V soboto zgodaj zjutraj smo imeli reševalci na Brniku modul A, usposabljanje za helihopterski prevoz. Sem bil med vožnjo proti letališču kar malo nejevoljen, da kaj mi je tega treba, vstajati sredi noči, da se naučim vstopiti v zračno plovilo. Da bi prav lahko postavili dve deski ob malce močnejši mizi in bi vsak doma treniral vstopanje in izstopanje. Da to pač ni kak velik kunšt. Razpoloženje se je malce izboljšalo, ko je posijalo sonce in ko smo stali na pisti ob ugasnjenem helikopterju, a še vedno sem bil prepričan, da gre za izgubo časa, pravzaprav, a se bomo vsaj malce popeljali po zraku, če drugega nič. No, potem je mašina zarohnela in ko smo vstopali in izstopali iz lebdečega plovila, se je pokazalo, da je trening še kako potreben. Da to pač ni nekaj, kar bi doma potreniral z dvema deskama in močnejšo mizo, za dobro vago pa še dodanim ventilatorjem …

S Ticotom sva potem pospešeno pospešila proti Novemu mestu, ker je Klemi že priganjal, da gremo v Čaganko in jo poglobimo za dodatne metre. Moram priznati, da sem sam bolj navijal za Južni rov, trenutni kondiciji bolj prijazno lokacijo, a sta bila prijatelja neomajna. Da softiči gredo v Južni rov, možaki pa na dno. In smo šli na dno. No, ne takoj, ker sva s Ticotom ugotovila, da poleg milijon kofetov in čikov drugega v želodec nisva tistega dne nič vstavila in sva na kosilo še skočila, potem smo odskakljali še do trgovine po malico in hrano za zvečer, nehote in skoraj povsem po navadi smo se ustavili pa še pri Bučarju na kofetu. Ker je bilo res lepo vreme. In ko smo čakali na kofetke in sem stokal, da sem se zredil in ulenil in da bom crknil na poti do dna, sta me oba napadla z vsemi topovi. Da itak da sem gnil, da kako pa živim, da jem samo kruh, čokolado in nutelo in deset kil sladkorja dnevno samo pri kofetih in da to nikamor ne pelje, da onadva sta začela jesti zdravo in pametno in črtala vse sladko in kruhasto in krompirjasto in makaronarsko in me je prav panika zagrabila. Še preden sem raztrgal vrečko s sladkorjem, mi je Klemi pod nos pomolil pet vrečk in povedal, da toliko sladkorja je v cockti, ki sem si jo naročil poleg kave in da onadva fitneža, ki jesta zdravo že tri dni, da me ne bosta nič šparala in čakala in sem se zamislil nad vsemi tistimi vrečkami sladkorja in se odločil, da od tistega dne dalje pijem kavo brez sladkorja. Bi se tudi cockti v strahu odpovedal in sem že razmišljal v tej smeri, a ker sem bil žejen in ravno jaz na vrsti, da plačam vse skupaj, sem zaškrtaril, da stran zadev pa ne bomo metali in da če še zadnjo cockto s petimi vrečkami sladkorja spijem, ne bo konec sveta, zaradi navade pomešal kavo, ki je nisem sladkal in jo spil kar na dušek, kakor grenko zdravilo, vse skupaj poplaknil še s cockto s sladkorjem in bil že skoraj hin od strahu, ko sta mi naštevala, česa vsega ne bom smel več konzumirati. Preden smo odšli, sem pa malo razmislil, ugotovil, da starega psa novih trikov nima smisla učiti, hitro naročil še eno kavo in jo sladkano spil na dušek, potem smo pa že proti Čaganki odpeketali. V bivaku sem hitro še en kofe skuhal, da smo še malo martinčkali na soncu lahko, potem je bilo pa že tako pozno, da smo se odločili, da ne gremo na dno, ker bi crknili, temveč da bomo šli samo v Južni rov. Menda zato, ker jaz nimam kondicije in ker sem doma pozabil podkombinezon …

