Če povabiš Tomija, da posname film o jamarjih in jamarskih reševalcih ter mimogrede še videospot za najjačo slovensko glasbeno skupino, zna možakar zakomplicirati in je vse skupaj lahko zelo naporno, ker je pač perfekcionist, a je zato rezultat vedno odličen. Napovednik za jamarski filmček je sicer napravil v enem dnevu, potem sva pa z Juniorjem ene milijon kofetov spila pri njem, ko je zadevo poliral. Pa potem zradiral in na novo poliral, pa spet zradiral in nekaj drugega postavil … Ampak spodaj prilimani napovednik je v bistvu skoraj u piko takšen, kakršnega je napravil že naslednji dan po akciji. Le detajli so bolj spolirani, pa eneparkrat je verjetno moral pred spanjem pod mrzel tuš, ko je svoji predragi vedno rekel, da pride domov najkasneje ob 5 h, ob 8 h je v napovedniku samo še kakšno malenkost moral prestaviti, domov je odpeketal pa ob  10 h zvečer, ko je mene lakota domov pregnala …

No, ker vas ene sedem še vedno ne ve, kdo je moj prijatelj Tomi, sem TULE že enkrat prej skoraj vse o njem napisal …

Pred leti sem prevedel kratko zgodbo Greh prijateljice Jelene, mlade srbske pisateljice, o sedmošolčku Pavletu, ki je v trgovini ukradel vrečko čokoladnih bonbonov. Denarja je imel dovolj le za eno vrečko, želel si je pa tako sadnih kakor čokoladnih in ker se ni mogel odločiti in ker se mu je že zelo mudilo domov, je sadne odnesel k blagajni, čokoladne pa je skril pod jopič. Trgovec, sosed, ga je seveda zalotil in mu za kazen vzel šolsko torbo ter mu naročil, naj pride oče ponjo. Da mu bo lahko povedal, kakšnega sina ima …

Zgodba je večplastna in venomer skače naprej in nazaj, v njej ves čas spoznavamo fantka in njegove strahove, pa očeta, mamo, njihove težave … Konča se tako, da mali po celodnevnem vandranju po mestu že proti večeru zavije proti stolpnici v središču mesta, ravno ko sosed zapira trgovino in razmišlja, da je dečka verjetno prehudo prijel in se odloči, da mu bo torbo odnesel domov z izgovorom, da jo je pozabil v trgovini, ukradene bonbone bo pa zamolčal. Tudi deklica, v katero je Pavle skrivoma zaljubljen, se odloči napisati prvo ljubezensko pismo, namenjenu kakopak njemu in zdi se, da se bo vse dobro končalo, ko avtorica zavije v povsem drugo smer in dečka “skoči” s stolpnice: Dve ulici desno od zgradbe, na katere strehi so ostali bonboni, ki so z rokom trajanja preživeli Pavleta, so hodili Cigani, trobentači, igrali so za ples in peli v sebi, pet ulic levo je Pavletova mama čakala svojega sina s slavnostnim žitom in čakale so ga tete z mesnatimi prsti. Sedem ulic nizdol po mestu je Marica pisala svoje prvo ljubezensko pismo, štiri ulice od tam pa je trgovec Slavko postavljal Pavletovo torbo pred prodajalno, da bi jo vzel, če vseeno spet pride. Vse to je videl Pavle, ko je zadnjič potoval, ampak tedaj je bilo že prepozno. Za vse njih.

