Saj nekega suspenza ne rabim ustvarjati, upam da že vsi veste, da je pet ujetih v Križni jami po petinpetdesetih urah, ki so jih prebili v temi, rešenih!

Na reševanju je bilo vsak dan skoraj sto ljudi, od jamarskih reševalcev, potapljačev, gasilcev, Civilne zaščite, enote za psihološko pomoč, zdravnikov, tabornikov … Zahtevna logistika predvsem za Civilno zaščito, ki je skrbela, da so imeli utrujeni kje spati, kaj jesti, piti, da jih ni zeblo …

Čeprav se meni, ki niti nisem bil toliko vpet v delo z reševanjem, vse skupaj ni zdelo kaj zelo adrenalinsko, zelo dobro vem, da gre pri tovrstnih reševalnih akcijah, ko je na kupu toliko ljudi, mimogrede lahko kaj tudi narobe. Tokrat so glavno in najbolj nevarno breme nosili kolegi jamarski potapljači, ki so po narasli vodi ujetim nosili vse potrebno.

Že takoj na začetku smo se odločili, da jih za vsako ceno ne bomo vlekli ven med visoko vodo in da je in najbolj pametno in najbolj varno počakati, da voda upade. Ujeti so bili namreč na varnem kraju, kjer jih še tako visoka voda ne bi ogrožala. Ob tej odločitvi pa je bilo seveda potem  takoj tudi jasno, da bo potrebno ujete oskrbovati in jih obiskovati, toliko ur preživeti v jami ni mačji kašelj!

Kolegi potapljači so poročali, da so ujeti optimistični in zdravi, psihično močni. Dado, vodja enote za tehnično potapljanje, ki se je s kolegi do njih prebil med najvišjo vodo in se je čez brzice vlekel po centimetrih, saj s čolnom na vesla ni šlo, jim je povedal za načrt in so bili seveda razočarani, hoteli so ven, a so razumeli in so jim kljub ne najboljšim novicam zanje vseeno skuhali kavo! Pa zaupali so mu, da pogrešajo cigarete in telefon.

Kadilca sem najbolj razumel, jaz sem med svojim kadilskim obdobjem enkrat celo ven iz jame odšel, še preden smo dosegli dno, kjer naj bi raziskovali, ko se mi je pokvaril vžigalnik!

Kakor koli, v nedeljo sem se naspal in prek medijev spremljal novice pa prijatelji so me zalagali z informacijami, ni bilo potrebe, da se jim pridružim. Vse je bilo pod kontrolo, vse je delovalo kot švicarska ura, čakalo se je le, da se vodna gladina zniža.

Ampak enkrat ponoči v nedeljo je Maks sporočil, da ne gre več. Da bo pregorel. Zaradi medijev. Da maili in klici prihajajo s celega sveta, vsi hočejo informacije, fotografije, posnetke …

Mediji so seveda nujno potrebni, prek njih komuniciramo z najširšo javnostjo in ker tovrstne nesreče niso ravno vsakodnevne, je celo ljudi iz Abudabija, Katarja in Savdske Arabije začelo zanimati, kaj dogaja pri nas!

Sem obljubil, da se mu v ponedeljek pridružim in sem bil res že zgodaj pokonci, ker je tudi meni začel zvoniti telefon. Nekaj znanih telefonskih, povečini neznane. Ko sem pa še podakovni prenos vključil …

Jutranja kava s časopisom seveda ni bila več opcija niti pod razno!

Pobral sem Grdina, ki naj bi novinarje  založil s posnetki in fotografijami, pri Križni jami so nama pa že pasulj spet ponujali. Vroč. Gost. Z mesom …

Dado je postokal, da če bo še dolgo trajalo, da jakne ne bo mogel več zapreti, a ko me je opazil, kako sem si v glavo rinil pico, ki so jih tudi prinesli, se mi zdi, da me je posnemal, si je verjetno rekel, da zadrga od jakne ni tako švoh …

Nekaj čez tretjo uro je Maks na JRS FB objavil sporočilo, da je zadevo srečno končana:

Reševanje Križna jama je uspešno zaključeno. Ob 15:05 so vsi reševalci in ujete osebe prišli iz jame. Čestitke vsem reševalnim enotam in logistični podpori za odlično izpeljano akcijo.

Sem povorko reševalcev, potapljačev in ujetih opazoval v jami. Najprej so se pojavile lučke, ko so prišli bližje, so se pod lučmi prikazali obrazi prijateljev. Nasmejani!

Še posebej potapljači, ki so najbolj garali, so se najbolj smejali!

Sebastjan mi je dal svoj GoPro, da pretočimo posnetke, novinarji so že čakali nanje. Najprej smo jih morali na hitro pregledati, da ni kje kaj neprimernega, potem so odšli naprej. Komaj, ker so gasilci šotoru, v katerem smo bili, že izklopili elektriko. Pridni so že začeli pospravljati, rešene je pregledal zdravnik, z njimi so se že pogovorili tudi psihologi. Kadilci so dobili cigareto (v dveh dimih je ni bilo, samo dolga žerjavica je visela iz ust!)

Če se mi prej akcija ni zdela zelo zahtevna (s tehničnega vidika), sem po ogledu posnetkov iz vode seveda požrl debel knedelj! Ujete so na čolnu prepeljali do tam, kjer je bila voda še vedno skoraj pod stropom (potapljači so se na poti malo “šlepali” tako, da so se držali za čoln, je povedal Sebastjan!), tam pa so, ker nivo vode še ni dovolj upadel, reševane spravili v vodo (prinesli so jim suhe obleke) in jih kot “mrtvake” na hrbtih potegnili po vodi. Da so lahko sami dihali, pa na srečo niso imeli prevelikih nosov, da niso drsali po skalah!

Čudovita akcija, kjer bi marsikaj lahko šlo narobe, a ker so bili na delu pravi profiči, je vse steklo, kot je moralo!

Novica o uspešno končani akciji je torej krenila v svet in po navadi si potem oddahnemo, a tokrat je malo stran od jame čakala pravcata množica novinarjev. In tiskovna konferenca!