Smo potem v tistem ozkem podoru odmetavali kamenje in širili, smo bili rav pridni. Jaz še posebej, ker sem prikuril posušeno lesno gobo, ki mi jo je podaril Uroš, da bi z dimom ugotovil, kam in koliko vleče prepih. Sta prijatelja sicer nergala, da ni potrebno, da vidimo že na uč, kam piha, a ker gobe še nikoli nisem pripalil, sem jo seveda moral. In smo potem nekaj časa ko uročeni buljili v tisti dim in ohali in ahali, ko smo se naveličali, zadeve pa seveda nismo znali ugasniti. In smo potem delali v prijetnem dimu, ko sem imel pavzo, sem jima pa dodal še cigaretni dim, da smo se še bolj zagotovo prepričali, kam vleče. A je vleklo dobro in ni nam bilo hudega, le Tico, ki je pred kratkim nehal kaditi, se je nekaj pritoževal. A sem ga pomiril, da najhujše strupe iz cigaretnega dima tako jaz zadržim v pljučil in da on dobi le najboljše in najbolj zdravo ter da naj se raje sekira zaradi dima iz naših riti, ker smo dol v tistem ozkem prostoru udarili tekmovanje v prdenju. Zmagovalec bi bil zagotovo Tico, ki je v vseh pogledih najjači v tem smislu, a ga je po strokovnem mnenju komisije, ki sem jo sestavljal jaz, za milimeter prehitel Klemi. Me je, ležeč na trebuhu, prijateljsko in uvidevno opozoril, da naj se malo umaknem, ko sem za njim prav tako ležeč v ozkem in nizkem prostoru vlekel ven kamenje, da je enega opasnega spustil. In je bil res opasen, sem kar videl, kako mu je počasi pritekel iz hlačnic, a je na srečo vleklo od mene in je skoraj samega sebe zadušil. Ko Švabi, ki so bojni strup spustili in se je veter obrnil in so potem sami bežali ko zajci. Le da Klemi ni imel kam bežati …

Ven smo pokukali okoli polnoči, jaz povsem premočen, ker sem brez kondicije in še preveč sem bil oblečen. In itak se nismo spravili spat, ker sem moral  najprej pripraviti prebranec. Me je peč hecala in sem kar dolgo kuril, preden sem lahko špeh in čebulo prepražil, potem sta me pa skoraj prebutala, ko sem v lonec stresel samo eno taveliko konzervo prebranca za tri osebe. Da če sem normalen al kaj, in še ko sem dodal še drugo taveliko konzervo, sta bila skeptična, a na koncu priznala, da morda pa za silo pa bo, ker gospoda Graha ravno ni z nami. Da če bi pa še on bil, da bi nas pa zagotovo vprašal, kaj bomo mi ostali jedli, ker očitno samo zanj kuham …

Pojedli smo okrog dveh zjutraj in se utrujeni spravili v posteljo, zakaj sem se ob pol petih zbudil, pa ne vem. In sem šel k peči enega prižgat, vmes je pa še Tico vstal in se mi pridružil. Da ne more spat, je potarnal, da mu je spalka preozka in še nekaj je hotel reči, a je vmes za mizo zaspal, jaz sem si pa hitro še enega prižgal in ga šele potem zbudil, da me je spremljal, ko sem šel vodo odtočit v temno in hrupno hosto. Potem smo spet utonili v spanec, a ne za dolgo, ker ga je okoli osmih zjutraj začelo motiti moje smrčanje in me je kar z zgornje postelje tepel. Kako mu je to uspelo? Ja, jamarski reševalec je in ima pri sebi vedno dodatni kos štrika, ki vedno pride prav …

Kavo smo spili potem šele v najboljši bistriški gostilni, Alenka me pa skoraj ni prepoznala. Da me v tako zgodnji dopoldanski svetlobi ni še nikoli videla …

Helihoptersko usposabljanje

[youtube]https://www.youtube.com/watch?v=HVQSEzFq2Mw[/youtube]

Včeraj je poklical Goran V., da ima dopoldne literarni pogovor na novomeški srednji šoli in če se prej dobiva na kakšni kavici, a ker me omemba dopoldneva in obveznosti hkrati naredi živčnega, sva kofetek prestavila na kasnejši čas, ko bo obveznosti že oddelal. Seveda je nastopil na srednji šoli, ki jo obiskuje tudi moj zlati srednji sin, ki seveda ni zamudil priložnosti, da malce zasije pred sošolkami (domnevam, priznal pa seveda ni) in se mu je predstavil. Kot sin svojega očeta, kakopak. Goran mu je povedal, da gre z mano na kavo kasneje, da je moj zlati srednji sin lahko še bolj zasijal, jaz pa malo manj, ker ga je ob enih popoldne vprašal, če morda ve, ali sem se že zbudil. Sem se, jasno, sem bil že na eni peti kavi, ki mi jo je skuhal pa zlati najmlajši sin in sem ga v zahvalo pofotkal z enim najboljših slovenskih pisateljev …