Ta nekako grozno čudovita kratka zgodba me pravzaprav nikoli ni zapustila in me tu in tam opomni, da nikoli ni tako hudo, da se ne bi dalo popraviti in da je vedno potrebno premisliti, preden naredimo kakšno neumnost, pa da se je vedno potrebno pogovarjati. A zakaj sem se nanjo spomnil prav danes? Sem vstal malce bolj zgodaj kakor ponavadi, a še vedno ne tako zgodaj, da prve kave ne bi mogel spiti na terasi. Sonce je že prijetno grelo in odsotno sem prebiral časopis, ko je potrkal telefon. Maile sem že prej prebral in me nov niti ne bi premamil, a ko sem videl ikonco za kratko sporočilo, me je firbec nemudoma premamil, da sem stegnil roko. Me je zanimalo, kdo mi pošilja sporočilo ob uri, ko ponavadi še spim. Na ekranu se je zasvetila fotografija mojega zlatega srednjega sina, kar je povzročilo dvig obrvi, saj bi naj bil mali v šoli, ko sem pa prebral sporočilo, mi ni bilo pa čisto nič več jasno! Je pisalo samo kratko: Oči, rad te mam! Hm … Mopeda še ni dobil, da bi se mi tako dobrikal brez razloga, pa še iz šole, potem sem se pa spomnil na Jelenino kratko zgodbo in me je prav panika zagrabila! Sem najprej pomislil, da je kakšno neumnost ušpičil in preden se je vrgel z bloka, še sporočilo poslal in itak da sem mu takoj odgovoril z vprašanjem, kaj je narobe! V naslednji sekundi sem pa že tipkal novo sporočilo, da imam tudi jaz njega rad najraje na svetu, potem je pa že prišlo sporočilo, da mu je sošolka vzela telefon in da se je malo pohecala. Pa nisem bil jezen, včasih je v redu povedati, da se imamo radi. Sem potem odskakljal po opravkih in si prav želel srečati kakšnega prijatelja (ali prijateljico), da povem, da jih imam rad, a ko zakleto danes ni bilo nikogar nikjer. Še celo javni uslužbenec gospod Grah je moral delati in ko sem v nekem kafiču pil kofe, sem celo razmišljal, ali bi kelnarci polepšal dan z izlivom čustev, a sem se potem na srečo zadnji hip ovedel, da bi ji verjetno dan pokvaril plus s policijo bi znal imeti opravka, sem ji pa napitnino stisnil in je bil efekt enak …

Še nekaj manjkajočih kadrov smo morali posneti in smo v malce manjši ekipi skočili proti jami. Obvezen pit stop v najboljši bistriški gostilni in potem kar na tlako v podzemlje. Z Jasno sva malo prej zapustila prizorišče in odšla žerjavico pripravit in klobase našpikat, a očitno snemanje zlakotni, so kmalu vsi za nami pristopicljali. Klobase so švicale, kakor so švicale, ni bilo gumba za pojačat jakost vročine, smo pa radlerček še spili in malo vtise o prejšnji akciji strnili. Dan D so že profi jamarji, danes je šlo vse kot po maslu, le Tokac se je malo pritožil, da on raje vidi, da gre po štriku kakor peš po gozdu. Da je manj naporno, čeprav je bilo tudi spuščanje v jamo kar naporno in je potem par dni kasneje pri rekreativni košarki pri vsakem metu na koš menda malce postokal od bolečin. Pa pustimo ob strani, da je le visel na štriku, spuščali, dvigali in garali smo pa jamarčki …