Walter, Benko, Dado, Maks, zdravnik in še nekaj njih so povedali, kar so imeli za povedati, novinarji so poslikali, ko sem malo kasneje Walterju in Benkotu povedal, da bosta morala pa še na hrvaški TV dnevnik se oglasit, sta pa oba ročno potegnila. Da imata dovolj, da gresta pod tuš in v posteljo! Sem posilil še v Maksa, pa je povedal, da on mora še na Pop TV, da naj grem jaz k Hrvatom.

Itak da sem se upiral z vsemi štirimi, a nisem našel junaka, ki bi se mu ljubilo s tem ukvarjati.

Sva se z Grdinom proti domu odpravila, ker on je moral pa še svoje posnetke pretočiti, pregledati in medijem poslati, se je kar mudilo. Ker novice so kot vroče žemljice, čez par ur niso več vroče in okusne. Vmes sem ga seveda pa še jaz moril, kako se sploh skype naštima in če imam jaz to na telefonu, zato se je odločil, da jaz njemu pomagam posnetke pregledati, on pa meni skype naštimati pri njemu v studiu.

In če prej nisem bil živčen, sem potem bil, kajti njegove posnetke sva urihtala še pravočasno, mene so pa iz hrvaške TV parkrat živčno klicali, da kje sem, ko je Tomi še mikrofone in razsvetljavo postavljal pa zvočnike in kader, pa skype je inštaliral v zadnji sekundi, ker ga ni imel, ko sem se končno moral oglasiti, je pa še z eno blendo okrog skakal, da bo svetlobo popravil in se je malo spotaknil, jaz sem mu pa divje in neopazno signaliziral, da je vseeno, kakšno svetlobo s svoje glave odbijam.

In potem, ko so me končno vklopili v njihov TV dnevnik, nisem znal povedati nič pametnega, ker sem se z grozo spomnil, da je moja hrvaščina bolj srbščina, kar naši sosedje ne marajo najbolj in se mi je po možganih cmarilo samo to, da potapljači niso gnjurci ampak ronioci in sem si samo ronioci, ronioci, ronioci ponavljal. Ker glavni carji tokratne akcije so bili res naši ronioci. Pa pustimo ob strani to, da so skoraj vsi tudi jamarski reševalci. S šenkanimi izpiti za jamarske reševalce sicer, ampak to so seveda že detajli.

In seveda se hecam!

Potem sem poklical Maksa, da mu povem, da sem svoje opravil, on je pa zastokal, da je na parkingu, ker je prej dal izjavo za BBC po telefonu, vmes je pa čakal na vklop v neko drugo televizijo. Pa še na PopTV sem ga zvečer videl, je deloval malo zmatrano …

Kasneje smo dobili podatek, da so o akciji poročali mediji v 147 državah!

Ena res lepa zgodba s srečnim koncem je spet je za nami.

Do naslednjič …

 

V soboto zjutraj se je skoraj kompletna jamarska reševalna odpeljala v Postojno. Smo imeli tehnični dan, kjer pogledamo na minulo leto, malo poanaliziramo zadeve in pogledamo, kako naprej.

Pri intervencijah v letu 2023 se kaj dosti nismo zaustavljali, jih zelo veliko ni bilo, pravzaprav celo manj kot v povprečnem letu, a je bila zato nesreča v Vranjedolski jami toliko bolj zahtevna in medijsko odmevna, pa tista zadnja za božič, ko sta v Golokratni jami nad tlemi obvisela dva mladoletna fanta, ki sta storila toliko napak pri svoji avanturi, da je vse skupaj mejilo skoraj na čudež, da sta preživela. O tej intervenciji se je malce razgovoril naš dottore Miha, ki je bil prvi pri dečkih, ker sem pa že prej slišal zgodbo z njegove čustvene, ne strokovne plati, sem ga zaprosil za članek za revijo Jamar in mi ga je celo že poslal, tako da boste vse detajle o tej reševalni intervenciji lahko izvedeli tudi vi! In se tudi vi zagotovo kot jaz utapljali v solzah smeha, nato pa še malo v navadnih solzah … Ampak, kot rečeno, gre za zgodbo s srečnim koncem, nohtov torej ne bo potrebno gristi.

Iz jame smo potegnili ustreljenega psa, intervencija je bila zahtevna predvsem za Tanjo, ki se je spustila za mano, da mi pomaga in je kasneje priznala, da je komaj zadržavala bruhanje, ker je spodaj zaradi kar nekaj v globoko brezno vrženih ostankov (nelegalnih) zakolov komaj dihala, jaz sem pa prvič doživel dobro plat tega, da mi je covid vzel voh in okus! Iz neke druge jame smo izvlekli divjega prašiča, ki ga je lovec zastrelil in se je žival odločila zafrkniti mu trofejo in je raje odbrzela v globoko brezno kot bi mu privoščila kakšen dober golaž ali dva, a ker so potem poklicali jamarsko reševalno, da je prašiča dvignila ven, se zverini načrti niso izšli. Intervencija nič posebnega, razen za Vida. Mihi je namreč za pomoč dobil od lovca srce in pljuča za svojega psa (srce in pljuča od ustreljenega divjega prašiča, da ne bo kdo narobe prebral!), a je nekje med vožnjo domov vrečka počila in je potem Vid iz intervencijskega vozila tisto kri par ur pral in čistil …

Imeli smo še težko intervencijo, ko smo šli po plezalko, ki je omahnila v Risniku in obvisela na vrvi, zahtevno tehnično in še bolj čustveno, je bilo pa kasneje kar nekaj tudi (sproščujočega) smeha, saj sta se dva pripravnika reševalca, ki smo ju “pozabili” v centru, za nami pripeljala s taksijem in tako vsaj pri JRS postala prva reševalca, ki sta za prevoz na intervencijo plačala …

Še nekaj jih je bilo intervencij, manj zapomljivih, a smo se potem v restavraciji, kamor smo se napotili zaključiti tehnični dan, polnih želodcev strinjali, da je bilo za nami kar dobro leto, ne zelo zelo razburljivo.

Da smo imeli že kar nekaj hujših let …

Ko smo si mahali ob razhodu, smo si pa seveda zaželeli, da se prvih nekaj mesecev tega leta videvamo samo na vajah!