Nekaj po hiši pospravljam, skoraj že pomladansko, neverjetno, koliko krame se nabere. Saj bi lahko v zabojnik zabrisal, a ker imamo v Novem mestu tudi deponijo, kamor lahko odložiš večje količine plus še človek ti tam pomaga posortirati, se kar tja zapeljem. Ker se še spomnim leta nazaj, ko smo imeli pred hišami še čisto navadne smetnjake, majhne in kovinske, ki si ga mimogrede napolnil in ker nisem hotel imeti poleg smetnjaka še tistih črnih vreč nametanih, je bil odvoz smeti zame kar adrenalinsko dogodek. Ponavadi sem imel vrečo z dodatnimi smetmi spravljeno v garaži, trdno odločen, da jo bom zjutraj postavil k smetnjaku, ko bodo odvažali, a kaj, ko sem vedno pozabil. In so se tiste vreče potem v garaži množile in ker takrat, leta nazaj, še ni bilo sortiranja, smo v eno kanto (ali eno vrečko) metali prav vse in so bile vonjave temu primerne. Pa se je zatorej kdaj poleti zgodilo, da je mojo predrago kakšno soboto zjutraj znal tudi infarkt od strahu udariti, ko sem trdno speč zaslišal ropotanje smetarskega tovornjaka in kakor ob alarmu za napoved vojne skočil pokonci pa v garažo in tiste vrečke k smetnjaku nosil. Se mi je namreč kdaj zgodilo, da nisem dovolj pohitel in so odpeljali k sosednjemu bloku, in sem moral potem napol zaspan z jutranjo erekcijo skakati od garaže do njih, če nisem hotel tistih vrečk še en teden v garaži gledati. Časa pa nikoli ni bilo dovolj, ker ko so smetarji videli, da nosim vrečke iz garaže, so potem pri bloku, kjer je bilo več kant, pohiteli sto na uro. So se malo zabavali, v tistih časih so zadaj srfali bolj ko ne pripitki, ki jim je bilo jebanje strank v glavo glede na mizerno plačo in usran job edino zadovoljstvo. Se spomnim enkrat, da sem se počutil ko Cankarjeva Francka, ki je za vozom tekla in tekla in tekla v novih štumfih in z novo ruto na glavi in potem padla na gobec in se ji je svet podrl od fržmaganja, ker so se modeli odpeljali naprej (no, saj lahko da so potem tudi zabremzali, sem že pozabil), jaz sem pa z eno veliko vrečo smeti v samih gatah tekel za smetarskim vozilom, ker bi morali zaustaviti pri naslednji skupini blokovskih kant, pa kurci zanalašč niso, so hoteli videti, koliko časa bom za njimi tekel. Sem enkrat vmes po nekaj desetih metrih poštekal, da sem popoln idiot in da je bilo še v tistem Franckinem teku za vozom več dostojanstva in sem popizdil, vrgel vrečo s smetmi v avto, jih ujel in zapeljal pred smetarje, da je moral tovornjak na črto zabremzati, a se mi je verjetno tako iz ušes kadilo, da nihče ni nič rekel, le en od pripitkov je molče iz avta vzel tisto vrečo in se mi poltiho opravičil …

Ja, danes so na srečo malce drugačni časi, čeprav morda ne tako zanimivi. A ko sem že padel v to obujanje spominov, sem še članek o surfanju po Novem mestu poiskal, ki sem ga napisal pred kakšnim desetletjem:

