celo bog ne daj ne bi zaupal ali dvomil vanj … Ma, ne, nism nič dvomil in svetilka na čeladi je zdržala, sam mogoče se mi zdi, da mal hitro kur džus iz baterij in se mi zdi, da se bodo (nekateri) spet v knjige zakopal …