In, kakor se rado zgodi, smo se skoraj v isti sestavi, le malo manj številčni, spet srečali že istega večera!

Takole pravi začetek našega uradnega poročila: V turistični jami Križna jama je na 2,1 km od vhoda v jamo trenutno ujetih 5 oseb (dva vodnika in trije turisti). V jamo so odšli 6.1.2024 ob 8. uri zjutraj. Ker se do dogovorjene ure (do 15h) niso vrnili iz jame, je tretji vodnik po ustaljenem protokolu izvedel izvidniški ogled od vhoda do 9. jezera, pogrešanih oseb ni našel in se je zato vrnil do izhoda. Takoj zatem je bila aktivirana Jamarska reševalna služba (JRS) – aktivacija ob 17.25h.

Saj kakšnega adrenalina med nami ni bilo, koliko je že bilo lažnih alarmov med jamarji, ker jamarji enostavno pozabijo na čas in se ne vrnejo ob dogovorjeni uri, ker jih raziskovanje (ali ogledovanje) preveč prevzame! A ker se je voda pri izhodu jame (prvo jezero) vztrajno dvigovala in tam ustvarila skoraj neprehoden sifon, je situacija postala resna.

Ob sedmih zvečer sva z Grdinom v Grosuplju že pobrala Potrpina, vodjo operative pri JRS, nato pa smo v hudem nalivu (deževalo je praktično že ves dan!) odbrzeli proti Križni jami. Par deset metrov pred jamo so nas na cesti zaustavili policisti. Kar me je nadvse presenetilo, saj smo bili z intervencijskim vozilom Jamarske reševalne službe. Policistka je pristopila do mene in vprašala, ali imamo v avtu kaj težkega. Itak da sem zatrokiral, nisem točno vedel, kaj me sprašuje. Moj prvi instinkt je bil, da pokažem na Potrpina, da poleg tega težaka nimamo ničesar, potem pa enostavno priznal, da ne razumem vprašanja. Zadnja leta nimam kaj dosti opraviti z zakonom in nisem vedel, ali sprašuje, če imamo pri sebi alkohol ali droge ali kaj četrtega! Sicer sem bil skoraj stoprocentno šestindevetdeset odstotno prepričan, da v avtu nimamo nič od tega, a sem si potem vseeno kar oddahnil, ko je pojasnila, da če imamo kakšen težak agregat ali kaj, da lahko zapeljemo do koče, da drugače bi bilo pa boljše, če bi kar tam parkirali, ker je dol že gneča …

Smo se seveda do jame odpravili peš in med potjo sem doživel čisti deja vu! Spet milijon gasilcev in tabornikov in vseh, ki so bili že nadvse pridni! Povsem isto kot pri Vranjedolski!

Postojnčani so v jami že opravili ogromno dela za lažji dostop do jezera, Den je kot profesionalna strojepiska zapisoval v dnevnik baze vse dogodke, Simon in Sebastjan sta pripravljala potapljaško opremo.

Počasi je bilo že jasno, kaj se je zgodilo. Vodniki v Križni jami imajo navodilo, da če jim voda slučajno zapre pot na površje (kajti po Križni jami se potuje pretežno z majhnimi napihljivimi čolni), se zatečejo v del jame, ki ni nikoli poplavljen in kjer imajo tudi pripravljenih nekaj stvari za lažje preživetje. Vsi smo domnevali, da se je tako tudi zgodilo, a dokler nekdo tega ne preveri, pač ne moremo vedeti. Zato sta si Simon in Sebastjan pripravljala potapljaško opremo. In ker je jamsko potapljanje nadvse resna zadeva, kjer nič ne sme iti narobe, je Potrpin določil še drugo potapljaško ekipo, Alana in Igorja, ki morata biti pripravljena zunaj, če se kaj zgodi prvi ekipi. “Navadni” jamarski reševalci jim namreč ne moremo pomagati! Saj na začetku so bili tudi predlogi, da se jih nekaj obleče v neoprene in odplava na drugo stran sifona, ker je bilo pod stropom par centimetrov zraka, da bi lahko dihali, a smo to varianto hitro zavrgli. Če bi se voda še dvignila in zaprla še tistih nekaj centimetrov pod stropom, bi pa imeli na drugi strani “navadne” reševalce, ki v šest stopinj hladni vodi ne morejo čakati par dni, da se nivo zniža!

Nekaj čez deveto zvečer sem Simonu in Sebastjanu zaželel srečno ob odhodu v jamo in čeprav sta bila nadvse resna, sfokusirana na nalogo, ki ju je čakala, se je Sebastjan vseeno malo pošalil, da če mu bom priznal izpit za reševalca, če ujeta jamska vodnika in tričlansko družino ven pripelje. No, je zvenelo kot šala, ampak ker sem vedel, da malo pa tudi resno misli, saj se v najmanj evropskem merilu vrhunski jamski potapljači izpitov pri JRS bojijo bolj kot potopa na 300 m globine v zahtevni jami, sem se mu mirno zlagal, da ja.

Kaj bi vznemirjal človeka, ki se sredi noči podaja v jamo in v deročo reko, z vidljivostjo par centimetrov pred nosom, da bo po njej plaval skoraj dva kilometra, da bi ljudem, ujetim v mrazu in temi odnesel grelne blazine, hrano in ležalne podloge!

Potapljača in jamarski reševalci, ki so jima pomagali nesti opremo do jezera, so izginili, mi pa smo se lotili dela, ki je za reševalce najtežje in najbolj običajno – čakanja!

Deževalo je pa hladno je bilo zunaj krepko bolj kot v jami, ki ima skozi vse leto osem stopinj. Iz jame je prišel Vid, pred nami je iz škornjev izlil vodo. Da ga zebe v roke in noge, je priznal. Smo se pretvarjali, da nas to čudi. A je bil dobre volje. Pa itak je vedno. Pa Erki je tudi prišel iz jame, tudi dobre volje. On ni vedno, pravzaprav ni bil nikoli, a kar ima novo srčno izvoljenko, ga ne moreš prepoznati. Usta je imel še bolj razpotegnjena, ker je Ksenija končevala službo na urgenci in je obljubila, da se bo ustavila pri nas in ga pobrala ter odpeljala domov. Tudi ona je bila vesela, ko smo se srečali, čeprav potem ne več toliko, ko sem jo spomnil, da letos pa pride med nas, na tečaj za reševalko, ker nam medicincev manjka.