Klobase so se potem spekle, jim ni nič drugega preostalo in Tokac jih je hvalil do nezavesti. Da kje smo jih kupili in da so res bogovske, skoraj ni verjel, da so čisto navadne Lidlove Kranjske, da jim pa jamarjenje da potem tisti dodatni okus … Vmes sem seveda še kofe pristavil, kar je bil potem med vrsticami tudi znak za odhod glasbenikov. So odstopicljali po gozdu do avtov, ostali pa proti breznu, v katerem si je Tomi zamislil posnetek, kako baloni letijo iz njega. Smo balone sicer imeli, helija pa ne, zato si nekako nisem predstavljal, kako jih bom metal od spodaj ven 60 m visoko. Je potem Tomi pojasnil, da jih bomo v brezno vrgli, on bo pa potem posnetek v rikverc zavrtel pa bo, a ko smo rešili en problem, se je pojavil drugi. Kako 100 balonov naenkrat vreči v jamo? Kako jih napihniti, smo vedeli, sem tlačilko vzel s sabo. Potem smo nekaj skombinirali s plahto in je nekako šlo, čeprav je par balonov že vmes pobegnilo, a Tomi je bil zadovoljen. Da to je to. In da potrebuje samo še posnetek pogleda od zgoraj dol spuščajočega se vbrezno. Kar pa za nas izkušene jamarje ni nič problem in sva s Ticotom hitro manever postavila, da ga spustiva v luknjo. Jaz na eni strani brezna sem poskusil nekaj zimprovizirati, a Ticotovemu ostremu očesu z druge strani ni ušlo in je vpil in bogal, da tako ne bo šlo! Da naj naredim po pravilih jamarske reševalne službe, kakor smo se učili in sva malo vlekla, malo pulila, na koncu sem pa popustil, ker sem že s kregom več časa porabil kakor bi ga z improvizacijo prišparal. In sem začel postavljati manever po predpisih, vmes pa nergal, kakopak. Da kaj mamo za komplicirat, če lahko poenostavimo, Tico je pa z druge strani nergal, da mora biti po pravilih zato, če gre kaj narobe. Sem mu vračal prek brezna, da nima it kaj narobe, da to je čist enostaven manever, da samo Tomija dol spustimo in to je to, da gor bo pa itak priplezal sam po opremljevalnem štriku, ki ga bo Dejan postavil. No, potem smo manever začeli, Tomi je zabingljal nad breznom z malce telečjimi nogicami, prižgal oba fotoaparata (eden je snemal direktno dol, drugi direktno gor, da dve muhi na en mah ubijemo!) in ukazal, naj ga začnem spuščati. Ni šlo povsem tekoče, ker možakar se je čez zimo zredil in je malo cukalo in je bentil, da naj bolj pazim, ker bo posnetek v riti, a se je kakšnih 30 m nižje že pomiril, da bo to na računalniku rešil. Smo lepo spuščali, Tomi je snemal in je bilo vse ko v priročniku. Še celo Dejan je prišel do mene in iz torbe počasi jemal štrik, da je bolj tekoče teklo in je bil celo Tico zadovoljen, da bolj po pravilih akcije ne bi mogli izpeljati, ko je Dejan nenadoma začudeno zaklel. Da je vozel na štriku. Sem ga samo mimogrede pogledal, osredotočen na enakomerno spuščanje ter mu naročil, naj vozel pač razveže. Je bilo do moje zavore še kar nekaj metrov štrika vmes in časa torej dovolj, da ne bi prišlo do zastoja, a je Dejan še drugič še bolj začudeno zaklel. Da je štrik udarjen in da je bil zaradi tega na njem narejen vozel! Do zavore je bilo še kar nekaj metrov, kar je pomenilo še kar nekaj sekund, zato sem med spuščanjem hitro zavpil Tomiju, če lahko malo zaustavimo proces spuščanja, Tomi je pa v isti sekundi zavpil nazaj, naj se ne hecamo, da mu bomo film zjebali in da naj spuščam. Sem spuščal in vse bolj vroče mi je postajalo. Dejan je preverjal tisto udarjeno mesto na štriku in se mi vse bolj bližal, Tico je kot sokol prek brezna tudi buljil, če bo kaj videl, ko je pa zadeva skoraj do moje zavore prišla, kar je pomenilo, da bo Tomi kmalu zabingljal na poškodovani vrvi, sem zaustavil in blokiral. Tomi spodaj je nekaj bentil in protestiral, a je verjetno iz mojega glasu ugotovil, da ni čas za pizdenje na ljudi, s pomočjo katerih visiš v breznu, ko sem mu povedal, da imamo problem. Z Dejanom sva si nato v miru ogledala poškodbo in se poskusila odločiti, ali je varno do konca spustiti človeka na takšni vrvi. Sem razmišljal, kdaj se je vrv poškodovala in kje, da bi se lažje odločil, a se nisem spomnil. Sva tisti košček neštetokrat pretipala, a bolj sva tipala, bolj grozno je bilo videti. Tomi je spodaj pa že začel kokodakati, da ga noge bolijo in če ga lahko dol spustimo. Sem ga vprašal, koliko je še nad dnom in se pri sebi potiho odločil, da ene pet metrov nad tlemi tvegam, saj danes doktorji z gipsi že čudeže delajo, a ko je zacvilil, da ene dvajset metrov, sem bil v dilemi. Saj štrik ne bo takoj počil, torej bo še par metrov nižje, preden se strga, torej v najslabšem primeru z gipsom spet lahko rešijo, potem sem se pa spomnil, da ima v rokah dva fotoaparata, ki sta vredna več ko vsi moji avtomobili skupaj. In sem mu kar sporočil, da smo s spustom končali in da ga bomo dvignili. Tomi ni nič protestiral, Tico je bil pa tudi toliko vljuden, da mi ni takoj pod nos pokadil, da je dobro, da smo naredili po njegovo, po pravilih, ker smo zdaj imeli vsaj možnost spremeniti. Če bi zimprovizirali po moje, bi imeli večji problem!