Ste se že kdaj vprašali, kam gredo vaše smeti? Za copate je jasno, da jih vzame muca copatarica, za Rdečo kapico tudi, da jo je pospravila gozdna uprava, za smeti, ki jih kot lojalni člani potrošniške družbe veselo produciramo, pa stavim, da ste mislili, da zvečer pridejo škratki in jih počistijo. Ali kaj podobno nadrealističnega. Da gredo v kakšna nebesa za zavržene stvari, recimo. Za smeti se seveda nihče ne briga. Nekaj vržeš v smetnjak in problem je rešen. Tudi zame je bil, a me je vseeno malce zasrbelo, da bi videl, kam gredo stvari, ko umrejo. Ko jih nihče več noče. Pa smo poklicali na občino, kjer so poklicali na novomeško Komunalo in nam po kakšnem slabem letu odgovorili, da ni nobenih težav. Da naj kar pridemo.
In smo prišli: Uroš, Gego, Baco in jaz. Na nočni šiht. Najprej zato, ker smo bolj nočni ptiči, malce pa tudi zato, ker nam je bilo (vsaj meni) malo nerodno. Kaj bi tajil. Pobirati smeti podnevi, pa še po centru mesta, kjer te lahko vsakdo vidi … Ob 21. uri so nas na Komunali NM obdarili s povsem novimi uniformami, v katere smo se oblekli še bolj navdušeni kakor v kostume za pusta. Urošu je bila tudi največja številka malo tesna, a se je že pred šihtom odločil, da se ne bo preveč sklanjal in garal, zato ni bilo nevarnosti, da bi počila, ko bi bilo najmanj primerno. Domenjeni smo bili na Novem trgu, čas smo imeli še za kavo. In smo v bližnji kafič stopili kar v povsem novih smetarskih uniformah. Že samo iz tega obiska bi človek lahko naredil pravcato sociološko študijo, vam povem. V gostilno človek pride neštetokrat in kaj več od zdolgočasenega pogleda vsega naveličane skoraj mladoletne natakarice (ki ima samo dva atributa, zaradi katerih so jo zaposlili) niti ne dobi, če pa v prostor vstopiš v zeleni uniformi komunalnega delavca, na sebi mimogrede začutiš sprašujoče poglede vseh gostov – kaj so pa tile tle zgubil?! Da nam ne bodo sedeže umazali. Ali pa kaj podobnega. Evo, če sem lahko iskren, si predstavljam, da so se tako počutili črnci v južnoafriški republiki ne tako daleč nazaj, domnevam.
Na Novi trg je priropotalo vozilo za odvoz smeti. Ki je, mimogrede, pravcati tehnološki dosežek. Smeti sproti stiska, tako da gre vanj, preden je polno, skoraj 30 zabojnikov. Odvisno od velikosti zabojnikov, napolnjenosti in dodatnih smeti v vrečkah, ki se nabirajo okoli njih. Seveda smo se vsi trije nemudoma zapodili proti zadnjemu delu, kjer se surfa. Deležni smo bili kratkega tečaja o gumbih in ročicah, ostalo naj bi dobili s kilometrino, v našem primeru z »metrino«, ker si tega nismo želeli početi karierno. OK, Gego bo po naslednjih volitvah morda potreboval novo službo, če njegova stranka izgubi in mu bodo različne delovne izkušnje zelo prav prišle, ampak to so spet detajli, ki jih bomo tokrat pustili ob strani.
Stvar je popolnoma enostavna: šofer vozi od zabojnika do zabojnika, dva pa zadaj te zabojnike praznita. Nič kompliciranega, skratka. Smetarji so delovnih obiskov že vajeni, saj jih menda kar naprej oblegajo razni novinarji in televizijci, ki o njihovem delu delajo reportaže, tako da je bila trema bolj na naši strani. Prvi kontejner sta spraznila profiča, potem smo se dela lotili mi. To je izgledalo takole: Uroš in Gego sta se pridružila vozniku v kabini, sam sem zasurfal do naslednje postaje. Šofer je ustavil in kot tiger sem skočil do zabojnika, da me kdo ne bi prehitel, a, glej ga zlomka, zabojnik se niti premaknil ni z mesta. Kot bi bil privijačen v tla. Seveda nismo mogli mimo moje »švoh večerje« in pomanjkljive smetarske izobrazbe. Vsak zabojnik ima namreč zavoro. Ki jo moraš odpustiti, če ga hočeš potegniti do dvigala. Sam sem obrt dokaj hitro osvojil in spraznil že kakšnih pet zabojnikov, ko sta se iz kabine končno primajala moja sodelavca. In sem ju v delo lahko že kar jaz vpeljal. Zabojnik takole obrnjen pripelješ sem, potegneš to ročico in nato pritisneš tale gumb. Enostavno. Malo nas je zajebavala koordinacija gibov, malce pa tudi neizkušenost. In morda prevelika zagnanost za delo. A sem bil predvsem jaz kmalu pohvaljen, da bom lahko hitro njihov, kaj bi tajil. Vedno sem bil bolj odprte glave, še posebno, kadar nosim žlico v usta in imam odprta usta. Pa tudi Urošu in Gegotu, ki so jima roke zrasle kot krtom (sta bolj za šefovanje) smo jih zelo hitro zravnali. Delo niti ni težko, pa tudi smrdi ne premočno, česar sem se najbolj bal. OK, poleti je morda zgodba drugačna, a tokrat ni bilo sile. Res ne. Smo, pisarniški garači, v rekreaciji kar uživali. Da niti ne omenjam surfanja. Kakšni Beachboysi, vas prašam! Če bi imel denar, bi si kupil takšen tovornjak in potem zaračunaval mestnim škricem, da bi namesto da bi hodili na fitnes, surfali na mojem tovornjačku in delali kaj bolj koristnega. Pobirali smeti, recimo. Čistili za soobčani. Ki jih prav nič ne briga, kaj se zgodi s stvarmi, ko postanejo odpadki. Nekateri smetnjaki so bili tako napolnjeni in okoli njih tako nasmeteno, da sem komaj zadrževal željo, da bi ob polnoči pozvonil na njihovih vratih in jih opozoril na to. Kar nenadoma sem začel na vse skupaj gledati s povsem drugačnimi očmi. Priporočam vsakemu, ki svinja, da gre enkrat tudi pospravljati. Se mimogrede navadiš reda! Pri najlepših hišah so bili najhujši, kaj bi vam sploh govoril …
Obema z Urošem nama je zmanjkalo cigaret in ker jih v smetnjakih ni bilo, sva žicala Gegota. Se bojim, da nama bo, ko bomo prišli na občino naslednjič fehtat za subvencijo, zabrusil, da sva jo že pokadila. Bemti!
Zavili smo proti Dovičevi hiši. Srfajoč na zadnji stopnički sem ga poklical po telefonu, naj pride malo na okno, on pa je vpil v telefon, da nič ne sliši, ker da zunaj ropotajo smetarji. In potem padel v nezavest, ko je uvidel, kdo pospravlja za njim. No, tukaj mu moram priznati, da za svoj zabojnik lepo skrbi, da smeti lepo stisne, da ne padajo okoli in da stvari izkoristi do konca, preden jih odvrže. Kar tako naprej, prijatelj, takšnih nam v našem mestu manjka!
Tovornjak se je napolnil in odpeljali smo se proti smetišču. Pred Brusnicami zaviješ levo in malo v hrib in si tam. Zapeljali smo čez tehtnico in na vrh hriba, ki je sestavljen iz samih odpadkov. Na nekaj mestih iz zemlje kukajo velike naluknjane kanalizacijske cevi, skozi katere se sprošča plin in ki segajo skoraj 50 metrov v globino. Ja, kar pridni smo, dobro svinjamo. Spraznili smo tovornjak in se vrnili v mesto. Odločili smo se, da ostanemo še za eno rundo. Smo se ravno dobro privadili. Dobro, profiči brez naše pomoči ponavadi hitreje očistita center, a se družbe nista branila. Malce spremembe v dnevni (nočni) rutini, čeprav si njuno delo nekako ne predstavljam kot another day in the office. Okoli dveh zjutraj smo tovornjak spet napolnili, pa še nismo spraznili centra. Potreben je bil še en krog, ki pa smo se mu, sicer s težkim srcem, odpovedali. Roke so namreč kljub vsemu postale težke. Še nočni sprehod do avtomobilov čez uspavan Glavni trg in ponosen pogled na opravljeno delo, potem pa domov. Soproga predraga ni bila najbolj hvaležna, ko sem jo zbudil, da bi si ogledala svojega uniformiranega junaka, a kaj bi to. Še skok pod tuš (daljši kot običajno!) in pravljica se je končala. Kot se za vsako spodobno pravljico spodobi – v veliko zadovoljstvo.