Iz jame so prek jamskega telefona sporočili, da sta potapljača v vodi in bosta poskusila priti na drugo stran sifona. In potem naprej. In mi smo potem še bolj delali tisto, kar najbolj sovražimo delati – začeli še bolj čakati!

Malo sem gledal okoli in opazil, da večja skupina gasilcev freza rogljičke. Eden naših reševalcev jim je prav profesionalno enega izmaknil, da sploh niso opazili, a ko sem mu hotel zavpiti, naj še zame enega spajsne, se je že umaknil za vogal, da ga naskrivaj poje.

Sem potem vstal in se odločil za pošten pristop – stopil sem do njih in jih vprašal, če lahko tudi jaz enega vzamem.

Seveda so dovolili in sem se jim že polnih ust zahvalil, da gasilci so zakon, ko sem s še enim rogljičkom v žepu in čajem odhajal od njih, ko me je že v hrbet zadelo: Sej v bistvu so za vas, mi jih sam mal krademo.

To je rekel gasilec z najbolj čokoladnimi usti, zih jih je že pet pojedel!

In itak da sem se zaustavil, ker sem takoj ugotovil, da take šaljivce pa že poznam in so seveda priznali takoj, da se poznamo že od Vranjedolske, da smo jim dali plaketo v zahvalo. In to zasluženo, ker so res lepo skrbeli za nas!

No, potem so prišli še taborniki Jezerske ščuke, ki so nam šotore in postelje pripeljali in tudi njim smo dali plaketo za pomoč pri Vranjedolski in smo se tam objemali že ko sorodniki, ki se samo parkrat na leto vidijo.

Ker smo bili sami domači, sem potem do gasilcev lažje odpeketal, ko smo potrebovali lepilni trak, da vesla skupaj zvežemo, kakor je zahteval Simon.

Je priplaval nazaj do jamskega telefona in povedal, da je za par deset metrov čez brzice potreboval ogromno časa, tako močan tok je bil, da sta morala vrv napeljati, da sta se sploh lahko prebila do mirnejših vod. In poleg dodatnih vesel prosil še za pomoč obeh potapljačev v rezervi, da jima prideta pomagat.

Malo nas je ohladilo, par ur za par metrov, in čeprav je povedal, da bo šlo naprej zdaj hitreje, ko je vrv napeljana, smo vseeno vedeli, da bo noč zelo zelo dolga. Jih je namreč čakal še vsaj en kilometer!

Sem torej odskakljal do gasilcev, a sem pozabil, da sem jih že par ur zafrkaval, vsakič, ko je kdo vzel rogljiček, sem mu pokazal, da vidim in štejem. Sedel sem pa pod grelnim jurčkom, ki so nam ga tudi oni prinesli in prižgali! Ko sem od njih prosil lepilni trak, sem seveda pod nos takoj dobil, da kako nimamo lepilnega traku, ko sem pa oblečen v tri jurje najmanj! In pri tem pokazali na mojo bundo od JRS, hlače od JRS, čevlje od JRS, flis od JRS, kapo od JRS in celo rokavice od JRS. Na srečo niso videli termo perila od JRS! Saj nič ne tajim, Uprava za zaščito in reševanje pa Civilna zaščita in Ministrstvo za obrambo res lepo skrbijo za nas, mi smo pridni in delamo in nič ne težimo, ljudje na položajih, ki skrbijo za nas in vidijo, da znamo in hočemo, nam pa pomagajo, kolikor lahko, da nas ne zebe!

Sem jim pošteno priznal, da jamarski reševalci smo pač takšni, da kar dobimo od države, samo na rito in v rito vržemo in potem nimamo za lepilni trak in jih je verjetno moja iskrenost prepričala, da so nam tisti lepilni trak dali, da smo vesla skupaj zlimali. Alan in Igor sta bila že oblečena in okoli enih zjutraj sta se tudi onadva resnih obrazov skupaj z nekaj reševalci odpravila v jamo. Nič ju nisem drkal, le srečno sem jima zaželel. Otovorjeni so bili še z dodatno opremo za dobro počutje ujetih …

Okoli pol treh zjutraj smo za mizo sedli in vroč pasulj pojedli, ker kjer so gasilci, je namreč tudi vroč pasulj, ne glede na uro! Pa Maks je prišel iz jame, da se je naredil načrt za naprej, ker je bilo že absolutno jasno, da bo trajalo! Pa vodja JRS se je pripeljal pogledat, kako vse skupaj poteka in pripeljal še par stvari, ki smo jih potrebovali. Malo kasneje pa še naš zlati gospodar, z dodatnimi čolni in štabnim šotorom. Ki so nam ga gasilci tudi malo zavidali, so takoj vedeli, da ni bil med cenejšimi, sem enega komaj pregnal, ko je hotel s flomastrom nanj napisat PGD Cerknica!

Okoli pol štirih zjutraj smo se Potrpin, Grdin in jaz odpeljali proti domu. Potapljači se še niso vrnili! Še vedno je deževalo. Ko sem se po isti poti proti domu vozil s tehničnega zbora par ur prej, sem komaj držal oči odprte. Tokrat sem bil buden ko ris.

Potrpin se je nazaj odpeljal že navsezgodaj zjutraj v nedeljo, prav tako Maks, prišle so nove ekipe tehničnih potapljačev, ekipe jamarskih reševalcev so se zamenjale, Walter in Benko sta bila tudi tam že navsezgodaj, kajti zjutraj je novica o ujetih v jami prišla v javnost. In do medijev. Vsi se še spomnimo prigode Tajskih dečkov, čeprav na srečo ta zgodba s tisto nima nobene veze!