Smo začeli postavljati manever za dvig, Tomi spodaj je pa vpil, naj ga zavraga enkrat že dvignemo, da so mu v pasu čist noge otrpnile in ga ni zanimalo, da postavljanje manevra traja. Saj če bi bil zloben, bi mu odgovoril, da lahko pohitimo in nekaj po moje zimproviziramo in bo zagotovo hitreje zunaj, seveda z možnostjo, da gre tudi pri dvigu kaj narobe, a sem molčal. Je na pomoč priskočila še Jasna in je bil v parih minutah zunaj, potem je pa kar na robu brezna obležal in enega pricinil, da je malo k sebi prišel. Sem mu predlagal, da naj nam da nekaj minut, da vzamemo drug štrik in ponovimo akcijo, a se je mirno zlagal, da ni potrebno, da ima čisto zadovoljiv posnetek. Nisem povsem verjel, itak, se bojim, da bo torej glasbeni video za kakšen odtenek slabši, kot bi lahko bil, a iskreno se tudi meni ni ljubilo še enkrat vsega ponavljati. Zato smo kar pospravili in odhiteli k Alenki, kjer nas je že čakal vroč štrudel. Ki ga pa nisem smel fotografirati, ker je bil menda malo zažgan, kar pa nihče od nas ni opazil. Smo rekli ajncvajdraj in je bil pladen prazen, čeprav smo k Alenki prišli povsem siti …

Ni lepšega občutka, kakor da se cela diskoteka slini po eni bejbi, ti jo pa na koncu domov odpelješ. No, verjetno obstaja kakšen lepši, a zadovoljstvo je vseeno veliko. Sem v mladih letih kar nekaj časa in živcev potreboval, da sem to ugotovil in sem postal že skoraj pristaš prijateljeve teorije, da gršo ko izbereš, manj je konkurence. Srednjo pot je izbral nek drug prijatelj, ki je počakal do konca, ko so tiste lepe in izbirčne zgrožene ugotovile, da je vrag šalo vzel, da je ura že dan in da ni več veliko pravih dedcev, in so po pregovoru v sili hudič še muhe žre vzele njega, ker konkurenca je bila ponavadi itak preveč nabita. So tankali pogum, a ker je predolgo trajalo, so natankali preveč poguma in obležali. Ali pa izgubili možnost komunikacije, kar je isto …