Naša mati so imeli rojstni dan in smo veselo odpeketali na pojedino. Ker pri nas doma se vedno dobro je, plus ni potrebno se s hrano ukvarjati in vsem, ker za to pač slavljenka in oče poskrbita. Res carsko, prideš, sedeš in ješ. Edini mater je žvečenje in odpenjanje hlač, da povečaš prostor za skladiščenje v trebuhu. Smo že zadnje kotičke skladišč polnili, kar pomeni, da smo pribor že na krožnike skupaj s prtičkom odložili in le še po posameznih kolobarčkih zelo okusne suhe salame segali in koščkih prekajene slanine (no, pa občasno smo tudi še prtičke s krožnikov umikali, če smo posegli po pečeni papriki), enkrat vmes je pa sestrična iz ust potegnila košček salaminega olupka. In se je jel oče ful opravičevati, da se salama ful ful težko lupi in da se je sicer trudil, a … Sem ga pomiril, da itak ni noben opazil, ker smo na začetku ko kobilice navalili na hrano in kar z olupki očitno goltali, pa ni nobenega motilo, da če se pa zdaj komu zatakne, je pa itak samo bonus in žretje na zalogo. In smo seveda debato udarili, kako se kakšno stvar olupi in s kakšnimi triki, vmes je pa sestrična jela svojega osnovnošolskega sina hvaliti, kako je priden in zagret, da ob sobotah on kosilo kuha. Preštudira kakšno kuharico, izbere recept in naredi. Da ona mu pa samo malo tu in tam s kakšnim nasvetom pomaga. In se je zadnjič menda lotil praženega krompirja. Je vse lepo iz kuharice prebral in sledil navodilom, enkrat vmes, ko je družina že veselo sline cedila na kavču, je pa začel stokati in negodovati. Da to ni nič, da mu ne gre in da praženega krompirja nikoli več ne bo delal. Kar je seveda nemudoma sprožilo alarmni zvonec pri moji sestrični, ki ji dodaten sobotni počitek prav prija in je skočila v kuhinjo pogledati, kaj muči zlatega sina. Je skuhal krompir v kropu, kakor je pisalo v kuharici, potem bi ga moral pa olupiti in narezati, a se mu je zataknilo. Je bogec v pol ure le tri krompirje uspel olupiti, ker je kuhan krompir lupil s strgalom za surov krompir in itak da ni šlo. Se je pacalo in drobilo in slaba volja je bila seveda več ko na mestu. Mu je mamica pokazala, kako z navadnim nožem kuhan krompir v hipu olupiš in je bilo spet veselje do dela. Mi smo pa potem modrovali, da itak da ni znal, da kako pa naj ve, da današnja mladina je itak hendikepirana, da jo vsi po atletikah, tenisih, košarkah in fuzbalih in glasbenih in smučarskih šolah vozimo, pa na angleščino, francoščino in esperanto, kuhan krompir je pa španska vas potem. A da za trud da si pa zasluži vso pohvalo, ker je res skoraj sam kosilo skuhal. Kar je res, sem se pa ob skoraj spomnil na znanega novomeškega fotografa, ki sem ga zadnjič nekaj hvalil, da ga skoraj po vsem svetu že poznajo, pa se ni povsem dal, je odpisal, da skoraj ni še nihče device položil, kaj šele ploščic! Jap, lupljenje kuhanega krompirja in polaganje ploščic so veščina, kar obvladaš z učenjem, o devicah pa tokrat ne bomo …