Takole pravi poročilo JRS:

Okoli 4. ure zjutraj so potapljači dosegli pogrešane osebe na lokaciji v jami, ki je poimenovana Križna gora (približno 2,1 km od vhoda v jamo). Vse pogrešane osebe v jami so bile najdene v dobrem psihofizičnem stanju, sami so se oskrbeli z zalogami hrane in pijače, ki so jo imeli v jami. Trenutno so nastanjeni in ustrezno oskrbljeni na suhem delu (lokacija v jami Križna gora). V tem delu so popolnoma na varnem tudi v primeru naraščanja vode in čakajo ves čas reševanja na tem mestu. Potapljači JRS so se po oskrbi vrnili proti izhodu in ob 6.12 prišli iz jame. Druga ekipa jamarskih reševalcev (ETP) je na lokacijo prišla 7.1. ob 7.25. Potekajo priprave ekipe in opreme za ponoven potop in dostop do ujetih oseb. Trenutno vodostaj v Križni jami ne omogoča varne evakuacije ujetih oseb. Visoka voda je zaprla varen prehod na dveh lokacija (za jezerom 1 in za Kalvarijo).

Na naslov JRS se je usulo nešteto mailov z dobesedno vsega sveta, s prošnjo po podatkih, fotkah in posnetkih. Pa s prošnjami za intervjuje. Ponudbe za pomoč prihajajo od povsod. A je na srečo ne potrebujemo, imamo izkušene jamarske reševalce, vrhunske reševalce potapljače, pomagajo nam vse službe, profesionalne in prostovoljne, za ujete v jami delamo vse, kar se delati varno sploh da! Ujetim pravzaprav zdaj čisto nič zares ne manjka, razen tega, da ne morejo ven. Žal! Moramo počakati, da voda malo upade, da se jih bo lahko varno pospremilo ven, kdaj to bo, se ne ve. Morda že v ponedeljek, če bo vse po sreči?!

Prek FB se je oglasila tudi gospa, ki je zapisala, da je iz vsega srca hvaležna, ker skrbimo za njene tri v jami, za našo požrtvovalnost in pomoč. Sem ji odgovoril, da zato smo in da delamo vse, da ji čim prej padejo v objem.

Ker čisto zares za to smo. Mi vsi. Za srečne konce …

Danes sta me poklicala prijatelja iz JRS, zakonca. Da voščita za novo leto in se pohvalita, da je cela familija kovid fasala. Ženska sekcija družine se je kakopak morala pohvaliti, da njej ni bilo skoraj nič v primerjavi z odraslo moško sekcijo družine. Da je samo grdo kašljala, kar je pa z lovorjevimi listi poparjenimi pozdravila.

Itak sem zastrigel z ušesi, ker moj najmlajši že deset dni kašlja in se nikakor ne more postaviti na noge, danes je začela pa še moja predraga soproga kašljati in sem se kar malo ustrašil. Ne kašlja, da ga bom še jaz fasal, kdo mi bo kosilo delal!

Je prijateljica mirno zaupala recept, deset lovorjevih listov deset minut rahlo povreti, deset minut pustiti v vodi, nato jih pa ven vzeti in vroč napitek piti in kašelj izgine.

Itak se je moral še možak oglasiti (očitno ga kovid ni zares podrl, če lahko prijatelje drkaš), da kje bo Dolenjec lovorjeve liste dobil, da, ajde, če bi iz cvička moral čaj skuhati …

Sem jima zaželel čim manj intervencij reševalnih v novem letu (pa ne vem, če nista bila zaradi tega kar malo razburjena, ker imata več intervencij kot ostali, ki so krepko več let v JRS od njiju in razmišljajo, da bi se v njun center preselili, da bodo vsaj malo akcije deležni), potem sem pa kar hitro v kuhinjo stekel, da familijo kašljajočo ozdravim!

Sicer sploh nisem vedel, če mi lovor imamo, konec koncev smo res Dolenjci, a preden sem vprašal predrago, sem zagledal nekaj lovorjevih listov v loncu s sarmami, ki smo jih imeli za kosilo. Okej, če jih slučajno nimamo, bom pa te iz sarme opral in uporabil, sem se pomiril …

Ampak imamo lovorjeve liste, itak da jih imamo, sem se spomnil, da jih iz kar velikokrat iz krožnika bezam, če kaj takšnega jemo, da potrebuje lovor, čeprav se zdajle niti pod razno ne spomnim, katere jedi to zelenjavo sploh potrebujejo.

Sem predragi mi soprogi zaupal, da jo bom pozdravil s čajem iz lovorjevih listov, da sem dobil recept iz preverjenega vira, a ni bila najbolj prepričana, da o tem še nikoli ni slišala.

Ma, poznam jaz te nejeverne Tomaže, sem čaj vseeno skuhal in po desetih minutah celo sam ven pobral liste, ter, saj mi je malo nerodno, malo celo razmišljal, ali bi jih pustil na pultu in jih vrnil s posodico, ko bi se posušili. Saj so bili v čisti vodi, ne v sarmah ali golažu!

No, jih nisem, ker je moja predraga protestirala, da naj jih kar v bio vržem, da so pač dali, kar imajo za dati, potem je pa spila skodelico lovorjevega čaja pa še tamalega smo poklicali. Se je nekaj zmrdoval, da to verjetno ni dobro, da lovor je strupen, a ga je njegova mati zavrnila, da je strupen samo če ga poješ in sem bil potem ves zmeden.

Kako strupen, če je pa v vsaki čorbi?!

Pa kako to moj mali sploh ve?!

Kakor koli, potem jaz tega lovorjevega čaja nisem pil, za vsak slučaj, če bi jih moral v bolnišnico peljati, pa nekdo mora preživeti, da pove, kdo ga je nagovoril k umoru družine!

Rezultati vas zanimajo?

Mene so tudi in sem malega vsake tri minute moril, če je kaj boljše, ko ga nisem slišal vsake dve minuti kašljati in mu je šlo vse skupaj že malo na živce verjetno, zato se je mirno zlagal, da je še slabše.

Sem oba pomiril, da zdravje je tek na dolge proge in da naj vztrajata in pijeta in enkrat bo boljše, iskreno upam da prej, preden še mene okužita!