No, jaz sem potem, ko sem ugotovil, da če si car, si car, tudi najlepše kar s sabo pripeljal in se nisem bal konkurence, čeprav se je hudo slinila po njej, saj če si car, si car. Si pustil, da so ji za pijačo dajali (pa tebi so tudi morali pritisniti, ker drugače so izpadli papki), pa z njo plesali, da tebi ni bilo treba, na koncu pa ravno prav opito (na to si moral pa ves čas paziti!) in ravno prav raznoreno domov odpeljal. Ostali, ki so jo napajali in animirali, pa z s trdimi surlami domov pod hladen tuš …

Ko smo za potrebe glasbenega videa iskali deklico, ki bo v jami v kontra svetlobi pokazala gol hrbet, smo naleteli na kar nekaj težav, največ prijavljenih se jih je nato po treznem premisleku odjavilo zaradi strahu pred jamo. Druge vrste težava se je pojavila pa pri naših vrlih podzemnikih, ki so se hoteli vsi prijaviti za njenega skrbnika. Pa protestirali so, zakaj se bo morala videti samo njena silhueta, da če ne bodo smeli nič osvetliti pa podobno in so bili včasih kar malo hudi, dokler nisem pojasnil, da silhueta bo vidna samo v filmu, da v jami bomo pa osvetlili kot se šika. In so bili pomirjeni, še posebej, ko smo na koncu dovolili, da celo kakšna kapljica sline iz njihovih ust lahko pade na njena stopala, da to ne bo konec sveta.

Na snemalni dan je bilo kar lepo vreme in se nobenemu na led ni mudilo, dokler deklice nismo v jamo spustili. Je prišla z enim takšnim majhnim kužkom po imenu Švingi, za katerega je, ko je bila mamica v jami, skrbel naš Marko Z. Ki bi sicer tudi šel v jamo pokukati, kako so stvari videti v silhueti in od spredaj, a kot ene vrste komandant ni imel pasu s sabo. Ostale, ki so pas imeli na sebi, smo morali pa ko Švingija zadrževati, da niso kar noter skočili po najkrajši poti! Celo Anži, ki je svedrovce nabijal in skoraj že končal, je začel malo počasneje tolči, da je dol lahko ostal dlje časa …

Je Junior potem povedal, da so bili naši podzemniki zelo pridni in so, če treutno niso imeli nobenih zadolžitev, mirno posedali po vsej jami, ko pa je prišla komanda, da se deklica pripravi na snemanje (da se torej sleče), so se iz vseh koncev začele približevati lučke. Kakor kresničke, ki jih nekaj vleče k močni luči … Pa seveda so prišli samo vprašat, če je kej za pomagat!

Verjetno so bile njene nogice kar dokaj pokapane s kapljicami sline, kaj hujšega ji pa ni bilo. No, do danes so ji verjetno tudi bradavičke že popustile, domnevam, da se je že vsaj malo ogrela. Kakor so se tudi Obratu malinice že postavile v pravi položaj. Ko je na vrvi zabingljal nad breznom in nekaj stokal in si jel jamarski pas nekaj popravljati, so ga prijatelji zaskrbljeno vprašali, kam je malinice postavil. Na katero stran. So namreč vedeli, da bodo oni naslednji. In je Obra malo pomislil potem pa priznal, da jih je kar v trebuh pospravil …

Kakor koli. Deklica je prišla iz jame malo premrzla, prevzela Švingija od Marka Z., da je ta lahko spet po možakarsko se začel obnašati, pojedla tist pasulj, potem jo je pa dr. Krevs domov odpeljal. Tako delajo to tapravi carji namreč – vsi se slinijo, eden pa na koncu odpelje …