Včasih sem sam nase kar malo ponosen, priznam. Recimo, Petkoslav zelo težko zakurbla, če ga recimo en teden ne vžigam, ampak če bi dr. Krevsa s tem nadlegoval, bi sicer prišel, a potem sem takoj protiuslugo dolžan, teh sem pa itak mu dolžan že tam nekje do leta 2023. In ko smo danes Tomasota v eno luknjo peljali, kjer bomo videospot z znano slovensko glasbeno skupino v kratkem posneli, je dr. Krevs že zjutraj prinesel jamarsko opremo zanj. Jasno, lahko bi mu takoj zacvilil, da Petkoslav ne vžiga najraje, a bi morala pasti protiusluga, zato sem se mu samo za opremo zahvalil in sva se kar poslovila. In tukaj pride razlog za moj ponos, v tajmingu. Če bi takoj začel kurblati, preden je nos odmaknil od moje hiše, bi takoj vedel, da ga hočem žejnega prepeljati prek vode, če bi prepozno, bi se pač odpeljal. In sem počakal, da je skoraj že v svojega Japončka sedel in začel verglati. In seveda nisem napake naredil in proti njemu trpeče gledal. Sem samo stoično obračal ključ v ključavnici in poslušal, kako se vozilce matra v prazno in ni trajalo dolgo, ko je močna roka dr. Krevsa že potrkala po moji havbi. Da naj jo odprem. Sem jo odprl, potem je že komanda prišla, da naj mu izvijač prinesem, čisto navaden, potem je nekaj odšravfal, pogledal in novo komando dal. Da naj mu WD40 prinesem. In, ja, sram me je, vsak pravi možak mora imeti to doma in občasno špricati po stanovanju in okoli njega, a moram priznati, da ga jaz nimam. Mislim, imam, samo je potisni sprej ven ušel in ker sem kukr malo škrt, pršila nisem stran zadegal, ker če pritisnem in ga obrnem na glavo, še malo priteče ven. A za dr. Krevsa potrebe sem vedel, da ne bo zadostovalo. Sem mu ga vseeno prinesel in seveda bil takoj deležen očitajočega pogleda, a sem se potem ven izvlekel s kontakt sprejem, ki sem ga enkrat nabavil za ne vem več kaj. In je za silo bil tudi uporaben in je Petkoslav z lahkoto kresnil. Je dr. Krevs povedal, da bo treba svečke zamenjati, ko sem zacvilil in zastokal, je pa takojci še dodal, da me bo to samo 13 ojrov koštalo in sem se za silo pomiril. Pobral še Tomasota in njegovo silno snemalno opremo in sva pičila proti Bučarju, kjer so naju že čakali Jasna, Dejan in Tico.  Smo se kar pri njem s kavami krepko podkrepili, ker je potem pri Alenki nismo dobili, saj se je vrgla v debelo renovacijo kuhinje. Pri njej smo samo topli pod pobrali, ki ga je ven vrgla in smo ga skromni jamarji naprosili za v bivak, za na podstrešje, kjer bodo skupna ležišča. Ker za nas, ki smo bolj skromni in brez denarja, je še ful dober. Tista rola je bila dolga več kot moj avto, kar sem sicer vedel, prijatelji so me pa za čelo šlatali, kako da bomo to gor spravili. A sem romanijevsko foro udaril in zadevo kar na streho zadegal in malo privezal in je bil pogled na ciganarijo prav simpatičen, na rit smo vsi padli od smeha, jaz pa od ponosa! Celo Alenkini garači so prišli ven na šilce zabave. Med vožnjo sem imel potem malo problemov, ker zadeve nisem dal na Tomijevo sovozniško stran temveč sem jo kar po sredini zadegal in sem težko po ovinkih šofiral, nisem imel najboljšega pregleda. Plus malo je dež začel rositi in sem kar avtomatično brisalce vključil, ki so se sicer na vso moč trudili tisti topli pod s šipe odmazati, kar jim pa na koncu seveda ni uspelo in so odnehali …