Enkrat zvečer se je pa moja predraga pridušala, da kašlja še enako, ampak da na stranišče pa več hodi, a tukaj sem jo pa zavrnil, da to je pa njen očiščevalni čaj. Ker to pa vem, ko sem iskal pisker za lovorjev čaj, je bil na štedilniku že en lonec prave velikosti, samo je bil že en čaj notri, ne veliko, sem ga hotel kar spiti in v tistem skuhati (da pomivalni stroj brez veze ne pere), čeprav čisto zares čaja ne pijem, sem bolj kofetarski, ampak vseeno ga ne bi kar v korito zlil, je le neke vrste hrana, hrano pa nerad mečem proč, ampak ga potem nisem, ker mi je povedala, da je to očiščevalni čaj.

Sem tisti pisker odložil, ko da so radioaktivni odpadki noter in je bila prav ogorčena, da mogoče bi kdaj pa kdaj lahko tudi jaz spil skodelico ali dve tistega očiščevalnega čaja, da mi ne bi nič skodilo, če bi se jaz tudi malo očistil.

Ampak se nisem hotel, po nekem čudežu je moje telo tako narejeno, da se samodejno očisti vsaj enkrat na dan, ne rabim nobenega čaja ali kaj …

Lovorjev čaj sem pa ponoči enkrat vseeno malo poskusil. Brez strahu, sem vedel, da nista mrtva, ker sta oba še vedno kašljala …

Sestrična je imela za božič okroglo obletnico rojstnega dne. Njenega rojstnega dne se vedno najlažje spomnim, ker ji vedno voščim srečen božič in blagoslovljen rojstni dan, povabi pa nikoli ne na žurko, ker je božič pač tak ožjedružinski praznik, saj veste.

No, tokrat je povabila, okroglo pa to, širšedružinsko okolje. Se mi ni najbolj šlo, ker sem šel naslednji dan zgodaj zjutraj v jamo (zadnjo v letu), a izbire pravzaprav ni bilo.

Saj je bilo zabavno, s širšo žlahto je vedno, ampak najbolj zabavno je bilo pa zunaj pri kadilski sekciji. Sem kar tam ves čas čepel, čeprav več ne spadam v to sekto.

Ker tam so se najboljši spomini obujali! Je malo bolj polna sestrična zelo suhi sestrični očitala, da pri njih so sicer vedno jesti dobili, ko so na obisk prišli, ampak da je bila pa količina hrane vedno pičla in se nikoli niso dobro najedli. Sta se malo cukali in vlekli, potem sta pa ven na čik še njuni mami prišli, sestri, in ko je suha mama slišala, da je sorodstvo pičlo hranila, ko je na obisk prišlo, je seveda takojci protestirala, da seveda je bilo tako, ker so vedno prišli ob nedeljah nenajavljeno! Kar je sprožilo proteste pri bolj polni družini, da niso oni krivi, da se je nedeljska maša ravno ob uri kosila končevala …

Sproti smo pa potem tudi ugotovili, da suha familija je suha zato, ker jim je okrogla družina konstantno hrano odžirala.

Do večjih konfrontacij ni prišlo, ker so nas not poklicali, je bila nova zdravica, ko smo se spet zunaj zbrali, so bili pa že novi spomini.

Tokrat je suha sestrična bolj okrogli očitala (ki je tudi nekaj let starejša), da je bila do nje vedno zlobna in na moje prigovarjanje in vzpodbudo zadevo tudi utemeljila s primerom. Da vedno, ko je prišla k njim se igrat, jo je vprašala (bolj okrogla in starejša), kaj si želi igrati, tasuha sestrična pa je vedno odgovorila, da kar koli, samo frizerja ne.

In, ja, uganili ste, vedno sta se igrali frizerja in bolj okrogla je bila vedno frizerka, ki je (tasuho) zelo grobo razčesala, da je bil na glavniku vedno cel šop las. Še danes ne mara frizerjev …

Bolj smo šli v noč, bolj smo se pomikali proti bolj odraslim spominom in čeprav sem se nadvse zabaval, se pa potem nisem več, ker so se začeli spominjati, kaj sem jaz z njimi počel!

Sem poskušal zagovarjati mene v tistih letih, pa ni šlo, zato sem kar obupal, polovice povedanega jim pa itak nisem verjel, zagotovo je šlo za kakšno napako med njihovimi ušesi, sem prepričan, da so se spomini narobe zapisali!

Menda sem tudi vsem ušesa preluknjal, da sem bil strokovnjak za to, čeprav se tega ne spomnim, da sem kar z iglo to počel, ki sem jo z vžigalnikom razkužil, celo bolj obilni sestrični, ki se je sicer vmes premislila in ni hotela lukenj v ušesih, a smo jo zagrabili in proti njeni volji preluknjali mečice, ker sem iglo že razkužil …

Zagotovo gre za izmišljen spomin, sem prepričan, če pa ne, moram pa povedati, da sem dobro naredil, ker v tistih mojih luknjah uhani še danes povsem udobno sedijo …

No, ko se je že malo več spilo in še v bolj odrasle spomine zašlo, sem pa na srečo domov moral, ker sem moral naslednji dan v jamo.

Ampak, v svojo obrambo moram pa povedati, da se je pa tretja sestrična še mladoletna na žurki pa sama tako napila, da niti sedeti, kaj šele govoriti ni mogla in ko sem jaz na žurko prišel, sem jo hotel na urgenco na spiranje odpeljati. A so me drugi prepričali, da smo ji kar sami želodec spumpali kar tam, ker je bila tisto noč njena mama (in moja teta) dežurna in bi bila verjetno malo jezna, če bi jo takšno privlekli.

Kako sem vedel, kako se želodec spumpa?

Pa saj sem menda bil na kakšni žurki že prej …

Ja, včasih je kar zabavno na takšnih srečanjih, dokler nisi ti taglavni spomin.

Na srečo to ni pogosto, ker jaz sem bil prav priden, delaven in vzoren mladenič drugače …

Ponavadi se zadnje dni v letu v podzemlje podam z Grdinom, a ker ga je tokrat njegova predraga matrat odpeljala v manj umazane kraje, se je prijavil Potrpin. Da kam se bova podala za zaključek leta.

Pa saj odgovor je bil enostaven – Čaganka. Ne pregloboko, kot se za brezkondicijski konec leta spodobi.

Ni bil najbolj navdušen, je kar malo mencal. Da Čaganka že, že, ampak da on bi v kakšno drugo šel zaključit. Ne pregloboko.