Kdor jezik špara, je kruha lačen, al kako že gre tisti slovenski pregovor. V smislu, če vrtiš, dobiš. Tako nekako, saj ne vem čist zares. A ko je Tokac iz jame prišedši postokal, da mu je verjetno telefon v brezno padel, sem se takoj javil, da bom ponj skočil. A še dobro, da so sotrudniki brezno že razopremili, ker sem bil že malo utrujen od celodnevne akcije in mi zelo dišal ponoven 60 metrski spust ni. Tico, ki je zadnji prišel iz brezna, je malo pomislil in povedal, da je res en kamen dol priletel in da je bil to potem verjetno Tokčev telefon. Se je menda še jezil, kaj nihče ni zavpil, da prihaja kamen. Nekdo od nejamarjev je domneval, da zato, ker ni padal kamen temveč mobilni telefon,  a smo mu hitro pojasnili, da imamo jamarji pravilo, da ko kaj pada, zavpijemo ali “pada” na ves glas ali “kamen”. Ne glede na to, kaj pada, ker če bi začel vpiti “mobilniiiii teeeeleeefoooon”, bi ga že na kepo dobil, preden bi slišal, kaj leti dol! Kakor koli, ura je bila že res pozna, za nami ves dan akcije in sem obljubil, da skočim po telefon takoj v ponedeljek. In ker obljuba dela dolgega, me je Tokac danes prijazno opomnil (po mailu), če bom že šel po telefon al naj z dimnimi signali komunicira. Sem malo potelefoniral okoli naših jamrarjev, ali ima kdo željo z mano iti, a so vsi čez okno pogledali v deževen dan in si zelo hitro kaj bolj nujnega v opravičilo izmislili. No, saj s kakšnimi izvirnimi opravičili se večina niti ni trudila, le s kakšno vrečko so pred mikrofonom zašuškali, zavpili, da je nekaj veza slaba in prekinili. Na vnovičen klic se pa seveda pametno niso javili, so bili verjetno glih v kakšnem dolgem tunelu, kjer je signal slab …

Na koncu je, kot že velikokrat, zadevo rešil dr. Krevs. Da ni noben problem, da bo šel on z mano, da razume, da človek potrebuje telefon, a da me tokrat do jame s svojim Japončkom ne bo pritrogal, ker dežuje in je blato in ne bo niti poskusil. Pa da bo šele proti večeru prišel domov, ampak da itak imamo mi jamarji lučke na čeladi.  Sva pičila nekaj pred sedmo zvečer po najhujšem nalivu in še dobro, da sem imel toliko plezalne opreme na sebi, da je zvončkljala in medvede odganjala. Je imel sicer dr. Krevs s sabo tudi eno hudo in težko baterijo, ki pa sicer ni svetila in mi je bilo čudno, kaj jo s sabo nosi, mi je šele kasneje prišlo, da jo je imel za samoobrambo pred kosmatinci. Dobro, jo je imel verjetno zaradi mene, on se medvedov ne boji …

Po dežju jamo opremljati je simpatično, štrik bolj drsi, če je vlažen in ker sem se spuščal v navpično brezno, ni bilo bojazni, da bi moral plezati po suhem. Telefon v treh kosih sem kmalu našel in lahko le ugotovil, da je verjetno fuč. Sem pa v vsem skupaj našel tudi pozitivno plat, ker sem ravno danes bral, da je firma BlackBerry tik pred bankrotom, ker nihče več ne kupuje njihovih ceglov. Bi moral Tokac telefon tako in tako zamenjat torej!

Gor mi je šlo kar v redu, ker je dr. Krevs ves čas bogal, naj pohitim, da sneži, kar sem itak videl, saj je snežilo tudi v brezno, a v mojih letih gre človek hitro, kolikor pač lahko gre. Torej počasi. Sva vse pospravila in se spravila v njegov terenski avtomobilček, da sva se malo pogrela, potem pa počasi proti domu. Vmes sem pa še polomljen telefon pofotkal s svojim telefonom in kmet hotel fotko prek MMS poslati Tokcu. Pa nisem, pa tudi doma mu potem v zadnjem trenutku nisem poslal sms ja, da imam njegov telefon, sem mu raje poslal mail …