Smo se potem v jamarske maškare preoblekli in v jamo spustili in je bilo kar zanimivo zadevo opremljati s kot drat trdo vrvjo, ki sem jo kakšen mesec nazaj iz jame prinesel in pozabil oprati. So kar iskre letele ven pri spuščanju in mi je bilo kar malo vroče, pa ne dolgo, ker je Tomi potem kar dolgo lutal po jami in se inspiracijsko napajal, mi smo pa zmrzovali. No, gor grede smo se ogreli mimogrede, potem smo pa še mesnine na žar vrgli in radlerček in kavico v rito in je prišel mrak, ko smo počasi morali domov. S postankom spet pri Bučarju, ker Alenka v tistih par uricah še ni uspela kuhinje zrihtati …

Stoletja nazaj, v srednji šoli, starši od prijatelja odpičijo na morje, prijatelj pa najbolj mega žurko ever organizira. Enepar se nas je kar k njemu odselilo za par dni in je bla akcija non stop, najbolj pa se spomnim Monopolyja. Družabne igre. Ne vem, kaj nas je takrat zagrabilo, a smo žurali in pili, potem pa cele noči Monopoly igrali. Dokler še tazadnji igralec ni padel. Zaradi alkohola, ne zaradi bankrota! Mi nič kaj dobro ni šla igra od rok (verjetno zato, ker sem dve igralni plošči videl, kaj pa vem), a bankrotiral niti enkrat nisem, ker se je bankirju verjetno fino zdelo in je goljufal zame do nezavesti, čeprav je bil skorajda nezavesten … Se spomnim, da mi je denar rinil tako očitno, da mi res ni bilo jasno, kako da naju niso dobili. Dan preden so se prijateljevi starši vrnili, smo hišo seveda popolnoma pospravili, da je bila še bolj pospravljena, kakor ko so odšli, a je njegov stari vseeno znorel. Kako je vedel? Vse smo pospravili, le v klet kjer je imel obešene mesnine, nismo pogledali in preverili stanje. Je nekdo od nas kar nekajkrat obiskal tam obešen pršut in ga kar tako s stropa visečega malo oglodal vsake toliko, ko se je lakota oglasila. Itak da smo vsi takoj na mojega bankirja pomislili in čeprav se ni ničesar spomnil, je tudi on priznal, da je čisto možno, da je on hodil glodat, da stoodstotno pa tega priznati pač ne more … Se je prijateljev stari ohladil, kakor se je ohladil oče drugega prijatelja, ki smo mu kar redno po šoli (in včasih tudi med šolo) praznili sodček s taboljšim vinom, ko smo ga preveč spraznili, je pa prijatelj vodo dolil. Da kakor ne bo opazil. In, ja, dokler je stari samo trkal, koliko je tekočine v sodu, je še šlo, ko je pa poslovnega partnerja na dober kozarček povabil in je ta kislo faco napravil, ko je stari pričakoval pohvalo, je blo pa konec heca za nekaj časa. Od tretjega prijatelja fotr je bolj pivo pil in smo k njemu pač na pivo hodili, stari je pa bogal, kdo mu pir krade, a nikoli nikogar ni dobil, čeprav je celo mamo na spisek sumljivih vključil, zato je v kleti poleg obvezne gajbe ali dveh pustil tudi zvezek. In si vsakič, ko je pivo vzel, zabeležil, takisto pa je zahteval tudi od ružinskih članov. Da bo videl, če pivo res zmanjkuje. Nekaj časa torej nismo k njemu na pivo hodili, ker bi bilo preveč očitno, da je par steklenic zmanjkalo, ko smo pa nekega lepega dne ravno prav nekje drugje že natočili, da se je plovček poguma dvignil, nas je pa prijatelj kar spet k sebi na pivo povabil. Da ima sistem, s katerim bo starega prelisičil. Prelisičil ga ravno ni, je stari vseeno znorel, ko je domov prišedši opazil, da piva ni več, v zvezku je pa pisalo: Vzel celo gajbo pira! Tvoj sin. Pa ni bilo hudega, čez par dni se je vse uredilo po moje …