Mi je takojci Cink na misel padel, samo 100 in nekaj metrov.

Mu ni bilo pogodu.

Je kar iskal druge jame, ampak druge niso opremljene, je potrebno vso kovačijo s sabo nosit in garat, to pa meni ni dišalo.

Potem je iz rokava potegnil Šolnovo, lepo zasigana, ne pregloboka, lepa, izi, pa še jezero ima na dnu, plus Mojro bi lahko vanjo zvabila, da sama ne hodiva.

Sem poslal Mojri par fotk in povabil še njene klubske tovariše, če bodo pri volji, pa je odpisala, da Slonovo (ni bil moj avtopopravek telefonski, ona je narobe prebrala, sem preveril!) je lepa jama, ampak da oni gredo v Žiglovco. Da neko nadaljevanje kopljejo pa to.

Sicer ni zvenelo kot povabilo, ampak s Potrpinom sva ga kar sprejela. Mislim, povabilo v Žiglovco.

Me sploh ni spraševal, kakšna je ta jama, jaz pa tudi nisem kaj dosti reklame delal, vedel sem le, da ima samo eno pritrdišče ter posledično zelo dolg spust.

Kar naju pa ni zelo motilo, saj nisva midva mislila opremljati, plus delati tudi ne. Naj dela, kdor želi, midva greva samo na turistični zaključek leta …

Kafič v Ribnici sva takoj našla (pa mislim, da sem bil tokrat prvič tam, prej sem se parkrat samo mimo peljal, čeprav Ribnica je res svetska in če ne bi bilo Ribničanov, bi po njihovem ustnem izročilo vsi ostali še vedno z rokami jedli!), po kavici ali dveh smo pa v hrib zavili. Ter parkirali ob cesti, da od tam je pa samo še kakšnih 20 minut peš!

Midva s Potrpinom sva se zbunila, da nisva prišla 20 minut hodit, da hočeva samo v jamo in ker ima na srečo starega terenca, ki ga ima drugače samo za v trgovino skočit po mleko, smo se kar vanj usedli in je zgrizel do brezna!

Pero in Mojra sta imela debele načrte, kako bosta Žiglovco do Črnega morja poglobila in potegnila in sta imela tudi vso opremo za to, midva s Potrpinom sva imela pa vsak po eno čokoladico v žepu. Turista, saj veste.

Načrt je bil enostaven, naj gre garat, kdor bo garal, midva greva pa dol, malo občudujeva jamo (menda je klopca dol, da si človek oddahne), potem pa počasi ven in v prvo gostilno na kosilo.

Saj načrt je bil dober, ampak ko se je Mojra na vrv pripela, me je zmotilo, da imajo samo eno pritrdišče, ko se pa vrv tako drsa in sem po načelu če si pameten, pa delaj, dobil vrtalko in opremljevalno in vse, da zavrtam novo pritrdišče tik pod robom.

V luknjo je izginil tudi Potrpin, nato se je na vrv pripel Pero. Za njim naj bi šel pa jaz, da v miru kot zadnji popravim, kar je za popraviti.

A je Pero prišel samo do roba brezna, naprej pa ne, se je kar k meni vrnil. Si s tresočimi rokami prižgal čik in priznal, da ne more dol. Da že nekaj časa ni bil na štriku in da glava ne da.

So mi pa roke dale še ostalo opremo, ki naj bi jo on dol nesel in ko sem vrtal novo pritrdišče pod robom, sem dobil občutek, da bo šla namera turistično jamo obiskati k vragu …

Sem zavrtal in privezal, se spustil kakšne tri metre, se prepel, potem je šlo pa 70 metrov brez prepenjanja dol direktno po sredini brezna po luftu!

Je bil kar hecen občutek, nič ne tajim, sem povsem razumel Perčija, še posebej zato, ker je bila ogromna dvorana spodaj povsem osvetljena s soncem in si se med počasnim spuščanjem lahko mirno razgledoval okoli in videl vsak detajl daleč spodaj!

Dol sem našel klopco in sedel, odločen, da za zadnji obisk jame v letu sem dovolj naredil, a sem delal račun brez Mojre. Je že Potrpinu pokazala, kje garajo za nadaljevanje, potem je pa še po mene prišla, da še moje mnenje sliši.

Potpina sva pa ven spustila medtem.

Ma, ne bom nič tajil, se mi ni rinilo firbcat v morebitno nadaljevanje, ker sem vedel, da če so 70 let hodili v to jamo in ga niso odkrili, mi je bilo jasno, da čisto enostavno do njega ne bo priti.

In sem imel prav, ker sem potem moral nesti nos tja, je Mojra vztrajna, kadar hoče biti, plus nadvse enostavno tudi ni bilo. Saj je bila sicer zelo ponosna na svojo prvo narejeno prečnico (saj veste, še ni jamarka z izpitom, zdaj vse dela še samo z veseljem in ji varnostne norme še niso najvišja zahteva, ker jih sploh ne pozna) in sem jo tudi pohvalil, sem pa hkrati moral tudi izraziti svoje mnenje, kako bi lahko pot še krepko krepko varnostno izboljšali.

Ko sva se vrnila v dvorano, je prijatelj že izplezal, zato se je Mojra kar na vrv pripela in ven švignila. No, švignila. Je dan prej v klanec vozila, je priznala, kar se ji je tudi pri plezanju malce poznalo, tu in tam je celo mašina malo zakašljala, sem mislil, da bo odvečno vodo ven vrglo ali kaj. Samo potem ni. Čeprav se nisem sekiral, ker sem jo občudoval sedeč na klopci, ven iz vpadnice …

Ko sem se potem jaz proti štriku podal, sem sproti pa še torbe pobiral, ki so dol ostale, da nisem prazen ven plezal! Sem ene 10 metrov na tleh plezal, ker ima vrv toliko raztezka, ko sem se končno odlepil od tal, sem pa najprej mislil, da sem privezan, ker je bila torba tako težka, ko sem se pa še malo bolj dvignil, sem pa začel skakati gor in dol ko pajac in je še meni skoraj malo slabo postalo, pa nisem zadnja leta nič v klanec vozil …

Potem pa, kakor se spodobi za Ribnico, smo se pa do Toneta podali, kjer so že klobase švicale in smo jih, kako netipično za Ribnico, z rokami jedli. Ker lesenih žlic jim je zmanjkalo, ponujene zobotrebce sva pa oba s Potrpinom zavrnila iz načelnih razlogov …

Aja, pa ena gospa je bila tudi tam, z majhno psičko. Gospa je veganka in je jedla svojo hrano, vegansko, psička je pa tudi veganka, samo tega očitno ne ve, ker je vse kolobarčke klobas, ki so nama s Perčijem na tla na skrivaj padle, pridno pospravila …

V Žiglovco bomo še šli, pomagat, da pridemo do morja.

Danes je božič. To vem, ker je moj inbox poln posredovanih čestitk. Kar ni nič narobe. Saj jih ne natisnem. Skrbim za okolje.

Vem pa tudi po tem, ker je miza v jedilnici polno zasedena. Sinovi so prišli na dobro mamino hrano, kakopak. Okej, lahko bi bil tudi kakšen rojstni dan in bi bila miza tudi polna, ampak ko na mizo pride popečen kruh in tatarc, potem je definitivno božič.

Menda je dober, predraga me soproga še vedno s pričakovanjem vpraša, če je dober, kakor da že dve leti ne bi vedela, da nimam okusa. Saj ni negotova v svojo kuho, le pohvala godi. Kar mi je jasno. Ko sem še imel okus, sem vedno pohvalil, zdaj pa, ko pohvalim, me vedno pogleda malo z dvomom, če zafrkavam.

Pa je kakopak ne zafrkavam, saj človek je tudi z očmi.

Kakor koli. Mlatim tatarca in ker je televizija prižgana, pogledam tudi na zaslon. Tam se vrti program 24 ur kuhinja.

Jap, to tudi obstaja.

Nek model z v belo pobarvanimi lasmi in rjavimi prameni, spredaj počesanimi navzgor po petelinje, nekaj ustvarja. Saj kaj dosti nisem spremljal, ampak mi je šel kar malo na živce kljub temu. Je razlagal to svoje pacanje s hrano, kakor da ustvarja raketni motor, ki nas bo ponesel na Luno. Nekaj je spacal s čokolado in orehi in zadevo potem oblikoval v kroglice, pri tem je pa poudarjal, kako zelo pomembno je, da so enako velike in se nadvse pomembno trudil, da bi vse naredil v isti velikosti, kakor je zapovedoval. Ko je bila ena vidno večja in sem že skoraj zavpil v televizor, da eno je butec preveliko naredil, je pa tudi on to opazil in skoraj živčnega fasal ter to nemudoma popravil.

Me je predraga pogledala (ona je to gledala zbrano v dnevni sobi, kakor se spodobi, ne za mizo!), ker je moja usta že zapustil glas, samo ga potem nisem v besede oblikoval, ko je model sam opazil napako in jo jel hitro popravljati.

Si kaj rekel?

Ker sem bil že izzvan, sem pa potem res rekel.

Da kaj ma tako pomembno na televiziji se za držat, ko je samo kuhar, da ne ustvarja raketnega motorja in da mi bi bil bolj všeč, če bi bil recimo vulkanizer.

S predrago sva že v letih, ko je treba kakšno stvar dvakrat povedati ali pa prvič glasneje.

Frizer?

Ma kakšen frizer, kdo mu bo pa dal glavo pod škarje, poglej ga, kakšen je. Rekel sem, naj bi bil vulkanizer. Da otrokom ne bi bilo nerodno, ko bi ga po televiziji gledali, kako paca nekaj s hrano in se drži pomembno, ko da kaj pomembnega dela!

Saj je šef, je mirno odgovorila, poleg tega v službi ne bi mogel biti tako lepo oblečen, če bi bil vulkanizer, me je sprovocirala.

Ker to je bila provokacija, poznam mojo predrago soprogo!

In itak da sem kar malo skočil pokonci, da če bi bil vulkanizer, bi malo mišič dobil na tiste anemične roke pa malo umazanije pod nohte, da ne bi bili videti kot umetni, plus za frizerja bi malo prišparal, ker ne bi rabil biti vsak dan pri njem.

Tudi šefi so pomembni, je zaključila pogovor, ker je itak vedela, da se z mano o tem ne da pogovarjati.

Ja, itak da so, sem se strinjal z njo s polnimi usti tatarca, so pomembni, če so šefi jamarske reševalne službe, recimo! Si predstavljaš tega šefa, da bi moral iti reševat tista dva fanta od včeraj v jamo?!

Vsi ne morejo biti jamarski reševalci, je zaključila debato mirno.

In mi s tem ves veter iz jader vzela, kajti tisti model na televiziji je medtem kroglice v pečico postavil in nam povedal, da si bo pa medtem pa dobro kavico privoščil, ker na dobre stvari je potrebno počakati. In si je natočil filter kofe! Filter kofe!

Sem se spomnil na telefonski klic kolega reševalca, ki je včeraj sodeloval pri reševanju tistih dveh dečkov in je priznal, da se je počutil kot v grozljivki, ko se je pred jamo spravljal v opremo, iz jame so pa prihajali kriki bolečine in prošnje za pomoč. Še posebej grozljive, ker glas še ni mutiral in je bilo zaradi visokih tonov še bolj grozljivo slišati. Celo policist, vajen drugačnih prizorov, je bil ves bled!

Ma ta model bi še danes tekel proti Švedski, od koder je doma, če bi se znašel v takšni situaciji, sem zaključil sam pri sebi in pospravil mizo.

Potem sem se pa kakopak malo samoanaliziral, ker jezen brez razloga biti ni pametno in sem našel razlog.

Moja predraga kakopak to 24 urno kuhinjo pogosto gleda, da nas potem razvaja, ampak ji ne moremo dopovedati, da ko za nekaj rečemo, da je božansko dobro in da naj še kdaj naredi, naj naredi enako, ne pa eksperimentira z nekimi dodatki in spremembami, kakor ji sugerirajo razni šefi s televizije, ker potem kdaj tudi ni dobro!

Pa piškote mi je prepovedala jesti, ker da sem jih za danes že dovolj pojedel!

Vesele praznike vam želim!