Ampak, itak sem zabluzil, hotel sem pisati o družabnih igrah. Mislim, mali imajo počitnice, smučali smo pa že in če se ne bi kam odpravili, bi lahko le pred televizijo ali za računalnikom čmurili. V hribe nočejo in se izgovarjajo na preveč snega (kar je tudi res, roko na srce), zato smo se včeraj kar k bivaku pri Čaganki odpravili. Je itak še milijon stvari za postoriti, za katere nikoli nimamo časa, ker se nam preveč v jamo mudi. No, tokrat smo odšli tja samo malenkosti porihtavat in začuda deca ni bila preglasno proti. Smo se seveda najprej pri Alenki ustavili, pri tako lepem pomladnem vremenu bi bil skoraj greh ne spiti kave na terasi, vmes smo pa še njene volnene punce opazovali, ki jih je po dolgem času spet na zunanjo pašo spustila. Z milijon jagenjčki, nekateri so imeli le po par dni starosti. In jih je bilo res zanimivo opazovati in poslušati, dokler moj najmlajši seveda ni začel modrovati, da je škoda, ker bodo nekoč zrasli in ne bodo več tako beli in simpatični, temveč sivi in dolgolasi kakor druge ovce, pa sem mu brez razmišljanja odvrnil, da se to na srečo ne bo zgodilo. Da bodo jagenjčki umolknili majhni, beli in simpatični …

Smo se morali kar k bivaku odpraviti, da je pozabil na vprašanje, kam bodo odšli, tam smo se pa itak dela lotili in se potem na vse neumnosti pozabi. Smo do konca kabel za jamski telefon vkopali, najbolj pa sta uživala pri pripravljanju drv za gašperčka. Ki morajo biti tanke in kratke. Jaz sem užival malo manj, ker današnja mestna mladina nima več vrojenega znanja, kako se sekira v roki drži in kako se z njo dela. Sem razmišljal samo, ali je številka za rešilca 112 ali 113!

Malo pred mrakom smo mesnine in sir na rešetko vrgli in pojedli, ko se je že tema spustila, potem sta pa že kar v posteljo začela siliti. Saj veste, noč pa to. Dokler jima nisem povedal, da je ura šele pol osmih. Sem predlagal še kratek sprehod za boljšo prebavo pred družabno igrico, ki smo ga pa kar kmalu zaključili. Mislim, takoj smo ga zaključili, še niti deset metrov od bivaka nismo prišli. Je sova zahukala in nek drug ptič se je malo bolj nagravžno zadrl v odgovor in je imel najmlajši že oči večje kot sova in mi v objem silil. Mene enkrat za spremembo ni bilo strah. Mislim, ni bilo strah zame. Sem razmišljal samo, da če nas kakšna beštija napade, mi bo pol familije šlo. Če se sprehajam z znancem ali prijateljem, se vedno lahko tolažim, da bo morda pa on počasnejši od mene, ko imaš s sabo dva svoja otroka, takšne tolažbe ni …

Smo se torej kar v  bivak in za mizo spravili in eno mešanico med Monopolyjem in človekom brez jeze igrali pozno v noč. Sem rabil nekaj časa, da sem pravila zapopadel in sta me nehala obračati, da sta pa res moja, pa so dokazovali nešteti poskusi ropanja. Od tistega najbolj osnovnega, ko je duhurčka tamali spustil, ko smo vsi ven na zrak bežali je pa denar malo pomešal …

Ko sta končno zaspala in je tudi meni čez par uric čtiva zmanjkalo in so se mi oči začele zapirati in sem skoraj zaspal, se je pa tamali strah oglasil. Nevajen naravnih zvokov se je zbudil večkrat in zbudil še mene, kakopak. Da sem ga pomiril in se potem lahko spet trudil zaspati …

Po dolgem času sem enkrat zgodaj dopoldne s kofetkom v roki lahko lep sončen opazoval, malo smo še brkljali, potem pa kar hitro domov in pod tuš. Oblačila, zadimljena do amena, pa v pranje …